Pisatelj in prevajalec, ki se je več kot iz teorije naučil iz prakse

Začelo se je, ko je bil star dve leti in ni mogel zaspati, če mu niso na glavo položili odprte knjige. Prva knjiga, ki ga je zadela, je bil Martin Eden Jacka Londona, prva pesem, ki se je je samostojno naučil na pamet, pa Jadro Lermontova. Na gimnaziji se je zaljubil v rusko klasiko 19. stoletja in jo v letu ali dveh bolj ali manj prebral vso. Predvsem Tolstoj, Dostojevski in Čehov so nanj naredili takšen vtis, da se je začel sam učiti ruščino. »Ljubezen, ki jo nekdo vsadi vate od zunaj, nikoli ni tako močna in trdoživa kot tista, ki se rodi in zraste sama,« pravi. To sicer ne pomeni, da ga je fascinirala le ruska književnost – še pred tem je veliko bral ameriške pisatelje izgubljene generacije, pozneje ga je očarala japonska kultura. »Sicer pa raje govorim o očaranosti nad posameznimi ustvarjalci ne glede na njihovo pripadnost tej ali oni kulturi. Umetniške in duhovne vrline so vendarle predvsem individualne.«

Kljub temu se je odločil prav za študij ruščine skupaj s primerjalno književnostjo in literarno teorijo, vendar ga ni dokončal, saj si je želel bolj neposrednega stika z literaturo, predvsem prek dela z jezikom. Prijatelji, ruski glasbeniki, ki so pripravljali večere ruske glasbe in poezije, so mu že takrat predlagali, naj zanje prevede nekaj pesmi Jesenina, Puškina, Bloka, Cvetajeve in drugih. To so bili njegovi prvi plačani prevodi. Zatem ga je kot prevajalca za revijo Literatura angažiral Primož Čučnik, povezal pa ga je tudi z Zdravkom Dušo, takratnim urednikom na Cankarjevi založbi, ki je pri njem naročil prve knjižne prevode. Malo pozneje je z njim v stik stopil pokojni Janez Zupet iz Mohorjeve družbe, zanj eden najboljših urednikov, in mu v prevajanje ponudil več filozofskih knjig. Praksa pred teorijo torej – ni čudno, da se mu je zdelo, da s študijem samo izgublja čas. »Mislil sem si celo, da me bo osebnostno oblikovalo, če ga pustim, še preden bi ga končal. Kot je znano, človeka najbolj izoblikujejo prav iracionalna dejanja.« Toda tega ni obžaloval, kajti njegov cilj nikoli ni bila zaposlitev v državni službi, za katero bi potreboval diplomo, naročil za prevode pa mu od študijskih let do danes ni zmanjkalo.

Prevajal je velikane ruske književnosti – Tolstoja, Dostojevskega, Čehova, Gogolja, Bulgakova ... – in tudi sodobne avtorje; danes velja za enega najbolj cenjenih prevajalcev ruske literature pri nas. Ovenčan je bil z nagrado za najboljšega mladega prevajalca (2004) in s Sovretovo nagrado za izjemne dosežke na prevodnem področju (2014). Toda vse bolj je čutil, da vrhunski prevodi niso edino, kar lahko ponudi bralcem. »Enkrat po štiridesetem letu se je začelo v meni nekaj prebujati. Najprej sem opazil, da mi je postalo laže pisati članke, spremne besede za svoje prevode ipd. Neki krč v meni je popustil, nekaj se je sprostilo. Nemir v meni je naraščal in me vse bolj silil, da začnem pisati pravo literaturo. To sem si že od nekdaj želel, a prej očitno še nisem bil osebnostno dovolj zrel. Snovati sem začel roman.« Najprej je poskusno napisal in objavil nekaj proznih miniatur, nato povest Agni, ki jo je začel po nasvetu urednice Ane Ugrinović predelovati v kratek roman.

Roman Agni, ki je slednjič izšel pri založbi LUD Šerpa, se je izkazal za eno večjih presenečenj zadnjih let – navdušil je z izpiljenim, zrelim jezikom in domiselno strukturo, ki spretno prepleta dogodke iz živalskega in človeškega sveta, ter pobral nagrado za najboljši prvenec na slovenskem knjižnem sejmu ter kresnika, najvidnejšo domačo nagrado za roman. Kraševec je tako dokazal, da ni le prevodni mojster, temveč obvlada tudi področje avtorske proze. Za to se ima vsaj do neke mere gotovo zahvaliti zverziranosti v prevajanju. »Prevajanje je izvrstna šola pisanja, saj pri tem skozi sebe spuščaš tuje poetike in jih do neke mere ponotranjiš. Tako sem se tehnično izuril za pisanje. Prevajanje je zelo lep poklic, svoboden, ustvarjalen, brez rutine, in z njim bom gotovo nadaljeval, me pa zdaj ne zadovoljuje več popolnoma. Po izkušnji svoje prve avtorske knjige, ko me je pisanje potegnilo vase in postalo strast, si ne predstavljam več, da bi lahko živel brez njega in samo prevajal.« Izid novega romana, ki ga trenutno piše, tako načrtuje že za leto 2023.

Ko ne piše ali prevaja, njegovo vsakdanje življenje strukturirajo družinske obveznosti, živali in rastline. Ima tri otroke osnovnošolce – ker je njegova žena po rodu Rusinja, on pa poznavalec ruske kulture, najbrž ni presenetljivo, da vsi nosijo lepo zveneča ruska imena. »Z njimi je veliko dela, še posebno veliko ga je bilo med šolo na daljavo. Vsak dan je seveda treba skrbeti tudi za živali, ki jih redim, in rastline, ki jih gojim. Pomirja me predvsem delo na vrtu, zelo rad pa imam tudi dolge sprehode.«