Jeanine Cummins: Ameriška tla

+ + +

Na Sever

Balkansko migrantsko pot, le v nasprotni smeri, iz taborišč in z delovišč v evropskem središču nazaj v kraje, iz katerih so bili ljudje nabrani, v časih razsute prometne infrastrukture je popisal že Peter Božič, enako kot Kurt Vonnegut pričevalec dresdenske obločne svetlobe, v romanu Očeta Vincenca smrt, in to kar najbolj surovo in nesentimentalno. To je popis splošnega razpada morale, ki je posledica vojne in pomanjkanja. Potem smo dobili kar nekaj romanov, od slovenskih avtorjev recimo F. H. Najija Zadnji gozd pa češkega pisatelja Mareka Šindelke Utrujenost materiala, ki popisujejo, kako se zdaj cenena delovna sila sama prebija proti mestom izkoriščanja, h komaj znanim sorodnikom, ki so nekakšna mostišča in prva zatočišča na poti v prisanjano boljše življenje. Ameriška pisateljica Jeanine Cummins (1974) popisuje isti proces, le na drugih celinah: migracije iz latinskoameriškega bazena, kjer so pred kriminalci nemočni zaradi vseprisotne korupcije ter politične in policijske kolaboracije s karteli, proti obljubljeni Ameriki, Severni seveda.

Ameriška tla so sentimentalen roman, tudi spisan z namenom identifikacije s preganjanimi, ponižanimi in razžaljenimi. V uvodnem delu lastnici knjigarne in njenemu sinu na vrtnem praznovanju pobijejo družino. Zaradi članka, ki ga je o acapulškem kartelnem šefu, za povrhu še tankočutnem bralcu in malce zaljubljenem v knjigarnarico, spisal njen mož in je imela zadeva neslutene posledice za kriminalčevo zgodbo, od znotraj in ne zaradi morebitnega klica represivnih organov k ukrepanju.

Lydii preostane le beg iz države, vse druge izhode, potem ko izvejo, da sta z osemletnim sinom preživela pokol, nadzorujejo pripadniki kartela in pajdaši iz drugih kartelov.

Iz latinskoameriških držav se na obljubljeni Sever prebijata s pošastnim, z vsemi protibegunskimi sredstvi zaščitenim tovornim vlakom, na katerega je treba skočiti z nadvozov ali se med tekom povzpeti na njegove tovorne vagone. Seveda se na takšnem potovanju, ki se konča z dvodnevnim marširanjem skozi Sonorsko puščavo, kjer se izmenjujeta mraz in vročina in redčita že tako izmučene prebežnike, stkejo tudi pristne vezi in tovarištva, zavezništva proti tistim, ki takšno stanje izkoriščajo. Med kriminalci – ti so med temi konvoji glavni carji – so očitno tudi takšni, ki delajo za šefa iz Acapulca, in ta se poskuša Lydii kljub prejšnji simpatiji in celo zaljubljenosti maščevati.

Jeanine Cummins svoje opolnomočenje utemeljuje s tem, da je bila pred obsežno raziskavo gradiva v zvezi z nelegalnim migrantom in ves čas v strahu, da ga bodo migracijski organi izgnali, kot je skoraj paradoks: ko se v knjigi begunci prebijajo proti meji ZDA, so vlaki v nasprotno smer enako polni tistih, ki so jih ravno deportirali. Ameriška tla te usode in pričakovanja migrantov, pa tudi nevarnosti na poti popisujejo z dramatičnimi preobrati, ki jih prekinjajo mesta za čustvovanje s preganjano nedolžnostjo, pri tem tudi s širokim uvidom v stanje v regiji in razloge, ki ljudi silijo na dolgo in nevarno pot. V negotovost, v obljubljeni, pa tudi odtegovani raj.