Iskalci tartufov

zelo za

Oddaljeni glasovi, tihožitja.

Matjaž Ivanišin je bil tako zaseden s snemanjem filma o Porabju (Oroslan), da je pozabil posneti film o istrskih iskalcih tartufov, Gregor Božič – sicer njegov DP – pa je bil potem tako zaseden s snemanjem filma o Benečiji (Zgodbe iz kostanjevih gozdov), da mu je to pozabil omeniti. Film Iskalci tartufov, ki sta ga posnela Michael Dweck in Gregory Kershaw, je videti tako, kot bi ga posnela Ivanišin in Božič: zakotni, zapuščeni, zapostavljeni piemontski zaselki v okolici mesteca San Damiano d’Asti ( jugovzhodno od Torina), kjer se dogaja film, so videti kot pastoralna kombinacija postaranih porabskih in benečijskih zaselkov iz Oroslana in Zgodb iz kostanjevih gozdov, življenje tu je zamrlo (kot v Porabju, Benečiji), slikoviti, brezhibno statični, lirično komponirani kadri-sekvence so kot tableauji, ki bi jih lahko izrezali in razstavili v galeriji (še celo vrtoglavi, epileptični, cikcakasti kadri, posneti s kamero, pričvrščeno na manične pse, so čisti action painting), liki so odbiti, čudaški, ton je nostalgičen, vsake toliko zadoni kaka stara italijanska kancona, sam film pa je tako spreten in imerziven hibrid dokumentarca in igranega filma, da ti je vseeno, kaj od tega je igrano in kaj ne (boljši ko je dokumentarec, bolj je videti igran). Iskalci tartufov so film, ki si ga ne moreš izmisliti – lahko ga le najdeš.

To je namreč film o ostarelih iskalcih izredno cenjenih in zelo izmuzljivih belih alba tartufov, božanskih gastronomskih raritet, ekskluzivnih podzemskih delikates (italijanski predsednik hoče pol kilograma!), in njihovih psih, perfektnih vohljačih in ultimativnih poslovnih partnerjih, bolj človeških od požrešnih trgovcev, prekupčevalcev, posrednikov, dražbarjev, dražiteljev, licitantov in chefov, ki so iskanje belih tartufov prelevili v brutalno, plenilsko kapitalistično mrzlico (vse se je tako izrodilo, da so začeli drug drugemu zastrupljati pse). Razlog več, da spoznamo iskalca tartufov, ki je iskanje tartufov opustil – protestno! Zaradi komercializacije. In zdaj kot Karl Marx besno udriha po starem olivettiju in piše svoj antikapitalistični manifest. Nekega drugega iskalca tartufov prepričujejo, naj – še pred smrtjo – izda najboljša najdišča, svoje skrivne lokacije, a jih zavrne. In ne, tudi psa jim ne proda. Kar jih šokira – sami bi prodali svoje otroke.

Vsi ti iskalci, transcendentalni melanholiki, ki so belim tartufom – misterijem narave – posvetili življenje, so samski in meniški, brez otrok (naslednikov, vajencev), poročeni s svojimi psi, svojim čudežnim talentom, svojo magično veščino, svojo mistično intuicijo, svojim vzporednim, utopičnim svetom, svojo sveto strastjo, svojo radikalno vztrajnostjo, svojo transformativno trmo, svojo čudovito obsedenostjo in svojo nepodkupljivo odpovedjo pohlepu. Iskalci tartufov so tudi metafilm: vsi ti možje (Aurelio, Sergio, Carlo), ki nočejo kompromitirati svoje vizije, so videti kot avtorji, kot umetniki, beli tartufi pa kot njihove umetnine. A tu je ironija: vsi ti iskalci tartufov, ki srečo delijo s svojimi psi (skupaj jedo, skupaj se kopajo ipd.), hranijo elite in popadljivi kapitalizem, toda sami živijo skromno, osamljeno in outsidersko – z belimi tartufi se okoriščajo vsi drugi. So pa beli alba tartufi za samo kapitalistično logiko nekaj neznosnega – ni jih mogoče gojiti. Ni jih mogoče izdelovati, reproducirati. Lahko jih le najdeš. (Kinodvor)