Koreografinja in pedagoginja, za katero je oder kot slikarsko platno

Leta 2019 je Andreja Rauch Podrzavnik začela projekt, ki je nosil delovni naslov Dediščina. Zanimala jo je predvsem vsebinska plat pojma dediščina in nastala je plesna predstava s tem naslovom. Kasneje pa jo je še vedno intrigiral sam izraz »dediščina«, posebej kadar je postavljen ob bok izrazu materinščina. Jezik, ki ga govorimo, je v našem jeziku vezan na mater; tisto, kar nas, ponavadi materialno, povezuje z generacijami pred nami, pa na deda – »babiščine« ali »očetovščine« ne poznamo.

V procesih, ki so v njenem življenju in ustvarjanju potekali v tistem času, je ugotavljala, da kadar razmišlja o dediščini, v resnici govori o tem, kar nosi s sabo, torej o nematerialni dediščini. Kako doživljamo svet, kako vidimo stvari – v tem se odslikava marsikatera lastnost naših prednikov. Od tod ideja za njeno novo predstavo, Kar nosim s sabo, ki bo premiero doživela ta ponedeljek, 13. septembra, v ljubljanskem Centru urbane kulture Kino Šiška. V njej osem nastopajočih razpira delce osebne preteklosti, spominov, dvoma in hrepenenja.

Mednarodno priznana ustvarjalka Andreja Rauch Podrzavnik je koreografskemu in pedagoškemu delu na področju plesa zapisana od zgodnjega najstništva – prve koreografije, plesne miniature, je ustvarila pri dvanajstih (rojena je leta 1975), kot petnajstletnica pa je pod okriljem Zveze kulturnih organizacij v domačem Kranju prevzela poučevanje plesne skupine. Ko je končala kranjsko gimnazijo, je bila prepričana, da se želi posvetiti študiju na področju umetnosti in plesa. Ustrezen program zase je odkrila v Londonu, na fakulteti za sodobni ples London Contemporary Dance School.

To sredi devetdesetih sicer ni bilo tako enostavno kot danes, ko so programi vseh tujih šol le klik stran – informacije o šoli je morala izbrskati in jim pisati, da ji pošljejo prospekte s programom, posvetovala pa se je tudi z legendarno plesno ustvarjalko, koreografinjo in pedagoginjo Ksenijo Hribar, ki je imela z Londonom močno povezavo in jo je kasneje, po naključju, tudi srečala. Danes je sama med tistimi koreografinjami in avtorji, nagrajenimi s prestižno nagrado Ksenije Hribar, ki označuje najvišje dosežke v sodobnem plesu pri nas. Letos pa je prejela tudi Župančičevo nagrado Mestne občine Ljubljana za dosežke na plesnem in koreografskem področju v zadnjih dveh letih.

Nekaj mesecev študija je preživela v izmenjavi v ZDA, predvsem v Kaliforniji, kjer jo je pritegnila interdisciplinarnost šole; zanimal jo je predvsem film, kasneje pa je v Londonu vpisala še magisterij iz plesnega videa. Izkušnja ji je dala ogromno, zdaj pa bi rada raziskala še drugo področje – poglobiti se želi v študij anatomije in lokomotornega sistema v povezavi s kognicijo. »Moje delo mi je omogočilo, da sem spoznala telo v gibanju in preizkušala njegove zmožnosti. Ugotovila sem, da obstaja še celo polje povezav, kako lahko gibanje človeku ponudi boljše počutje in sproži procese samozdravljenja. Nekaj že poznam, veliko bi rada še odkrila v tej smeri.«

Zaradi omejenih možnosti za delo z ustvarjalno ekipo v studiu ali na odru mora biti v svojem koreografskem procesu hitra in efektivna. Pri tem ji poleg izkušenj pomaga vsakodnevna rutina pisanja dnevnika; včasih so to le misli, povezane s projektom v teku in z dogodki v dnevu. Pisanje jo povezuje s samo seboj: pri njej najdemo kup zvezkov, blokcev, listov z zapiski misli, načrtov dela, idej v razvoju, pedagoških priprav, zapisov po vajah, veliko pa tudi t. i. avtomatskih pisanj. Zapisane misli so pogosto njena podpora, ko dela v studiu in na odru s performerji.

Še ena pomembna aktivnost zanjo pa je hoja, saj ji sprošča miselni proces, pomaga razvijati ideje in situacije. Večurna hoja ji v nekaterih projektih bistveno pomaga pri osmišljanju konceptov in nadgradnji idej.

Trenutno veliko poučuje mlade, saj kot pedagoginja med drugim dela na Umetniški gimnaziji v Ljubljani, kjer uči kompozicijo plesa. Delo z mladimi je zahtevno in odgovorno, a predvsem navdihujoče. Tudi sicer uživa v sodelovanju z ustvarjalci različnih generacij, saj ima privilegij delati z mlajšimi in tudi starejšimi ustvarjalkami in ustvarjalci. »Zanimivo je opazovati, kakšen proces imajo umetniki in umetnice in kakšna so trajanja teh procesov,« pravi.

Pri daljši raziskavi, naslovljeni Kiparjenje v prostoru, je sodelovala z oblikovalcem svetlobe in prostora Jako Šimencem in jo velja omeniti, ker se njen naslov ujema z načinom njenega dela. »Včasih svoje koreografsko delo dojemam kot slikanje ali kot kiparjenje v prostoru, pri čemer pa sem vezana in odvisna od figur oziroma ljudi, s katerimi sodelujem,« razloži. In konča: »Performerji so kot oblike in barve – in kako uglasimo njihove nianse, je zelo pomembno.«