»Bistveno je, da politike, ki so že na oblasti, prisilimo v pravično delovanje in dosežemo, da se nas, ljudi, v bistvu bojijo«

Njegova senzibilnost je izjemna – bržkone našemu najprodornejšemu režiserju mlajše generacije Žigi Divjaku (1993) uspeva z gledališkimi projekti kontinuirano osvetliti najbolj žgoče družbene teme. Brez moraliziranja nas s svojo umetnostjo sprašuje, ali je to res skupnost, v kakršni si želimo živeti. Cenita ga občinstvo in stroka – v zadnjih letih je prejel nekaj najprestižnejših nagrad, samo letos Župančičevo nagrado Mestne občine Ljubljana za vrhunske stvaritve na umetniškem področju, njegova predstava pa je bila že drugič razglašena za najboljšo predstavo Borštnikovega srečanja: tokrat je bil to avtorski projekt Gejm, ki se sprašuje o odgovornosti slovenske mejne politike za življenje in usodo beguncev. Trenutno pa ga najbolj zaposluje okoljska problematika, ki bo predmet njegovega novega gledališkega projekta Vročina – premiera je predvidena za jesen. Prepričan je, da nam zmanjkuje časa: če bi zares dojeli stanje, v katerem je naš planet, bi šli takoj na ulice, vsi, in zahtevali spremembe takoj, tudi s silo, če bi bilo to potrebno.

Pravkar ste se vrnili z dopusta. Povejte, se znate na počitnicah povsem odklopiti? V sistemu, ki tako spodbuja nenehno produktivnost, to marsikomu ne uspeva.

Absolutno znam ugasniti telefon in ne pregledovati e-pošte, tako da ta vidik dela na dopustu brez težav pustim za sabo, ustvarjalni procesi pa po drugi strani niso nekaj, kar lahko prižgeš in ugasneš – to je del, ki mi povsod sledi in gre običajno z mano tudi na počitnice. Še posebej pri predstavah, ki jih razvijam zadnje čase in so bolj dokumentarne. Tema me navadno tako posrka, da hočem nočem vse gledam skozi optiko tega. Temu se ne morem izogniti in se v bistvu niti ne želim.

Dokler je to prostovoljno, je vse v redu. A nasploh je kulturno-umetniško področje naravnano tako, da moramo biti ves čas na voljo, marsikdo si ne upa vzeti veliko prostega časa, saj se boji, da mu bo dobra priložnost spolzela med prsti, da prihodnjič ne bo več naročil, projektov ... 

To je res, a če kaj, upam, da nas je trenutna pandemija naučila, da vsi ti pritiski in časovni okviri, znotraj katerih se gibljemo, niso tako zacementirani, kot smo mislili. Prej smo bili morda njihove žrtve, strogo smo se jih držali, a zdaj smo ugotovili, da se, če je treba, vse lahko ustavi oziroma počaka. In upam, da se bo to, v kar smo bili v bistvu prisiljeni, v neki obliki ohranilo tudi, ko zapiranj javnega življenja ne bo več. Seveda morajo biti neki roki za projekte in podobno, a navijam za to, da so bolj prilagodljivi, življenjski.

O nenehni naglici malega človeka, gonji za produktivnostjo, uspehom, denarjem, hkrati pa o upanju, da se bo nekoč v prihodnosti vendarle mogoče ustaviti, umiriti, govori vaša predstava izpred dveh let Sedem dni. Marsikoga je sistem res prisilil, da je postal lupina; nekako se prebija iz meseca v mesec, sicer pa od življenja nima ničesar. 

Priti do osnovnega občutka varnosti je v današnji družbi zelo zahtevno. Iskanje tega občutka nas lahko tako zelo utrudi in izprazni, da se izgubimo v tem, kar počnemo, in pozabimo, kaj nas je na začetku gnalo, kaj je bil osnovni motiv. Samo še izvršujemo stvari in se izgubimo v prepričanju, da je to samo začasno. Ko se morda končno vendarle pojavi priložnost, da poletimo, da zaživimo, se v tem kar ne znajdemo ali pa preprosto nimamo več energije. Grozljiv duh časa, v katerem živimo, je, da se neke reči velikokrat izpraznijo, preden bi sploh lahko zaživele. Iztrošimo se, še preden sploh lahko zaživimo.

Pred približno letom dni ste mi v pogovoru ob premieri predstave Gejm povedali zanimivo misel: da ljudje, o katerih govoriva zdaj, torej izmučeni od sistema, s slabimi plačami, krediti, ki jih komaj odplačujejo, svoj gnev pogosto znesejo nad nekom, ki ga imajo za še manj vrednega od sebe. Takrat sva v tem kontekstu govorila o beguncih, v resnici pa je to lahko kdorkoli, ki se v nekem trenutku pač znajde v položaju šibkejšega. 

Sociolog in filozof Zygmunt Bauman je ob prvi begunski krizi ta položaj zelo lepo opisal, češ da so begunci prišli v prekarno Evropo, kjer je prekariat tako negotov v tem, kar živi, in v svoj položaj v družbi, da se zaradi njih počuti strašno ogroženega – ne, ker bi bili drugačni, ampak ker so jim pravzaprav zelo podobni. Prekarna Evropa živi v strahu bodisi pred tem, kako preživeti z danes na jutri, ali pa da razmeroma ugodno današnje stanje jutri več ne bo mogoče. To je konstanten strah. Ljudje, ki prihajajo iz uničenih držav, so bili še včeraj vključeni v delujočo družbo, imeli so službe, družbeni položaj, danes pa nimajo ničesar in bežijo. To do neke mere pooseblja strah, ki ga v prekarni Evropi živimo iz dneva v dan. Seveda pa je tu še razdiralna politika, ki načrtno megli pogled in pozornost preusmerja od pravih problemov k namišljenim. Tako mislimo, da nas ogrožajo ljudje, ki prihajajo, ne pa elita, ki nas načrtno drži v negotovem položaju.

Manjka nam leva politična opcija, ki bi ji uspelo nagovoriti te ljudi, prisluhniti njihovim tegobam, jim omogočiti, da bi se počutili varne, se vam ne zdi? V Sloveniji jih trenutno žal učinkoviteje nagovarja desnica. 

Bojim se, da je tako tudi drugje. Veliko odgovornost zato nosijo družabna omrežja, ki zelo uspešno prepoznavajo naše frustracije, strahove in jih potem hranijo in spodbujajo brez kakršnekoli odgovornosti, vse zgolj zato, da ustvarjajo dobiček. Po drugi strani pa se mi zdi, da so se leve stranke morda malo preveč ujele v to, da jih v veliki meri poganja recimo temu kreativni razred, ki se predvsem ukvarja z nekimi vprašanji identitete. Ta vprašanja so sicer pomembna, a pri tem se pogosto pozablja na osnovni boj in to je še zmeraj razredni boj. Tudi zdaj, znotraj te epidemije, ki je po mojem mnenju samo košček katastrofe, ki nam grozi, se bomo, če je ne bomo gledali skozi optiko razrednega boja in okoljske problematike, izgubili v nekih minornih rečeh ... za katere ne morem reči, da so nepomembne, niso pa ključne.

Zakaj Levica ni uspešna pri vprašanjih, ki so v resnici problematična? 

Mislim, da to kar dobro počnejo, je pa njihova moč seveda omejena. Verjetno se del odgovora skriva v njihovem delovanju, a ne smemo zanemariti tega, da se borimo proti enormnemu kapitalu in pralnici možganov, ki se posebej trudi za to, da vse te progresivne ideje ne bi bile sprejete. Noro se mi zdi, da se nekatere ideje s tako lahkoto označijo za utopične, iluzorne, realnost, ki jo živimo, pa se še naprej slika kot edina možna. Mar ni bolj utopično nadaljevati sedanje ureditve, ki generira s sodobno ureditvijo enormne neenakosti in okoljsko katastrofo, in nekako verjeti, da se bo na koncu izšlo? Razredni boj ni več boj za politične in socialne pravice zatiranih, ampak je boj za preživetje, za obstanek vseh nas, kajti trenutna ureditev in trenutna razmerja moči nas vodijo v gotov propad. Mislim, da nam je letošnje poletje to dovolj nazorno pokazalo – smrtonosni vročniski valovi, uničujoče poplave, požari, vse v globalnih dimenzijah, pa tudi v naši neposredni bližini. Sicer pa se mi osebno zdi bolj kot iskanje neke popolne stranke pomembno to, da zgradimo res močno civilno družbo, ki je politika ne bo mogla ignorirati.

Zdi se mi, da so se leve stranke morda malo preveč ujele v to, da jih v veliki meri poganja recimo temu kreativni razred, ki se predvsem ukvarja z nekimi vprašanji identitete. Osnovni boj je še zmeraj razredni boj.

Torej to, kar se je ravnokar dogajalo ob referendumu o vodah. 

Recimo. Ne gre za to, da moramo imeti nekega odrešenika, bistveno je, da te, ki so na oblasti, prisilimo v pravično delovanje, da dosežemo, da se nas, ljudi, v bistvu bojijo. Po mojem mnenju bodo delovali v občem dobrem interesu samo, če se bodo bali za svojo rit.

Nekoč ste mi v zvezi z begunskim vprašanjem dejali, da je glavna težava delitev na »nas« in »njih«, kajti ko smo enkrat tako razdeljeni, padejo ovire v zvezi s tem, kaj je dopustno početi človeku in kaj ne. A delitve so nekaj, kar ljudje ves čas zavestno počnemo. »Mi« in »begunci«. Ali, če hočete, še posebej aktualna trenutno: »Mi, cepljeni« in »oni, necepljeni«. 

To deljenje v zvezi s cepljenjem je še posebej zapletena stvar. Z epidemijo se nam je zgodilo nekaj, kar je zunaj našega nadzora, in prisiljeni smo bili narediti nekatere stvari ne zgolj samo zase, temveč za družbo. In to na podlagi več desetletij brutalnega neoliberalizma, ki nas uči, da smo za vse odgovorni sami in da je vse naša osebna odločitev. Potem pa kar naenkrat ugotovimo, da to ni tako, da vsi živimo na istem planetu in da je individualizem pravzaprav mit, ki v praksi ne deluje. Ponovno se moramo začeti zavedati, da smo pač skupnost, in znotraj skupnosti so določene stvari, ki jih je treba narediti tako, da bo za skupnost najboljše. Če kot družba nagrajujemo posameznike in korporacije, ki svojo moč in denar pridobivajo tako, da uničujejo ljudi in okolje ter iščejo načine, kako kreativno zaobiti regulacije in zakone, ki torej mislijo samo nase, potem je težko pričakovati, da bomo kot skupnost z danes na jutri ponovno začeli delovati. Spremeniti moramo tisto, kar bomo kot družba nagrajevali in postavljali v središče, če želimo med ljudmi graditi zaupanje, solidarnost in občutek za družbo. Brez tega bomo težko preživeli v prihodnosti podnebnih katastrof, ki bodo močno posegle v našo vsakdanjost. Nezaupanje v cepljenje je zame samo simptom nezaupanja v ureditev in sistem, ki ga živimo, je kot neki zbegan klic na pomoč, da kot družba ne delujemo. Ampak stvari ne moremo reševati zgolj posamično, temveč celostno. Se bomo proti naraščajoči morski gladini borili zgolj z nasipi? Proti poplavam zgolj s poplavnimi ograjami? Tako zagotovo ne bomo dobili tega boja. Razumem strahove ljudi, vemo, denimo, da je Johnson & Johnson proizvajal šampon za lase, za katerega se je pozneje izkazalo, da je rakotvoren, in da so to vedeli. Zdaj pa to isto podjetje ponuja cepivo. Kako mu boš zaupal? Osebno sicer ne dvomim, da se moramo cepiti, mislim pa, da ne smemo cepljenja dojemati kot dokončne rešitve, ki nam bo omogočala vrnitev. Ne smemo iti nazaj, moramo iti naprej, ali pa nas kmalu ne bo več.

Ne smemo se pustiti miselnosti, da doživljamo življenje kot neko podjetje. kot da je vse niz popolnih odločitev. Nekatere stvari se morajo zgoditi zaradi ljubezni ali pa, ker so lepe.

Zanimivo, da ste omenili povezavo med zavračanjem cepljenja in neoliberalizmom. Glede na pohod individualizma ter različnih newageevskih praks, ki učijo, da je človek središče vesolja, da je naše telo tempelj in podobno, res niti ni čudno, da se ljudje zdaj počutijo napadene. 

Seveda. Samo pomislite: bio hrana, fitnesi in ostali športi, superživila, joga ... in potem si moraš naenkrat pustiti v telo vbrizgati nekaj neznanega. To je glede na prejšnjo ideologijo, ki je tako poudarjala zdrav način življenja, nekaj popolnoma norega. Strinjam se z Renato Salecl, ki je dejala, da odločitev za cepljenje ne more biti stvar osebne izbire, ker je to izbira, ki premočno vpliva na druge. Ampak teh izbir je v naši družbi še kar nekaj in upam, da se končuje doba glorifikacije individualne izbire in da se bomo počasi začeli zavedati, da je zemlja pravzaprav vesoljsko plovilo z zelo kompleksnim sistemom proizvajanja hrane, kisika, vode ... Uničevanje tega precej krhkega sistema vodi v uničenje vseh. Če motor enkrat crkne, bomo vsi izgubljeni v večnosti. Svet je manjši, kot se zdi.

Prej sva govorila o tem, da je bila bitka za vodo zmaga civilne družbe in dokaz, da so spremembe možne, če ljudje stopijo skupaj. Zakaj nismo, kar se tiče ekologije, tako glasni ves čas? Čas se, kot pravite, izteka. Pravkar je izšlo najnovejše poročilo Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC) o stanju planeta in podnebnih spremembah in analize so katastrofalne. Med drugim razkriva, da bodo globalne temperature že okoli leta 2030, desetletje bolj zgodaj, kot je bilo predvideno, višje za 1,5 stopinje Celzija.

Zdi se mi, da je okoljsko gibanje leta 2019 doseglo vrhunec, tudi v Ljubljani, a je to potem grobo prekinila pandemija. Kar se je zgodilo zdaj, z referendumom za vodo, je torej po mojem mnenju vseeno ostanek nekega vrenja, ki je bilo prisotno že prej – poleg tega je bila kampanja zasnovana tako, da je nagovorila res široko množico ljudi. Pomaga tudi to, da trenutna vlada vsak dan servira vsaj pet razlogov, zaradi katerih bi morali vsi na ulice. V vsakem primeru pa se mi zdi, da okoljskega boja ne moremo biti lokalno. Logično je, da se je treba osredotočiti na lokalne problematike, a v splošnem ga je treba misliti čim bolj globalno, kajti živimo na enem planetu in te reči zadevajo vse nas. Okoljska kriza je tako vseobsegajoča in stanje je v resnici tako slabo, da se mi zdi, da tudi če se s tem zelo aktivno ukvarjaš in so ti jasni vsi podatki, vsi izračuni, nekako iracionalno še kar ne moreš verjeti, da se bo to tudi zares zgodilo, ker je preprosto preveč. Veš, da bi se morale spremembe zgoditi takoj zdaj, in to v tako širokem obsegu, da si kar ohromljen. Nikakor ne govorim o zanikanju, ampak o tem, da je to težko dojeti. Mislim, da če bi zares dojeli stanje, v katerem smo, bi takoj šli na ulice, vsi, in zahtevali spremembe takoj, tudi s silo, če bi bilo to potrebno.

Podobno kot na začetku pandemije, ko se nihče ni zavedal njenih razsežnosti. Neki virus v Wuhanu, daleč od nas, bo že minilo. To morda pojasni apatičnost celo nekaterih pripadnikov mlajše generacije v zvezi s podnebnimi spremembami, zdi se, da so se nekako sprijaznili s tem, da so na gorečem vlaku, ki drvi v globino. Nekateri pravijo, da v takem svetu ne bodo imeli otrok in da bodo, v akceleracionistični maniri, uživali, dokler se še da. 

Do neke mere sploh mlajši generaciji te apatije ne gre zameriti, ker so še najmanj odgovorni za stanje sveta, v katerem smo. Radi bi samo živeli, pri čemer je jasno, da bo prihodnost prinesla neko trpljenje, ki si ga zdaj sploh še ne znamo predstavljati. To te lahko razjezi, lahko te užalosti, lahko pa v tebi sproži upor v smislu »v redu, se bom pa pač imel fino, dokler se sploh še lahko«. Seveda sam verjamem, da bi nas morala stvar predvsem razjeziti in v nas sprožiti neko akcijo. Nujno si moramo prizadevati, da ta boj približamo čim širšemu številu ljudi. Tudi tako, da nehamo ves čas poudarjati občutek neke kolektivne krivde. To se mi zdi popolnoma nesmiselno, kajti večina nas je v resnici prisiljena v način življenja znotraj tega sistema.

Kolektivne krivde, češ, to se je zgodilo, ker so ljudje uporabljali preveč plastike, hodili na dolge poti z letalom in tako dalje? 

Ni človeštvo v celoti tisto, ki je to naredilo planetu. Tako kot bogastva ne delimo demokratično, tudi krivde za stanje sveta ne moremo deliti demokratično med vse nas. Levji delež odgovornosti nosi majhen odstotek elit, ki enormno bogatijo z izkoriščanjem ljudi in okolja. To so tudi ljudje, ki trdijo, da so spremembe nemogoče, saj bi te posegle v njihove privilegije, pravijo, da je to, kar se dogaja, v naravi človeka, in tako dalje. Imperativ kapitalizma je rast, mi pa bivamo na planetu z omejenimi viri. To kar kriči po nevzdržnosti in katastrofi. Rast tako večinoma ohranjajo z zmeraj novimi načini izkoriščanja delavcev in okolja. Tako se zgodi ta začarani krog, kjer si kot izkoriščani, podplačani delavec vesel, da greš lahko v trgovino, kjer prodajajo cenejšo hrano, čeprav je cenejša samo zato, ker je pridelana na nevzdržen način, ki uničuje rodovitnost zemlje, ker so bili pridelovalci podplačani, prevozniki podplačani in ker so na koncu trgovci podplačani, vse skupaj pa je zavito v enormne količine plastike za enkratno uporabo, saj je to za lastnike ceneje, kot pa če bi imeli zaposleno dodatno trgovko, trgovca. Ti pa seveda nimaš izbire. Menedžerji in lastniki prav tako pravijo, da nimajo izbire, da tako pač je. Vseeno pa se naokoli potem vozijo z luksuznimi avtomobili, letijo z zasebnimi letali in bivajo v vilah.

Mislim, da je to, da ljudje ne razumejo umetnosti, velik predsodek: veliko bolj univerzalna je, kot se zdi, samo ljudje so včasih kar malo naučeni, da jih ne nagovarja, in ji sploh ne pustijo blizu.

Torej pravite, da je stanje dejansko prehudo, da bi ljudem naprej solili pamet, naj se ne vozijo z avtomobili v službo in podobno? 

Ne, vse to je še vedno pomembno, kajti dejstvo je, da se bo treba, če želimo rešiti planet, odvaditi marsičesa, kar se nam zdaj zdi samoume vno. Tehnologija bo zago -tovo napredovala, da bo marsikaj mogoče z manjšo obremenitvijo okolja, a to bo zgolj pomoč, ključne bodo spremembe v organizaciji družbe. Ne želim zgolj demonizirati bogatih elit, gre za to, da je sistem naravnan tako, da nagrajuje to izkoriščanje in uničevanje, mislim, da je ključno, da to spremenimo. Grozljiva neenakost, ki se z vsakim trenutkom povečuje, samo pospešuje okoljsko krizo. Dojeti moramo, da okoljski boj pravzaprav ni več zgolj okoljski boj, boj za ohranjanje lepe narave, ampak boj za preživetje. Po nekaterih napovedih imamo samo še 60 žetev. Po tem zemlja, kjer sedaj pridelamo večino hrane, ne bo več rodovitna. Takrat tudi absurdne količine denarja ne bodo prav nič pomagale.

Res nihče ne potrebuje absurdnih količin denarja, če planet propada, a verjetno je glavna težava obsedenost elit z močjo. Prav te izjemne količine denarja namreč vzbujajo moč in strahospoštovanje. 

To že, ampak zakaj jim dajemo veljavo? Zakaj jih poveličujemo? Zakaj je njihovo bogastvo v družbi dojeto kot uspeh in ne kot zločin? Večina mogotcev, ki so trenutno naši heroji, je v resnici preračunljivcev, ki so ukradli ideje svojih kolegov in potem razvili način, kako nategniti čim več ljudi, bodisi strank bodisi tistih, ki delajo zanje. Temu pravimo kreativnost, iznajdljivost, podjetništvo ... oprostite, ampak to je laž, kriminal in goljufija. V trenutku, ko imamo delež ogljika v ozračju 419 delcev na milijon, pa vemo, da bi moral biti pod 350, če želimo imeti stabilno ozračje, je zame zločin, če se pelješ v zasebnem letalu, na zasebni luksuzni jahti ...

Vse naravne nesreče, ki se zdaj dogajajo, denimo požari, niso več naravne, ker smo naravo vrgli iz ravnovesja, na neki način imajo te nesreče svojega krivca in to pač ni človeštvo kar tako vsepovprek.

Kot že rečeno, je okoljska kriza eden od razlogov, da si nekateri mladi ne želijo otrok oziroma z njimi odlašajo. Tu so še neurejena stanovanjska politika, prekarno delo, pomanjkanje rednih služb za mlade ... vi ste se kljub temu odločili za starševstvo. Vseeno se najbrž kdaj sprašujete, v kakšno prihodnost bo zrasla vaša hči. Vas to skrbi? 

Absolutno me skrbi, in to je eden od virov inspiracije za to, da se ne predam in da se mi zdi pomembno boriti. Vseeno pa mislim, da se ne smemo pustiti miselnosti, da doživljamo in urejamo življenje kot neko podjetje. Kot da je vse niz popolnih odločitev. Nekatere stvari se morajo zgoditi zaradi ljubezni ali pa, ker so lepe. Življenje je nekaj, kar se ti tudi zgodi, ni čar v tem, da vse nadzoruješ. Seveda nas svet sili v to, da ne razmišljamo na tak način, a ne smemo si pustiti vzeti tistega, kar nas dela ljudi. Včasih jemljemo nase preveč odgovornosti. V resnici ne vemo, kakšna bo prihodnost, vredno pa se je boriti, da jo obdržimo. Včasih v hecu rečem, da se mi zdi dobro, da imajo ravno ti, ki jim je mar za boljši svet, otroke, kajti njihovi otroci so potencialni borci za boljši svet. Seveda se samo šalim. Otroci so samosvoja bitja, ki bodo nazadnje odločala tako, kot bodo želela, je pa prijetno razmišljati na tak način. Velikokrat se pritožujemo, da vse manj ljudi razmišlja kritično, da nimajo časa za konzumiranje kulture in podobno. A kako, če so ujeti v krog nenehnega pehanja, o katerem sva prej govorila? Sistem ustvarja zombije. Najlažje se je izklopiti od vsega pomembnega in zvečer zavaliti pred neki resničnostni šov. Takemu človeku niti ne moreš zares očitati, da ga kultura ne zanima. > Se zelo strinjam. Nisem eden teh, ki bi ves čas poudarjal, da se ljudje premalo kulturno udejstvujejo, ker vem, da če te služba tako zelo utrudi in izžame, ti zmanjka energije za kulturno udejstvovanje. Pa ne le za to, ampak tudi za boj za boljši svet, za doseganje lastnih pravic. In to je tisto, kar je grozno, ker na tak način potem dobimo en del nevidne družbe, ki zaradi tega, ker mora garati, da sploh lahko preživi, preprosto nima energije za boj. Ravno zaradi njih je treba preseči parole »vsak lahko govori samo v svojem imenu«, »vsak je odgovoren zase« in podobno. Če imaš privilegij, da si lahko vzameš čas za probleme drugega, je tvoja dolžnost, da to počneš. Da se ukvarjaš tudi s problemi, ki niso samo tvoji.

Dejstvo je, da težko vplivamo na vsebine, ki jih ljudje spremljamo na popularnih medijih in televizijah, a težko se izogneva priljubljenosti različnih komercialnih serij in resničnostnih šovov. Njihove gledanosti so resnično vratolomne in po svoje je žalostno, da ima resničnostni šov domet, ki ga predstava, ki bi jo morali videti vsi in bi lahko spremenila družbo na bolje – denimo vaš Gejm –, nikoli ne bo imela. 

Sicer nimam televizije in teh popularnih reči res ne spremljam. Priznam pa, da sem tudi sam žrtev serij. Kdaj pa kdaj se mi zgodi, da sam sebi rečem – zdaj sem pa utrujen in nimam energije za res dober, a kompleksen film, ki si ga želim ogledati, bom raje neko lahkotno serijo. A vsakič, ko to lenobo premagam, sem izjemno srečen, kajti vrhunsko umetniško delo mi da toliko več, me toliko bolj napolni, tudi takrat, ko to najmanj pričakujem. Mislim, da je to, da ljudje ne razumejo umetnosti, velik predsodek: veliko bolj univerzalna je, kot se zdi, samo ljudje so včasih kar malo naučeni, da jih ne nagovarja, in ji sploh ne pustijo blizu; ne dovolijo ji, da bi jih zares nagovorila, kar je škoda. Vredno je premagati lenobo in se potopiti v svet umetnosti.

Navdihujejo vas velikani slovenske književnosti. Pred kratkim ste v Prešernovem gledališču Kranj postavili na oder predstavo, ki temelji na Kosovelovih besedilih, pred časom ste enako naredili s Cankarjevimi. Kaj bi Cankar in Kosovel počela danes, če bi bila še živa? Bi hodila na proteste, brala ustavo pred parlamentom? Bi jima ministrstvo vzelo status samozaposlenih v kulturi? 

Po mojem ne, ker niti ministrstvo njune genialnosti ne bi moglo ignorirati, četudi bi jim najbrž šla blazno na živce. Cankar se že za časa življenja ni uklanjal nikomur in ničemur, pa vseeno nihče ni mogel zanikati njegove genialnosti. Srečko Kosovel pa sploh. Težko verjameš, kakšno globino in kakšne uvide je premogel pri tako mladih letih in v le nekaj letih ustvarjanja. Oba sta imela neverjeten uvid v globine človeka, družbe in njenega ustroja. Zdi se mi, da bi se bolj kot aktivizmu tudi danes posvečala umetnosti, ki bi razgaljala trenutek, ki ga živimo. Kar pa ne pomeni, da ne bi bila tudi fizično na protestih.

Tako se zgodi začarani krog, kjer si kot izkoriščeni, podplačani delavec vesel, da greš lahko v trgovino, kjer prodajajo cenejšo hrano, čeprav je cenejša samo zato, ker je pridelana na nevzdržen način, ki uničuje rodovitnost zemlje in ker so bili pridelovalci podplačani.

Sprašujem, ker se danes oba uvrščata med klasike, ki jih poveličujejo tudi konservativnejši politiki. A kot da bi pri Cankarju načrtno spregledali, da je masikatero njegovo besedilo tudi kritika njihovega početja danes. 

Meni se v resnici zdi, da smo tako globoko zabredli, da konservativnejši politiki niti klasikov ne cenijo več. Umetnost je zanje popolnoma nepomembna, razen kadar jih ogroža, ogroža jih pa tako ali tako vse, tako da so žaljivi do vsega. To se pozna tudi v splošnem ozračju v družbi, ki je zelo sovražno naravnana do umetnosti. Občutek imam, da se moramo neprestano zagovarjati, zakaj je umetnost pomembna, zakaj je kultura pomembna, zakaj potrebujemo subvencionirano umetnost ... Pa v umetnosti dosegamo neverjetne uspehe, na katere bi morali biti ponosni, ampak zmeraj znova je tako. Saj umetnost ni edina v tem, pravzaprav napadajo vse kritično misleče, od novinarjev, znanstvenikov, vsakokrat znova ustvarjanje nekega navideznega sovražnika. Kot bi bili na kulturni sceni neki blazni dobičkarji, ki bogato živijo na račun davkoplačevalcev. Sam ne poznam nikogar takega, tako da ne vem, kdo so ti ljudje.

Ne želim, da to zveni kot omalovaževanje naših športnih uspehov, a vsakič, ko se zgodijo veliki športni dogodki, kot pravkar olimpijske igre, ima narod polna usta slovenskih športnikov – pa smo kdaj na tak način pohvalili kakšnega slovenskega režiserja, pisatelja, slikarja? Jasno je, da ima šport drugačen status, pa vseeno; zakaj nam je tako zelo pomembno, da zna kdo dobro metati na koš, niti malo pa, da kdo s svojimi teksti gradi boljšo družbo? 

Šport je precej neposreden in lahko ga je konzumirati. Ne bi se želel spustiti v nekakšno delitev šport proti kulturi. Sam nisem športni navdušenec in ga redko spremljam. Spremljal sem košarko na olimpijskih igrah in to se mi je zdela zelo lepa zgodba. Videlo se je, da se je zgodil neki povezovalni moment znotraj ekipe, ki nas je spet spomnil na to, kar je v športu lepega. Neki kolektiven duh, da igralcev ne žene lastna ambicija po doseganju osebnih rekordov ali pa prezentiranju samega sebe kot genialca, ampak timsko delo. Lepota skupnosti. To je zame pomembno sporočilo, iz katerega upam, da bomo črpali nekaj za prihodnost.

Je pa seveda krivično, da šport dobi toliko pokritja v primerjavi s kulturo. Tekmovalnost bolj spada v čas, ki ga živimo.