The Killers: Pressure Machine

Čeprav vesoljne uspešnice, kot sta Mr. Brightside in Human, še vedno vztrajno odmevajo po radijskih valovih, poročnih zabavah in Spotifyevi šaljivi playlisti, imenovani Pesmi, ki navdušujejo belce (Songs That Excite The While Folk, op. p.), je zasedba The Killers že več kot desetletje tako passe, da marsikdo živi v prepričanju, da se je njena ustvarjalna pot končala že pred prelomom prejšnjega desetletja. A lasvegaški pop-rock trojec pravzaprav nikoli ni poniknil, ker pa se je dolga leta boril z identitetno krizo – katere učinki so bili denimo recikliranje prežvečenih formul, neuspešno preizkušanje novih terenov ali pa solistični spodrsljaji frontmana Brandana Flowersa –, se svet za njegove sodobnejše diskografske izdelke ni resnično zmenil. Vse do letos, ko je bend svežino nepričakovano našel v sklicevanju na zapuščino fotrovskega americana rocka, folka in celo countryja: The Killers je končno opustil težnje po ustvarjanju baladnih pop-rock himn, stadionsko pompoznost je zamenjal za melanholično spokojnost in se pri iskanju navdiha zazrl v glasbeno tradicijo ruralne Amerike.

Pressure Machine je konceptualna plošča, ki se klanja rojstnemu kraju Brandana Flowersa, majhnemu mestecu Nephi, skritemu v senci utaških gora. Skoraj vsaka skladba na albumu se začne s posnetki pričevanj prebivalcev Nephia, ki razlagajo o različnih tegobah, s katerimi se vsak dan spoprijemajo v tem pozabljenem mestu. Flowers se nato v besedilih – včasih s sočutjem, drugič nekoliko cinično in brez posluha – pripovedno poglablja v teme, ki jih načnejo ti srce parajoči portreti njegovih someščanov: poje o revščini, samomorih in umorih, depresiji in zasvojenosti – oziroma o socialnih in duševnih težavah, ki jih v Nephiu že od devetdesetih let povzroča epidemija odvisnosti od opiatov. Čeprav se Flowers na videz posveča predvsem svojim koreninam oziroma svojemu rojstnemu kraju – kar močno pripomore k intimnosti, ki je ena od najprepričljivejših razsežnosti plošče –, pa podobnih puščavskih mest, zamrznjenih v času in prepojenih z opiati, v Združenih državah Amerike kar mrgoli, zato so sporočila albuma pravzaprav precej univerzalna.

Melanholičnim temam sledi tudi glasbena plat, ki je vselej žalobna in dramatična, krmari pa med epskim in intimnim, med akustičnim in orkestralnim, med novodobnim pop-folkom a la Taylor Swift in fotrovsko americano a la Bruce Springsteen – ki je več kot očitno eden od bendovih glavnih navdihov. Bogate aranžmaje odlikujejo počasni ritmi, melanholične kitarske linije in mrki klavirski akordi ter tudi subtilna vključitev tradicionalnih glasbil ameriškega podeželja, od bendža do orglic. Pressure Machine je dobrodošel preobrat v monotoni diskografiji benda The Killers, a je tako zelo zazrt v preteklost, da je svež zgolj v kontekstu njegovega opusa.