V objem z NSi?

Janko Lorenci

27. 8. 2021  |  Mladina 34  |  Kolumna

Če sodeluješ z lopovom, s tabo ne bom sodeloval. To je z drugimi besedami napisal Šarec, ko se je v nedavnem pismu Luku Mescu, Tanji Fajon in Alenki Bratušek zavzel za to, naj opozicijska četverica po volitvah ne sodeluje ne s SDS ne s strankami in posamezniki, ki so v Janševi koaliciji ali jo podpirajo.

Četverica je, če hoče na oblast, obsojena na tesno zavezništvo. Hkrati med seboj tekmuje že zato, ker bo stranka, najmočnejša na volitvah, sedla na premierski stolček. Na sodelovanje z Janševimi podporniki gleda različno, odnos do SDS pa je nedvoumen: sodelovanje z njo ne pride v poštev.

In prav ima; SDS, slovenska varianta skrajne desnice, deluje v marsičem neustavno. O (ne)ustavnosti strank odloča le ustavno sodišče, medstrankarsko sodelovanje pa ostaja v prosti presoji strank. Opozicijsko zavračanje SDS (t. i. antijanšizem) je globoko upravičeno, saj janšizem ogroža demokracijo, poglablja neenakost, pretaka javne denarje v zasebne žepe, načenja okolje in nas rine na vzhodno periferijo EU. To je režim vsesplošnega nazadovanja, materialnega in moralnega.

Četverica pa različno gleda na to, kako stroga naj bo do SMC, DeSUS in NSi. Prva bo po volitvah ugasnila, druga najbrž tudi, če se bo nekako le prebila v parlament in se znebila kolaborantskih poslancev, pa bo morda sprejemljiva partnerica. Tako se vprašanje o (ne)sodelovanju z Janševimi podporniki vrti predvsem okoli NSi.

Stranka je trajna zaveznica SDS. Pod Ljudmilo Novak se je začela izvijati iz Janševe sence, in če bi pri tem ostalo, se SDS ne bi mogla več povzpeti na oblast. Tonin je stranko vrnil v Janševo naročje, tja, kjer se nazorsko in intimno očitno počuti doma. Dela se demokrata in človeka dialoga, toda v sedanji koaliciji ni v ničemer korektiv, ampak jo zgolj omogoča, čeprav stranka zato bolj ali manj vegetira. Sokriv je za vse, kar se dogaja pod Janšo.

Ni težko predvideti, kakšna bi bila po volitvah četverica, če bi se povezala s tako stranko. Že tako je polna lastnih slabosti, NSi pa bi jo naredila še bolj nestabilno, še bolj razklano v socialnih in ekonomskih vprašanjih in majavo v odnosu do SDS. Na položajih bi ostali tudi vsi Toninovi nastavljenci, praviloma bedni in poosebljenje stranke, ki eno govori, drugo dela.

Povezana z NSi lahko leva sredina na pridevnik leva kar pozabi. Toninovska trda neoliberalnost, ki se prav norčuje iz krščanskih vrednot, na katere se rada sklicuje, bi v kali zatrla socialnost take koalicije. To pomeni, da bi takoj po volitvah začele nastajati razmere za Janševo vnovično vrnitev. Tudi če se ta hip marsikomu zdi pomembno le to, da se malega Orbána čim prej znebimo, je vsaj malo pametna in odgovorna politika dolžna misliti dva koraka naprej. Objem četverice z NSi bi bil jamstvo, da volitve Janšo odplakujejo samo začasno. Še ena vrnitev bi ga ovekovečila, opozicijo pa dokončno razsula.

Brez pragmatičnosti v politiki ne gre, a če gre predaleč, izbriše vsakršno načelnost in – povezana z nesposobnostjo misliti onkraj tu in zdaj – postane izrazito škodljiva. Bi morda skrajna sila (premalo poslancev četverice za sestavo koalicije) vendarle upravičevala sodelovanje z NSi? Morda, če vidimo janšizem kot ultimativno nevarnost, ki se je je nujno znebiti, in za to, če ne gre drugače, plačati visoko ceno. A to je hipotetično vprašanje, saj je povsem realno predvidevanje, da bo četverica povolilno koalicijo lahko sestavila sama, brez pomoči trojanskega konja.

Konj trdi: Mi smo stranka sodelovanja in politika je dolžna sodelovati, iskati skupne točke. Drži, in nesodelovanje politike je za Slovenijo velikanski problem. Toda sodelovanje je lahko – enako kot politična stabilnost – pozitivno ali negativno. Stabilnost diktature je slaba, enako je s sodelovanjem; lahko je tudi toksično in škodljivo. Če sodeluješ z nesprejemljivo politiko, si nesprejemljiv tudi sam. To velja za vso politiko, ki z Janšo sodeluje in se mu prilizuje, pa tudi za posameznike in organizacije, ki počno isto – od Pahorja in vrhov katoliške cerkve do mnogih medijev. Če bi jim bilo kaj do časti in uradnih parol, bi ravnali kot petkovi protestniki na Kredarici. Kako krepčilen je bil pogled na predsednika vlade in policijskega ministra, bežeča pred tistimi, ki jih sicer maltretirata ob pomoči robokopov! Če bi bilo novinarjev nacionalke kaj v hlačah, bi jo podobno ucvrl televizijski škrat Whatmough.

Da Fajonova, šefica SD, zdaj dopušča povezovanje z NSi, je kratkovidno, nenačelno početje in lep primer slabo razumljene pragmatičnosti. S takimi izjavami slabi četverico, daje Toninu vnaprej nekakšne odpustke, bega in spravlja v slabo voljo številne levosredinske volivce. To je ravnanje v zanikrni tradiciji SD, kakršno je oblikoval Pahor. Četverica je namesto takih potez dolžna voditi politiko, ki bo Janšo in njegove odkrite in potuhnjene podpornike onemogočala, hkrati pa pripomogla k nastanku nove desne zmerne stranke ali preobrazbi NSi v stranko, ki ne bo Janšev predpražnik. Potem bo sodelovanje z zmerno desnico več kot zaželeno.

In naj še stotič ponovimo: nič manj kot ostro zavračanje janšizma je za opozicijo pomembno to, da postane zahtevnejša do same sebe. Najprej naj si prizna, da – gledano scela in dolgoročno – s svojo premajhno drugačnostjo janšizem omogoča tudi sama. Potem bo laže prepričala volivce, ki so jezni tudi nanjo, čeprav jo imajo večinsko za manjše zlo. Predvsem pa se mora zresniti (postati res zelena, se odpovedati negativni kadrovski selekciji, slepi privatizaciji itd.) zaradi časov, v katere se pogrezamo, v strašljivi preplet kriz, zlasti pa ultimativne – propadanja okolja. S politiko, kakršna je kot celota zdaj, bomo ob uresničitvi črnih, a realnih scenarijev izgubili celo samostojnost. Razkosali nas bodo