Osamljeni genij

Ko je pri le osemnajstih letih umrl Christopher Morcom, mladostni prijatelj, sošolec ter prva in največja ljubezen matematičnega genija Alana Turinga, je Turing v pismu materi napisal: »Prepričan sem, da bom Morcoma nekoč nekje spet srečal in da nama bo namenjeno, da skupaj kaj ustvariva, tako kot verjamem, da nama je bilo tukaj.« Turing je umrl dvajset let za njim – prav tako prezgodaj, pri dvainštiridesetih letih. Njegova smrt je bila posledica nedopustnega, sramotnega ponižanja: leta 1952 se je znašel pod drobnogledom sodišča zaradi »ogabne nespodobnosti«, kar se je po britanskem kazenskem zakoniku iz leta 1885 nanašalo na homoseksualnost, in prisiljen je bil izbirati med zaporom in hormonsko terapijo, ki naj bi mu zmanjšala libido in ga »ozdravila« napačne spolne usmerjenosti. Da, to se je dogajalo v razviti Evropi pred manj kot sto leti. Turing se je odločil za kemično kastracijo, ki mu je med drugim povzročila impotenco, rast prsi in depresijo – dve leti kasneje je naredil samomor; pojedel je jabolko, zastrupljeno s cianidom. Motiv zastrupljenega jabolka ni naključen: ko je leta 1937 izšla Disneyjeva Sneguljčica, je Turing, takrat star petindvajset let, vsem okoli sebe entuziastično razlagal, kako navdušen je nad risanim filmom; na pamet naj bi se naučil celo verze, ki jih izreka čarovnica, ko vari zastrupljeno jabolko.

Po smrti Christopherja Morcoma je Turing občutil praznino – ni izgubil samo prijatelja in simpatije, temveč tudi dragocenega sogovornika o matematičnih problemih, Morcom je bil namreč prav tak navdušenec nad znanostjo kot on sam. Poskušal jo je zapolniti tako, da se je še bolj poglobil v matematiko, pa tudi fiziko in kvantno mehaniko; razumeti je želel denimo, kako je človeški um vključen v materijo in ali lahko duša preživi tudi po smrti. Sadove Turingove genialnosti na področju matematike, kriptografije in umetne inteligence uživamo še danes. Definiral je princip enega najpomembnejših izumov, Turingovega stroja, ki lahko z dovolj traku, na katerem so zapisani ukazi, rešuje zapletene matematične enačbe in daje teoretične informacije o tem, kaj vse je mogoče izračunati. Turingov stroj in tudi njegovo poznejše delo na tem področju sta močno pripomogla k razvoju sodobnih računalnikov. Znan je tudi po tem, da je pomagal dešifrirati Enigmo, stroj, ki so ga Nemci med drugo svetovno vojno uporabljali za kodiranje sporočil, in razvil Turingov test, preizkus inteligence stroja: stroj ga prestane, če lahko prepriča človeka, da se pogovarja z drugim človekom, ne z računalnikom. Ob vzponu programske opreme, ki lahko ob poznavanju novinarjevega sloga denimo sama spiše smiseln članek, je Turingovo vprašanje »Ali lahko stroj misli?« vse bolj v ospredju.

Dejstvo je, da je Turingu zgodovina naredila velikansko krivico. A tudi ko so njegovi dosežki slednjič dobili veljavo, ko je njegova smrt postala svarilo za človeško nestrpnost, njegova figura pa si je začela utirati pot v popkulturo, denimo v hollywoodskem filmu Igra imitacije iz leta 2014, je bil redkokje predstavljen kot oseba, v celoti: z vsem čustvovanjem, spolno usmerjenostjo, ki ga je zaradi rigidnih družbenih norm hudo bremenila, in bolečo osamljenostjo vred. Kot takega, zelo človeškega, ga spoznamo v predstavi Turingov stroj, ki jo je Ivica Buljan režiral po besedilu francoskega dramatika Benoîta Solèsa, ta pa je dramo napisal po motivih drame Hugha Whitemora Breaking the Code in romana Andrewa Hodgesa Alan Turing – The Enigma. Alan Turing, jecljajoči, po nežnosti hrepeneči genij s pogosto otroškim pogledom na svet, a z vztrajnim, jeklenim umom, ki ga presežno upodobi Nejc Cijan Garlatti, na odru Mini teatra besni, joče, se smeje, razmišlja, ljubi, se ljubi, doživlja ponižanja, žaluje, propada. Vsaj toliko teže kot na Turingove dosežke je tokrat položene na njegovo čustveno plat. »Pri Turingu sta se me najbolj dotaknili nedojemljiva življenjska sila usodno družbeno neprilagojenega genija z vizijo, ki pa preprosto sega predaleč v prihodnost, in skrajna samota, ki jo to prinaša,« pravi Cijan Garlatti.

In res: predstava je izjemna v zaznavanju in predstavljanju človeške samote. Turing se s strojem tako obsesivno ukvarja, ker si silno želi, da bi imel koga, živo bitje, ki bi mu lahko naklonil pozornost. Naklonjenost in tovarištvo še naprej išče, včasih celo obupano; ne gre mu zameriti, ljudje smo socialna bitja. Ta potreba je tudi razlog za njegovo intimno razmerje z manipulativnim Arnoldom Murrayem, zaradi katerega slednjič pristane na sodišču. Je mogoče, da Turingovega stroja – ki je bil v predstavi in filmu Igra imitacije celo romantično poimenovan Christopher, čeprav v resnici ni dokazov, da bi Turing stroj res poimenoval po umrli ljubezni – ne bi bilo, če Turing že v zgodnjem obdobju življenja ne bi doživel hude izgube na intimnem področju? Kaj, če velike reči počnemo samo, dokler nismo zares ljubljeni, potem pa ne več?

Gledališka predstava:
Benoit Solès: Turingov stroj
Režija: Ivica Buljan
Kje: Mini teater, Ljubljana
Kdaj: 3. in 5. septembra ter 3. oktobra 2021