Grega Repovž

20. 8. 2021  |  Mladina 33  |  Uvodnik

Da se

V teh dneh je v javnost prišlo več novic s podobno vsebino. Tako je Borut Rojc, ilirskobistriški občinski svetnik iz stranke SD, javno okrcal nekdanjega ministra za šolstvo Jerneja Pikala, da v času, ko je vodil ministrstvo, v občini niso dobili denarja za telovadnico, pod Janševo vlado je drugače: »Ko smo v Ilirski Bistrici Jerneja Pikala prosili, če bi lahko ministrstvo za izobraževanje sofinanciralo gradnjo šolske telovadnice, smo dobili izgovor, da ni denarja. Simona Kustec je ta denar našla.« Na Twitterju je nato podoben primer opisal državni sekretar v kabinetu predsednika vlade Janeza Janše Žan Mahnič: »Ko sem Jerneja Štromajerja (državnega sekretarja pri Pikalu, op. p.) prosil, da bi odobrili več vpisnih mest za glasbeno šolo Škofja Loka, to ni bilo možno. Ko sem isto prosil Simono Kustec, je ministrstvo izdalo soglasje za kar 29 dodatnih vpisnih mest.« Tretja novica je bila objavljena ta torek na TV Slovenija: »Ministrstvo za kulturo je ugodilo poslovnežu Jožetu Anderliču. V Palači Schellenburg mu ne bo treba graditi večnamenske kulturne dvorane. Ta je bila eden od pogojev, da mu je ministrstvo leta 2009 dovolilo rušitev zaščitenega Kolizeja. Družbi Tivoli se je namesto izravnalnega ukrepa zagotovitve osrednjega večnamenskega prostora za kulturo v novem objektu naložilo alternativni izravnalni ukrep, in sicer plačilo 1,5 milijona evrov v dveh obrokih.« Četrta novica je podobna, v javnost pa je prišla v sredo: »Evropska komisija je slovenski vladi odobrila pomoč Postojnski jami zaradi škode, povezane z izbruhom epidemije covid-19, v višini približno 1,3 milijona evrov v obliki znižanja koncesijske dajatve za leti 2021 in 2020. Gre za pokritje dela škode, ki je nastala zaradi izbruha koronavirusa in omejevalnih ukrepov, ki jih je morala Slovenija sprejeti za omejitev širjenja virusa.«

Vsi omenjeni, z Rojcem vred, so posredno ali neposredno povezani s stranko SDS: od poslovneža Anderliča do lastnika Postojnske jame Batagelja, Mahnič je Janšev državni sekretar in pomemben član SDS, Rojc in njegov oče (župan Ilirske Bistrice) pa sta bila leta nekakšna linija SDS znotraj stranke SD. A podobne izjave o tem, kaj vse se jim je uspelo dogovoriti z ministri te vlade, prihajajo tudi od politikov (zlasti županov) drugih strank, ljubljanski župan Janković se je večkrat pohvalil, kako dobro se vse dogovori z ministrom Andrejem Vizjakom, pa tudi direktorji podjetij pripovedujejo, kaj vse jim je na podlagi osebnih dogovorov uspelo urediti. Saj so grozni, nikoli jih ne bi volil, ampak se pa da zmeniti z njimi, je izjava, ki danes ni tako redka.

Je torej vladna ekipa Janeza Janše res učinkovitejša od drugih? Nekaj je gotovo: kar se nameri storiti, res stori, ne glede na postopke, pogoje in izpolnjevanje teh, tudi birokrati se je bojijo, ker se ti hitro zgodi prestavitev, če ne ubogaš. Seveda pa ni mogoče mimo dejstva, da veliko stvari po ministrstvih stoji tudi zaradi pogosto neučinkovite administracije, celo projekti, ki izpolnjujejo vse pogoje.

A administracija ni taka sama po sebi, ampak je to posledica zaposlovanja strankarskega in prijateljskega kadra, ki je ena od značilnosti vseh vlad. V takšni kadrovski selekciji nato tudi profesionalci pogosto obupajo in preprosto zgolj hodijo v službo. A to so posamični problemi. Dejstvo je, da je marsikateri minister v preteklih vladah delal malo in slabo. Med njimi je tudi Pikalo, ki danes res težko kritizira svojo naslednico. Za ministrovanje si zasluži podobno oceno kot Kustečeva. Vendar pa navedeni primeri ne govorijo o tem, kako učinkovit je bil neki minister, ampak o tako imenovani sistemski korupciji. Ko se stvari urejajo posamično, ko je ureditev neke težave odvisna od telefonskega klica ali osebnega poznanstva, je to strankokracija in sistemska korupcija.

Pikalo se je na objavo o svoji neučinkovitosti odzval s kratko izjavo na Twitterju: »Gre za tipičen primer delovanja ugrabljene države: pokličeš ministrico in je urejeno. Gre za sistemsko politično korupcijo, ko zasebni interesi posameznikov vplivajo na odločitve države v njihovo korist. Ali po domače: pozabite na zakone, strokovna mnenja itd., za naše se zrihta.« Pikalo ima glede tega prav. Ko država začne ravnati tako, je ugrabljena.

V tem smislu velja pogledati oba velika primera. Ministrstvo za kulturo je podjetnika Anderliča oprostilo gradnje večnamenske kulturne dvorane in mu določilo odškodnino 1,5 milijona evrov. Odškodnina je nizka in določena arbitrarno, že stoli, odrske luči in ozvočenje v takšni dvorani, brez same gradnje in druge opreme, bi stali vsaj milijon evrov. Na prvi pogled se zdi, da je država tako pridobila dodatna sredstva, a resnica je, da jih je s tem arbitrarnim dogovorom dobil podjetnik. Enako velja za Batagelja in Postojnsko jamo. Nobenega dvoma ni, da je prav, da država pomaga Batagelju in njegovemu podjetju preživeti težko obdobje, Postojnska jama je pomemben del slovenske turistične ponudbe, ki generira dodatne turistične prenočitve. Vendar je podobnih objektov in podjetij po državi ogromno, seveda jih je večina manjših, večina lastnikov pa tudi ne prijateljuje s premierom. Za to odločitvijo torej ne stoji zakon, sistem, zadaj ni komisij, ki bi odločale, kdo bo oproščen koncesnine in kdo ne. Odločitev je arbitrarna, politična in osebna.

Vendar pa je sporočilo takega ravnanja sleherniku zelo jasno: če se hoče, se da. A ko se tudi država začne vesti tako, vsi brez pravih zvez in prijateljev, brez strankarske knjižice ali telefonske številke pravih ljudi odpadejo. Seveda je super, če se lahko občinski svetnik dogovori za novo telovadnico kar z ministrico. A kaj, če v 20 občinah telovadnico potrebujejo nujneje kot v Ilirski Bistrici, pa so zdaj izpadli? To je ta učinkovitost? Kjer zmagujejo močnejši in tisti z boljšimi zvezami? Ko vrh države začne ravnati tako, se to širi po vsej upravi. Da se. Dobiti gradbeno dovoljenje. Da se. Pozabiti na prevoženo rdečo luč. Dobiti občinsko zemljo. Da se. Le zmeniti se je treba.