Maja Novak

3. 9. 2021  |  Mladina 35  |  Ihta

Spreobrnjenka

Ali: Manjše zlo

Pa posedam pred Pogačo pa pride Peter pa pravi: »Pozdravljena.« Pogovor steče. Simpatičen fant je, moj Peter, kar poročila bi se z njim, če ne bi menil, da sem zanj prestara, ker jih ima šele osemdeset, jaz pa že šestdeset.

Po dobri uri pogovora hitim domov, na, khm, kavo pride moja najljubša mačja mati in ob, khm, kavi klepetava kaki dve uri. O mačkah. Ko se K. poslovi, se zgrudim na kavč in doumem, da sem izčrpana. 

In še ves naslednji dan sem bila izčrpana: po pičlih treh urah prijateljevanja. Ob kondicijo sem. Nič več se ne morem dalj časa družiti z ljudmi. Jaz, ki sem bila nekdaj zvezda literarnih večerov: množice so mi ploskale. To se pravi, vsi trije, ki so brali tako kot jaz, oba, ki sta bila zraven po službeni dolžnosti, in tistih pet poslušalcev.

Tako sem se odločila, da se bom kljub vsemu dala cepiti.

Kajti razlogi za to, da sem izgubila sposobnost za normalno konverzacijo, so očitni: po dobrem poldrugem letu pandemije sem se spremenila malone v stilita. Na eni nogi stojim vrh svojega kamnitega stolpa in nihče mi ne more blizu. Ne spomnim se, kdaj sem bila zadnjikrat v kinu. V svoji osami bi bila trenutno pripravljena iti celo v opero, pa čeprav bi Karmen tako kot po navadi pela sto dvajset kilogramov težka diva. Ob apartheidu, ki se mu reče preverjanje pogojev PCT, se bodo meje mojega sveta še ožile, in če ne bom ukrenila ničesar, bom kmalu smela samo še po kruh in mleko v sto metrov oddaljeno trgovino. Kjer so dobili neke nove prodajalke, osemnajstletne punčke, s katerimi pri najboljši volji ne najdemo skupnih tem za pogovor.

Zavedam se, da sem s svojo odločitvijo izdala meni ljubo skupnost antivakserjev, ki tako bujno poganjajo na vrtičku mojega Facebooka, da bi jim v skladu s Svetim pismom skoraj lahko rekla Legija. Moje uporniško srce sicer še vedno bije za ljudi, ki so pripravljeni reči: »Noben nau men govoru kj nej delam,« in o segregaciji prebivalstva na cepljene in necepljene še vedno menim, da je apartheid, ampak prevladal je goli oportunizem in za egiptovske lonce mesa sem prodala načelnost, kajti sicer bom ob svojo največjo dobrino: sposobnost izražanja in zdravo pamet.

Edina alternativa precepljenosti prebivalstva je pač ponoven lockdown, jaz pa zaradi pomanjkanja stikov s sebi enakimi že zdaj komaj sestavim stavek s stavkom in od dolgčasa plezam po zidu. V romanu Selme Lagerlöf Gösta Berling, zaradi katerega sem pri dvanajstih sklenila, da bom pisateljica, ko bom velika, sem po 48 letih znova brala o grofici, ki je znorela, ker zaradi uroka, ki je nadnjo priklical srake, ni mogla zapustiti doma. Kajti duša potrebuje hrano, zato se v osami obrne sama proti sebi in se začne požirati, pravi Selma.

Raje mrtva kot nora. Seveda se bojim, pa kako, neželenih učinkov cepiva, med katerimi je lahko tudi smrt. (V redu, v enem primeru od več milijonov. Vendar svojo srečo poznam: če bi bilo prebivalstvu obljubljeno, da bodo na lotu zadeli vsi listki razen enega, bi jaz vplačala tistega.) In ker sem po osnovni naravnanosti antivakserka, nisem nenaklonjena teoriji zarote, ki pravi, da bomo zaradi nepredvidenih učinkov cepiv čez leta vsi začeli cepati kot muhe. Prav, da bomo laže debatirali, recimo, da je nekaj na tem. Pa potem? Kakšen scenarij si je v tem primeru mogoče zamisliti za prihodnost?

Pomrli bodo vsi cepljeni, torej vsaj polovica ljudi, preživela pa bo peščica trmoglavcev, ki se bodo posegom v svoje telo do konca izogibali. Ker bodo po naravi stvari to morali početi v izolaciji, bodo komaj še koherentni (ali celo manj koherentni kot zdaj, o smiselnosti njihovih izjav si je mogoče ustvariti različna mnenja). Med njimi bo precej flateartherjev, precej esdeesovcev in precej običajnih tesel, kakršna je mogoče najti v vseh družbenih skupinah v vseh časih na vseh celinah. Infrastruktura se bo seveda sesula, oblast nad državo bo prevzel prvi plemenski poglavar, ki bo imel pet minut časa, pošta bo delovala še slabše kot danes, nizkotiražne revije bodo izginile, verjetno pa tudi kake druge, da bomo morali politične pamflete in babje novice z angleškega dvora s švicarskimi nožički vzrezovati v drevesno lubje, in na črnem trgu bomo menjali svilene nogavice in gauloises za zeljnato glavo in kiblico gosje masti. Ljubi Jezus, v takem res nočem živeti. Morda bi morala v takem celo na podeželje, da bi za preživetje obirala krompir z visokih vej krompirjevih palm ali kjerkoli pomfrit pač rase. Tega sploh ne želim vedeti. Zaprisežena meščanka sem. To, kar hočem nazaj, je normalno življenje, to, kar hočem nazaj, so gneča, hrup in kaos na ljubljanskih ulicah, to, kar hočem nazaj, je Maja, kakršna je bila pred dvema letoma, in če moram za to igrati rusko ruleto, naj bo.

Čipa mi ne bodo vstavili: ko bi želel Bill Gates izvedeti, kaj mislim o Dallas Maverickih, bi mi lahko pisal na zs. Če mi bodo s pfeizerjem zavdali, mi ne bodo nalašč, ker bi mene in druge Zemljane lahko dosti ceneje in dosti preprosteje pokončali na kak drug način. To, kar ostane, to, kar moti, je zgolj negotovost. Odločitev za cepljenje je Hobsonova izbira, odločitev za manjše zlo. Če se bo moj eksperiment sfižil, je to morda moja zadnja kolumna, ki si jo prisiljen brati, dragi bralec: torej bo vse skupaj prineslo vsaj nekaj dobrega. Nekaj pa obljubim, naj bo tako ali drugače: ne bom se zgledovala po nekaterih spletnih prijateljih, ki jih je na FB tudi legija in ki so se samooklicali za apostole cepljenja. O tej temi ne bom nikdar več spregovorila niti besedice, ne bom prijela za puško v vojni med cepilci in proticepilci in nikomur ne bom solila pameti, kaj naj počne sam s sabo. Navsezadnje je ves smisel te vaje ta, da se od večnega govorjenja o pandemiji preselimo nazaj k normalnejšim predmetom pogovora. To hočem.