Brina Svit: Ne želi si lahke poti

+ + +

Keralski iztrebljevalski purgatorij

Ne želi si lahke poti, ji da duhovno popotnico prijateljica Manca. Želi si lahkega koraka, doda. S tako močnim orožjem in napotilom, ki si ga potem ob masažnih in purgativnih preizkušnjah večkrat ponovi, se prvoosebna pripovedovalka, ki preboleva, da je bil njen zadnji roman zavrnjen pri založnikih, odpravi v ajurvedski center v Kerali.

Knjiga je potem polna njenih vzhodnih samostanskih izkušenj. Skoraj meniških: zaradi izolacije kraja, čeprav romanček od žanra duhovne avanture odstopa, saj umanjkajo vsakršni globlji uvidi, kaj šele metanoja. Kljub omejenosti pripovedovalkinih informacij in umiku od civilizacije v svet z molitvijo pa izvemo o brazilskem predsedniku in britanskem premieru in vseh, ki se ne zavedajo strašne virusne situacije, kajti ajurvedski pacienti jo še kako zaznajo. Med njimi, na primer, je malezijska sotrpinka, ki je izolirana, in vsem v skupini se vse bolj zdi, da so jih zaprli v imenu zdravja tistih zunaj.

Pripovedovalka v Parizu živeče slovenske avtorice Brine Svit (1954) se na duhovno avanturo dobro pripravi, oboroži se z rentgenskimi slikami in sploh vsem, kar naj bi pomagalo pri ajurvedskem zdravljenju težav s hrbtenico, tudi pri izvajanju joge je zaradi prakse najbolj napredna in poučena od vseh in jo mora potem jogijski kondicijski trener opozoriti, da on vodi skupino, ne ona, kar seveda razume kot lekcijo iz ponižnosti. Petčleni očiščevalni obred pri pripovedovalki hitro sproži splošno empatijo, vzljubi krokarje, ki so morda vrane, objema drevesa, ki jim najprej ne ve imena, vzljubi sadeže, vzljubi očiščevalno dieto in kapljanje toplega olja na čelo, čeprav naj bi bila terapevtka morda zgrešila točko iritacije, kot se ji zazdi. Vzljubi vse, razen virusa, ki ji prekriža načrte. Vmes evforično podprta pofotografira ajurvedske souporabnike in osebje, pri čemer ji sledijo še drugi, saj se, ko jih virus zapre, odloči, da je to zdaj ta zgodba, ki jo mora zapisati in se je začela, ko se je na letališču vkrcala v toyoto in razglabljala o Ganeši.

Ne želi si lahke poti je kratek, tudi nekoliko poplitven romanček o trpnem izletu v indijsko tradicionalno medicino, ki ne pozabi omeniti, da so jo kolonizatorji preganjali, in se sprašuje, ali ni bilo to zaradi njene prevelike učinkovitosti. Seveda se, kot avtoričine štorije sicer, dogaja daleč in v širnem svetu, od domačije je za njen roman dober kvečjemu Bled. Zraven je za dobro vago v njem nekaj duhovnih citatov, ki bi morda bralca ob prepoznavanju avtorstva navdali s ponosom, učinkujejo pa preciozno – kot še marsikaj pobranega iz osebnega fetišističnega nabora. To je ženska pisava, nedvomno, in Brina Svit lahkega koraka stopa po poti Marinke Fritz Kunc.

Učinkovitost indijske medicine v zaključni terapiji občuti tudi pripovedovalka; očisti se vsega balasta, purgativnost terapije ob pomoči vzburjenega telesa, peristaltike in iztrebljanja je tako totalna, da na hrbtenico pozabi, ker je (o)zdravljena sistemsko. Seveda se lahkotna zgodbica o težavah na tujem in skoraj neprijaznem okolišu mitsko zvrne v svoj začetek, prihod je enak odhodu, to od pričevanja o Indiji in njeni ciklični tradiciji skoraj pričakujemo.