Ivo Andrić: Travniška kronika

+ + + + +

Nobelov lavreat iz leta 1961 je ta roman napisal med drugo vojno, leta 1942.

Utemeljen na zgodovinskih kronikah poroča o duhu časa med letoma 1807 in 1814 v Travniku. Pisatelj Miljenko Jergović pravi, da ga je prebral vsaj sedemkrat v različnih obdobjih življenja. Brati ga je torej mogoče iz številnih perspektiv.

O vpeljavi strahovlade. Ko je vezir Ali paša potoval proti Travniku, mu je na poti v blatu obtičal eden izmed topov. Besen je dal v prvem mestu pobiti vse državne uradnike. Od tam naprej je po cestah pred njim vrvelo delavcev in mojstrov. Strah je vezirju poravnal pot. Smrtne kazni, ki jih je na široko izrekal, so preobrazile mesto: takrat so začeli teči časi, ko se je vsakdo trudil postati majhen in neviden.

O kurtoaziji med sovražniki. Francoski in avstrijski cesar sta bila v vojni, njuna travniška konzula pa sta si ob uradni distanci pisala naklonjena pisma in vzdrževala stike med družinama.

O cinizmu. Odstavljeni vezir Mehmed paša je ob odhodu podaril kočijo in konja francoskemu konzulu Davillu z besedami: Ko zapuščam to žalostno deželo, vam izročam to sredstvo, da jo boste tudi vi čimprej zapustili.

O funkciji govoric. Ko je maršal Marmont v Ilirskih provincah začel graditi cesto vzdolž jadranske obale, so avstrijski agenti navzlic prijateljstvu med Napoleonom in sultanom razširili med Turke govorice, da jo Francozi gradijo zato, da bi osvojili Bosno.

O minljivosti zaslug. Fra Luka je zaslovel kot zdravnik v epidemiji kuge. Toda kdor dolgo živi, preživi vse in tudi svoje zasluge. Po boleznih so prišla mirna in dobra leta, vse se je pozabljalo, popuščalo in bledelo.

Roman, ki ga velja prebrati vsaj enkrat.