Edward St Aubyn: Patrick Melrose

+ + + +

Indiskretne nerodnosti aristokracije

»Kmalu po njuni poroki je opustil zdravniško prakso. V začetku se je nekaj govorilo o tem, da bi z njenim denarjem odprla zavetišče za alkoholike. In v nekem smislu jima je to tudi uspelo.« Ta in podobni stavki govorijo o nefunkcionalni družini, ki jo sestavljajo trpinčeni in čustveno izstradani petletni Patrick, sadistični oče, zguba, ki sicer klavirsko zabava cinične aristokratske prijatelje, in prestrašena mati.

Vendar je odraščanje samo prva epizoda, Patricka potem spremljamo tudi na potovanju na prevzem očetove žare v New York, ko je malo starejši od 30 let, in tisto je prava džankozna epopeja, spust razmeroma bogatega dediča v narkomansko podpodje Jabolka ob živahnih epizodah z dilerji in visoko družbo, ob neprestanem preračunavanju zalog v ure in ob grozi pred dokupovanjem.

Tretji del je popis zabave, ki jo širša Patrickova družba, očetovi in njegovi prijatelji, priredi ob gostiteljevem rojstnem dnevu in se tam, v prisotnosti kraljičine sestre, zberejo dediči in njihove donosne prikolice; velja za oba spola. Aristokracija skrbi za brezbrižno nobleso, potomci obogatelih plebejcev pa za premoženje – in obratno, špekulantski kapital kupuje titule in dvorce. In ugotavlja, da nikoli ni bilo toliko ljudi toliko dolžnih tako majhni eliti.

Britanski pisatelj in novinar Edward St Aubyn (1960) je delo Patrick Melrose spisal delno iz doživetega in bil po istoimenski miniseriji kot da odkrit, čeprav nosi pentalogija, od katere so v prvi knjigi objavljeni prvi trije deli, nespregledljiv polemičen pečat; že odraščanje v surovem okolju pa pretiravanje pri prašnih delcih vseh vrst in oblik za v žilo in zraven, spust v newyorško podzemlje ob hkratnem plavanju v družbeni žolci kažejo dobro poznavanje terena in širok uvid v presečišča. Tretji del s konverzacijo aristokracije, njeno opravljivostjo, nerazumevanjem tega, kaj je življenje in njegove težave zunaj lastnega sloja in z večinoma zmanjšanim socialnim čutom, je spisan naravnost razgaljujoče. Okrutne epizode, ki si jih z namenom diskreditacije delijo drug o drugem, zdrsi v noblesi, megalomanija, spremljana z varčevalnimi ukrepi, strast do lova in vzvišenost nad vsem – vse to St Aubyn spiše s surovim humorjem in neprizanesljivo okrutnostjo, zato pa s toliko bolj izostreno pisavo, ki ji uspe pričarati blišč in bedo govorcev, večinoma zverziranih v komunikaciji in onemogočanju sogovornika. Pri čemer so najbolj cenjeni in izpostavljeni ravno tisti, ki se delajo najbolj brezbrižni, kul.

Gre za zaostrovanje in neizprosno stopnjevanje janeaustenovskih in podobnih romanov, ki se ukvarjajo z dobrimi partijami in penetrantneži v visoko družbo, vendar je v Patricku Melrosu vse skupaj drastično in zaostreno; verjamemo besedam z zavihka, da je moral avtor bodisi zadevo napisati ali pa umreti. Predvsem v drugem delu je bil temu blizu in zdi se, da konec z labodi in snegom – ki morda namiguje na nedolžnost, pridobljeno na novo, prekritje splošne bede ter odpuščanje strogi in sadistični vzgoji – obeta rešitev, vsaj za protagonista.