Marc Augé: Hvalnica kolesu

+ + + +

Francoski antropolog, tudi avtor knjige Uvod v antropologijo nadmodernosti, je pred desetletjem izdal knjižico, ki je za potrebe kolesarskih protestov doživela slovenski prevod s spremno besedo, hvalnico petkovim demonstracijam.

Sam esej predstavlja simpatičen pristop, ki na podlagi spominov iz otroštva – avtor je letnik 1935 – ter opazovanja bicikliranja v Franciji nakaže primerjalno zgodovino mita in bivanja s kolesom. Denimo bretonski utrinek iz petdesetih let, ko so se vsi mladostniki izkušali v tem, da po ravnem in navzdol vozijo brez rok, v najhujše klance pa stoje na pedalih – akt odkrivanja sebe. Ali pa potezo legendarnega šampiona Toura Coppija, ki je viteško prepustil etapno zmago tekmecu Bartoliju, ker je ta tisti dan ravno praznoval rojstni dan.

Kar piše arhitekt Janez Suhadolc že desetletja v potopisih, da je kolo prevozno sredstvo, ki popotniku omogoča najboljše opazovanje, je Augé izrazil skozi koncept svobode, ki jo prinaša pisava kolesa. Z bicikla postanejo tudi najpreprostejše uličice lepe, na njem ocenimo razdalje in uberemo bližnjice, ki so avtu nezamisljive. Mestni kolesarji postajajo novi flanerji, ki vedo, da je mesto ustvarjeno za to, da ga gledamo. Na kolesu si dandanes v enem poslednjih stikov z resničnostjo, obenem kolesar s kolesom doživlja še pravo ljubezensko vez, vsekakor pa mu vožnja omogoča, da se potopi v spomine iz otroštva.

Zadnje desetletje je sicer izpodbilo kakšno ugotovitev antropologa, zlasti njegovo fascinacijo, da je kolesarjenje azil, v katerem se ljudje ne pogovarjajo po mobijih. Tudi razmah električnih koles in skirojev je pod vprašaj postavil družbeni pohod kolesarstva kot neposrednega stika z resničnostjo. A vseeno knjiga, ki jo velja prebrati