Vsota vseh strahov

Janko Lorenci

3. 9. 2021  |  Mladina 35  |  Kolumna

Strahovi so na slabem glasu, a niso enoznačno čustvo: so tegoba in zdravilo, marsikdaj nas, podobno kot bolečina, opozorijo na nevarnost. Množica individualnih strahov je neskončna, nekateri, recimo jim kolektivni, pa mučijo mnoge. Poglejmo nekaj takih globalno-slovenskih strahov.

Prvo mesto najbrž še vedno zaseda materialno-eksistenčni strah. Najbolj muči reveže, toda vir nelagodja je postal tudi za mlade in srednji sloj, saj je delo vedno bolj negotovo. Velik denar dela denar, delo pa ni jamstvo za dostojno in stabilno preživetje. Huda negotovost je razdiralna in skupaj z naraščajočo neenakostjo podpihuje egoizem, skrb zgolj zase, drobljenje družbe. Politika v duhu neoliberalizma slika tako stanje, kot da gre za stvar vsakega posameznika, češ, vsak je svoje sreče kovač. Toda tovrstna indoktrinacija izgublja moč, sistem je vedno bolj dojeman kot krivičen, take družbe pa so nemirne in dovzetne za manipulacije, a tudi za prelome.

Stvari je še poslabšala epidemija, drugi veliki strah tega trenutka. Pritajena avtoritarnost politike virus povsod zlorablja za večanje svoje moči, Slovenijo pa je doletela nesreča, da je epidemija izbruhnila hkrati z vzponom janšizma na oblast. Velika večina prebivalstva oblasti in njenim podaljškom ne zaupa – in če je nezaupanje globoko, raje verjameš vsemu drugemu, celo teorijam zarote. Tudi zato opravlja strah pred virusom svojo preventivno vlogo (željo po cepljenju) le pri kaki polovici prebivalstva, epidemiji pa ni videti konca. Dileme so velike povsod. Prevladujoči koncept (iztrebiti virus za vsako ceno) je sporen, saj lahko obsežno zapiranje družbe scela naredi več škode kot koristi – operacija uspela, bolnik mrtev. Načeloma bi bila boljša strategija, da se z virusom, za veliko večino ne zelo nevarnim, čim normalneje živi naprej, ranljive skupine pa se maksimalno zaščitijo. A to je mogoče le, če je politika dobronamerna, sposobna in zaupanja vredna. Pa smo tam.

Od tod tudi strah, kaj bo z demokracijo. Ta strah ni izrazit, je pa zaznaven. V Sloveniji se kaže v dvotretjinskem nasprotovanju janšizmu, globoko upravičenem, saj je demokracija prvič v samostojni zgodovini države resno ogrožena. K temu poleg radikalizacije janšizma prispevajo širše razmere – kriza EU, vzpon avtoritarcev, epidemija ... V ozadju pa tiči tudi vprašanje, veljavno za ves Zahod: ali sta (neoliberalni) kapitalizem in demokracija sploh še združljiva?

Vse te strahove, bojazni, negotovosti polagoma, a nezadržno prerašča tesnoba zaradi propadajočega okolja, dominanten strah časa pred nami. Znanost že dolgo svari pred zlomom podnebja in splošno krizo okolja, strah pa naglo narašča šele zadnja leta, pač zato, ker ekstremni požari, suše, vročine … postajajo vsakdanji, distopični in tolčejo povsod, v Kaliforniji, Afriki, Sibiriji, Nemčiji. Počasi se prebija zavest, da je usoda civilizacije, v kateri živimo, na kocki.

Vsako obdobje ima svoje specifične strahove. Čistih čustev je malo in tudi strahovi se prepletajo, mešajo, oplajajo z drugimi občutji. Strah zaradi spreminjanja –propadanja okolja postaja nekakšna vsota vseh starih in novih strahov. In je, trdi znanost in to po malem že čutimo na lastni koži, globoko upravičen: človek je v geološki dobi, ki jo ponosno imenuje po sebi (antropocen), ogrožen bolj kot kadarkoli v svoji zgodovini. Toda odzivi na grožnjo ostajajo obupno prepočasni in premedli.

V epidemiji se še razločneje vidi, kako ujeti, premetavani, manipulirani smo. Politika, spajdašena z velikim kapitalom in ob pomoči svojih pomožnih čet, žal tudi večine medijev, povsod krčevito brani status quo: prebivalstvo sistematično straši, atomizira in histerizira, ga drži v mreži neštevilnih odvisnosti in po potrebi represije, hkrati pa mu ponuja korenčke v obliki potrošništva, družabnih omrežij, lažnih obljub, nenehne indoktrinacije, kako da je sistem optimalen in brez alternative. A množične zanorjenosti je v glavnem konec, nevarnost je očitna, spremeni pa se skoraj nič. Tako nastaja nemogoča godlja čustev in razpoloženj – eden njenih simptomov je na primer razkol na cepilce in anticepilce.

Status quo je dobesedno poguben. Zato se vedno bolj dramatično postavlja vprašanje: kdaj bo strah pred propadanjem okolja tolikšen, da bo premagal velikansko inercijo statusa quo. Zadnje poročilo vrhovne podnebne avtoritete (IPCC) svari: v kakem ducatu let bodo podnebne spremembe postale nepovratne, potem utegne biti grozno. V tem strahovito kratkem času mora človeštvo potegniti za zasilno zavoro. To bodo dramatična leta.

Poplave, potresi, epidemije so lahko grozni, a ublažiti jih je razmeroma preprosto in vedno prizadenejo samo del ljudi. Splošna kriza okolja pa zadeva vse, je ultimativna in taka, da so neizbežne radikalne alternative – sprememba sistema, konec logike nenehne rasti, posvečenosti dobičkov, manj potrošništva. Neizbežna bo tudi prerazdelitev bogastva, da bodo množice voljne nositi bremena zdravljenja in se iz atomizirane, sprte gmote spremeniti v sodelujočo družbo. Alternative so v bistvu uresničitev starih gesel o več enakosti, pravičnosti, solidarnosti plus dosežki znanosti in tehnologije. In vse to – kar bo najteže – na svetovni ravni. Ker je okolje pač eno in povezano. Alternativa alternativam so vojne, boj vseh proti vsem, morasti strahovi, trpljenje milijard. Zato bo človeštvo, če hoče preživeti civilizirano, hočeš nočeš moralo postati eno in povezano.

Znotraj njega pa bo treba elite in »elite« v to prisiliti, saj imajo od statusa quo koristi in se še zibljejo v iluziji, da so varne ali vsaj varnejše. Tako smo tudi tu pri starih ugotovitvah: potrebnih bo več strahu in več jeze – več strahu zgoraj in spodaj v družbi, več jeze zlasti spodaj.

Bo strah tokrat zdravilen?