Stane Tomazin, igralec, ki ga vznemirja lenoba

Petindvajsetega avgusta se bo v Kostanjevici na Krki začel že četrti Festival kulture Kostanjevica. Na Dolenjsko bo med drugim pripeljal kakovostne glasbenike, kot so Kukla, Čompe, Dan D; ogledati si bo mogoče nekatere odmevne uprizoritve zadnjih let, denimo Umetnost je omara Slovenskega mladinskega gledališča ali Tonight I Celebrate Vie Negative, prisluhniti okrogli mizi o kulturni identiteti Kostanjevice in še marsikaj.

Festival je razlog, da ima Stane Tomazin, njegov programski vodja, te dni polne roke dela. Polno angažiran je že kot igralec, a ko je pred leti dobil idejo za festival, se mu je zdela predobra, da je skupaj s tamkajšnjim Mladinskim društvom ne bi uresničil. Kostanjevica na Krki, njegov domači kraj, na katerega je navezan, ima namreč dolgo tradicijo kulturnih festivalov, posebej odmeven je bil Dolenjski kulturni festival, ki je pritegoval obiskovalce iz celotne Jugoslavije. Poleg tega je želel ustvariti dogodek, ki bi vsaj malo pripomogel k decentralizaciji vrhunske kulture v Sloveniji. »Ljudje so se prisiljeni zapeljati v neko večje mesto, predvsem Ljubljano, da bi lahko konzumirali kulturo. A tudi v majhnem mestu, kot je Kostanjevica, se lahko vzpostavi kontinuiteta profesionalnih gledaliških predstav in koncertov.«

Takoj za festivalom, septembra, ga čaka še en pomemben mejnik: na AGRFT mora zaključiti in predstaviti magistrsko nalogo, v kateri se ukvarja z lenobo v povezavi z delom in umetnostjo. Skladno z naslovom si je za pisanje – nenamerno – vzel kar sedem let. Praktični del je opravil pred dvema letoma z intrigantnim performansom Lenoba je težka, kjer je kar tri dni nepremično ležal, torej lenaril, na postelji v svojem stanovanju v središču Ljubljane, medtem ko je bilo to odprto za obiskovalce. S konceptom lenobe se je začel ukvarjati, ker se je mu je kmalu po začetku šolanja na akademiji postavilo vprašanje, kaj sploh je igralsko delo – ali umetniško delo nasploh. Se lahko sprehod pojmuje kot delo, če med njim dobiš idejo, ki jo boš pozneje uporabil na odru, v besedilu ali kjerkoli že? Ali šteje samo čas, ko nastopaš ali sediš za mizo in se aktivno osredotočaš na nekaj? Morda pa je ravno obratno in umetnik za kreacijo nujno potrebuje odmor in lenobo?

Pozna se mu, da je najprej vpisal študij politologije na Fakulteti za družbene vede, saj mu povezave med politiko in družbo tudi po tem, ko je presedlal na igro, niso dale miru. Vznemirjalo ga je tudi, da je umetniško delo v kapitalističnem sistemu nekako postalo model za celotno poklicno sfero. »Za umetnost je značilno, da si ves čas kreativen, v pogonu, poln idej, da so zabrisane meje med prostim časom in delom ... Ta zahtevana posvečenost, to, da dihaš za poklic, je dostikrat mistificirana fraza, za katero se skriva izkoriščanje. Poleg tega imaš občutek, da je, če kot umetnik ne uspeš, spodletelo tebi osebno. Sistem je krivdo prenesel na posameznika – in to danes velja za večino poklicev. Pri igralcih pa je vse skupaj še bolj specifično, kajti če ti karierno ne uspe, imaš občutek, da se nisi uresničil kot oseba.«

Zato sam tega, da je bil že med študijem angažiran v predstavah Mini teatra, Gledališča Glej, Lutkovnega gledališča Ljubljana in še kje, in da je leto po diplomi dobil priložnost za zaposlitev v Slovenskem mladinskem gledališču, ne vidi le kot posledico lastnega talenta in truda, temveč tudi kot splet okoliščin. V Mladinskem je v sedmih letih zaigral v prodornih uprizoritvah, kot so Butnskala, Mi, evropski mrliči, Paloma, Nasprotje stvari, Idioti, še ni naslova in druge. Preizkusil se je tudi v nekaj filmih in popularni seriji Ena žlahtna štorija, s katero je pridobil širšo prepoznavnost.

Vloga v še ni naslova Tomija Janežiča, deseturni predstavi, ki je od igralcev zahtevala izjemno psihično in fizično kondicijo, mu je leta 2019 prinesla Borštnikovo nagrado za igro. Hkrati je to predstava, s katero je kot igralec najbolj zrasel. »Dostikrat sem na odru previden, in če se ne počutim povsem varno, se težko dam celega na razpolago. Tu pa na trenutke nisem bil gotov, a sem šel kljub temu na vse ali nič. Veliko je bilo frustracij in strahu, a mislim, da te vloge ne bi mogel tako dobro narediti, če ne bi dal ven vsega tega. Takrat sem pomislil, da je to teater, ki ga želim delati.« S predstavo so bili povabljeni na številne festivale, ki so potem zaradi pandemije odpadli, a upa, da jo bo imel kmalu priložnost igrati ponovno, saj je zaradi svoje dolžine in kompleksnosti organska tvorba, ki se ves čas spreminja, in tako je vsaka nova uprizoritev nov izziv.

Trenutno pa igra v Hlapcih Maje Kleczewske, ki so mu prav tako v veliko veselje. »Cankar je zame velik, ker ni bil le vrhunski pisatelj, ampak mu je uspelo dobesedno prodreti v našo mentaliteto. K njemu bi se morali vračati ves čas in pri njem iskati rešitve. Zato mi je kdaj hudo, ko vidim, da ga za svoje partikularne namene zlorabljajo ljudje, ki verjetno niso prebrali niti ene njegove knjige.«