Južnokorejska beatlomanija

Korejski pop, znan predvsem kot K-pop, je gigantska industrija, vredna več kot pet milijard ameriških dolarjev. Zadnja leta silovito prodira čez državne meje Južne Koreje – in to še zdaleč ne zgolj v Severno Korejo, kamor K-pop iz Kitajske pripotuje na pretihotapljenih USB-ključkih, kar Kim Džong Un doživlja kot »anti-socialistično kulturno invazijo« in K-pop označuje za »smrtonosnega raka«. Ne, K-pop je gromozanske baze fanatično obsedenih oboževalcev zgradil po vsem svetu, celo pri nas, in je po veličini svojih finančnih uspehov primerljiv celo z ameriškim trgom. BTS, najpopularnejši korejski boyband, pogosto krasi vrhove lestvic najbolje prodajane glasbe v Združenih državah: v letu 2019 je prodal več plošč kot največje ameriške pop zvezdnice, denimo Ariana Grande, Taylor Swift ali Billie Eilish. V prvem valu pandemije koronavirusa je podrl rekord v številu ogledov spletnega pretoka koncerta, letošnjo pomlad pa se je v Guinnessovo knjigo rekordov vpisal kot najbolj poslušana veččlanska zasedba na Spotifyu, vodilni platformi za spletno pretakanje glasbe, na kateri se lahko pohvali s skoraj sedemnajstimi milijardami pretokov.

K-pop kot glasbeni fenomen

Velik del sodobnega ameriškega mainstreama zaznamujejo minimalistična produkcija, pretanjena baladnost in nežni, skoraj šepetajoči napevi, K-pop pa zdaj zapolnjuje vrzel pompoznega maksimalizma, ki je na ameriškem trgu v zadnjih letih nastala po zaslugi pop zvezd, kot sta denimo Billie Eilish in Lana Del Rey.

Ko o K-popu govorimo kot o glasbenem žanru, se lahko hitro spotaknemo: ker je glasbeno izrazje različnih K-pop izvajalcev izjemno raznoliko in je K-pop že sam po sebi izjemno pester, eklektičen in žanrsko izmuzljiv, težko govorimo o specifičnem značilnem zvoku. K-pop glasbene vplive večinoma črpa iz različnih obdobij zahodnjaških trendov, od EDM prek dance-popa devetdesetih do traperskih odvodov sodobnega popa; pogosto jih začini z epskimi dubstep dropi, melodramatično baladnostjo švedskih ghostwriterjev in R&B senzibilnostjo aktualnih pop div ter se spogleduje tudi z drugimi, najrazličnejšimi žanri iz moderne glasbene zgodovine. Po kateremkoli slogu poseže, ga interpretira v izrazito karikirani luči: K-pop je pop glasba na steroidih.

Korejski pop pa seveda ni pompozen zgolj v svoji glasbeni razsežnosti. Pravzaprav ne bi bilo sporno trditi, da je sama glasba zanj drugotnega pomena, saj K-pop v veliki meri stavi na različne vizualne komponente, od fizične privlačnosti glasbenikov prek narekovanja modnih trendov do velikega pomena plesnih manevrov. K-pop morda ravno zato tako uspešno premaguje jezikovne ovire: čeprav je večina korejskega popa odpeta v korejskem jeziku – sicer s pogostimi vložki enovrstičnic v angleščini –, ga poslušajo mladi po vsem svetu. Kaj takšnega je doslej uspelo zgolj latinskemu popu – spomnimo se na primer vesoljnega uspeha skladbe Despacito –, a španščina je vseeno drugi najbolj govorjeni jezik na svetu, korejščina pa je – kljub temu da jo govori dobrih 75 milijonov ljudi, v svetovnem merilu razmeroma obskuren jezik. K-pop mladostnike po vsem svetu prej kot z besedili navdušuje s prijemi, kot so natančno sinhronizirane koreografije šestnajstčlanskih zasedb, ekscentrični kostumi in bleščeče futuristični videospoti, ki se po proračunih kosajo z nekaterimi celovečernimi filmi.

Sodobna beatlomanija

Evforijo, ki jo K-pop zvezdniki, kot je BTS, sprožajo med fanatično zvestim občinstvom po vsem svetu, lahko pravzaprav primerjamo z beatlomanijo, pa ne le, ko govorimo o ekstatičnem vreščanju mladih oboževalk in večdnevnih taborjenjih pred prizorišči, v katerih potekajo koncertni spektakli, ki so navadno razprodani v nekaj minutah. Sodobna beatlomanija odraža duh časa, saj je prisotna predvsem na družbenih omrežjih: BTS je največkrat tvitano ime kateregakoli glasbenega izvajalca zadnjih štirih let. Najzvestejši oboževalci zasedbe BTS tvorijo t. i. vojsko (The ARMY), globalno združenje več milijonov fenov, ki je brez dvoma najbolje organizirana in najbolj enotna baza oboževalcev kateregakoli popkulturnega proizvoda današnjih časov.

Ker gre večidel za izjemno mlado – in posledično spletno pismeno – občinstvo, imajo oboževalci K-popa v malem prstu različne taktike in strategije množične mobilizacije na družbenih omrežjih. Te pridejo prav, ko gre za širjenje nove glasbe njihovih najljubših K-pop izvajalcev in organizirane rafale trending hashtagov – skratka, za spamanje medmrežja z obrazi svojih korejskih idolov –, v zadnjih letih pa jih uporabljajo tudi za aktivistično in politično mobilizacijo svojih somišljenikov. Med lansko predsedniško bitko v ZDA so bili oboževalci K-popa odgovorni za množico praznih sedežev na Trumpovem shodu v Oklahomi: na platformi TikTok so eden drugega spodbujali k rezervaciji vstopnic za dogodek, ki se ga niso nikoli nameravali udeležiti. Pozneje, ko je policija v Dallasu s pomočjo aplikacije iWatch zbirala podatke o protestnikih gibanja Black Lives Matter, so politično motivirani oboževalci K-popa podatkovno bazo policijske aplikacije zasuli s podobami in videi plešočih K-pop zvezdnikov in tako močno ohromili njeno učinkovitost. Svoje mobilizacijske veščine pa so uporabljali tudi za spodbujanje doniranja: vojska, oziroma The ARMY, je člane zasedbe BTS spodbudila, da so gibanju Black Lives Matter nakazali kar milijardo ameriških dolarjev.

K-pop akademije z nadobudnimi korejskimi glasbeniki sklepajo strogo zavezujoče pogodbe, s katerimi se mladi talenti pogosto odrečejo dobršnemu delu osebnih svoboščin, povrh vsega pa si mladi pripravniki s šolanjem v tovrstnih ustanovah kopičijo ogromne dolgove.

Uspeh K-popa kot plod dolgoletne vladne strategije

Čeprav se je K-pop rodil že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, je šele v zadnjih nekaj letih dodobra definiral svojo pravo identiteto in se kot požar razširil po vsem svetu. Prvi globalni megahit, ki ga lahko prepoznamo kot iskro, ki je ta požar zanetila – pa čeprav z zvokom sodobnih K-pop hitov nima prav veliko skupnega –, je Gangnam Style, viralna uspešnica južnokorejskega one-hit-wonder pevca Psy, ki je pred slabimi desetimi leti podrla rekord najbolj gledanega videa na platformi YouTube. Čeprav je šlo za nepričakovan uspeh, ki je presenetil ne samo Korejce, ampak tudi preostanek sveta, pa gre globalni uspeh korejskega popa pravzaprav pripisati predvsem prebrisani strategiji korejske vlade.

Oblast je namreč globalno izvažanje korejske (pop)kulture v poznih devetdesetih letih – v času velike azijske finančne krize – prepoznala kot eno najobetavnejših gospodarskih dejavnosti: spoznala je, da lahko en samcat uspešen popkulturni izvoz – v vladnem poročilu iz tistega časa je za primer naveden ameriški film Jurski park – ustvari toliko dobička kot prodaja milijona in pol avtomobilov korejske blagovne znamke Hyundai. Korejska vlada je zato domačim korporacijam, ki se osredotočajo na produkcijo potencialno dobičkonosnih (pop)kulturnih proizvodov – od filmov prek videoiger do glasbe –, ponudila ogromne subvencije in davčne olajšave. Vladna podpora kulturni produkciji je rodila sistem ustanov, t. i. K-pop akademij, ki po zgledu ameriškega Motowna iščejo nadarjene mladostnike, jih rekrutirajo, urijo in vzgajajo v pop zvezdnike – oziroma, kot jim pravijo v Koreji, v »idole«. Čeprav je ta sistem več kot očitno učinkovit, pa naj bi bil tudi krut in nepravičen.

Temna stran K-popa: suženjske pogodbe

Vesoljni uspeh korejskega popa ima svojo ceno. Medijsko krajino kot po tekočem traku preplavljajo pretresljive novice (in miti) o izkoriščanju mladih korejskih zvezdnikov, o spolnih zlorabah, kibernetskem nadlegovanju, pogostih samomorih in radikalnih fizičnih transformacijah mladih glasbenikov, ki so posledica nerealističnih lepotnih standardov v svetu K-popa. Pod bliščem dizajnersko spolirane glasbe, dodelanih koreografij in lepih mladostnikov se skrivajo skrb zbujajoči mehanizmi izjemno dobičkonosne – in dobičkaželjne – industrije.

Ne gre zgolj zato, da veliko korejskih mladostnikov, nadarjenih za petje in ples, tako rekoč živi zato, da bi postali »idoli«, vendar v kolesju K-pop industrije ne najdejo svojega mesta. Tudi tisti, ki ga najdejo, so pogosto izkoriščani. K-pop akademije, ki so hkrati tudi menedžerske agencije, z nadobudnimi korejskimi glasbeniki sklepajo strogo zavezujoče pogodbe, s katerimi se mladi talenti, željni slave, pogosto odrečejo dobršnemu delu osebnih svoboščin. Odpovejo se denimo zasebnosti, normalni socializaciji in kalorični hrani: nadrealistično vitke postave so zlati standard korejske pop industrije. Mladi K-pop rekruti – t. i. pripravniki tovrstne pogodbe navadno podpisujejo že pri dvanajstih ali trinajstih letih starosti – živijo v skupnih prostorih, nekakšnih internatih, kjer menedžerji nadzirajo vsak njihov korak, jedilnik, ljubezensko življenje in podobno. Povrh vsega pa si mladi pripravniki s »šolanjem« v tovrstnih akademijah kopičijo ogromne dolgove: dobiček od prodane glasbe, četudi je ta izjemno uspešna, jim načelno ne pripada, dokler teh dolgov ne odplačajo.