»Vlada, ko določa prioritete v epidemiji, nima prostih rok, pač pa mora upoštevati ustavo«

Vlada je v zadnjem letu in pol večkrat kršila ustavo, še večkrat zakonodajo, za sodne odločbe, ki jo opozarjajo na to, pa se ne zmeni preveč. Protiustavni posegi v človekove pravice, nezakonite kadrovske menjave na najvišjih položajih, presojanje primernosti tožilcev in sodnikov glede na njihove odločitve v zadevah, ki se nanašajo na največjo vladno stranko … O vsem tem in o posledicah takšnega načina delovanja vlade ter tudi državnega zbora in predsednika republike, smo se pogovarjali s Samom Bardutzkim, predstojnikom katedre za ustavno pravo na ljubljanski pravni fakulteti.

Veljavno pravo, torej ustava in splošna zakonodaja, je nekako minimum, za katerega smo se dogovorili, da ga bomo v družbi spoštovali, da lahko živimo drug z drugim. Saj to drži? 

Da. Kar se tiče ustave, bi rekel, da še celo več kot to. V teoriji poznamo idejo ustavnega patriotizma. Današnje družbe postajajo vse bolj pluralne, zelo različni smo – etnično, kulturno, po političnem ali po verskem prepričanju, po svetovnem nazoru, po preferencah glede načina življenja in tako naprej. In v takih razmerah se liberalna ustava, kot jo imamo tudi v Sloveniji, ponuja kot nekaj, s čimer se vsaj delno lahko poistoveti vsak član družbe, pravzaprav je že ustavna ureditev element kohezivnosti v družbi. Zakaj? Ker ta ustavni okvir vsakomur omogoča, da sledi svojim preferencam. Seveda se mora občasno tudi čemu ukloniti, se zavedati, da s svojim početjem ne sme škoditi drugim, da ne sme pretiravati in podobno. Ustava ponuja tudi platformo za razreševanje sporov na miren način, kadar do njih pride. Ustavno sodišče tudi pove, do kod sega določena pravica in kje se začnejo druge pravice, ki so s tem lahko okrnjene. Možnih je veliko interpretacij ustave in to se dogaja ves čas, ko ustavna sodišča iščejo meje med posameznimi pravicami, niso pa možne ekstremne interpretacije, torej takšne, ki bi v globini začele zanikati možnost soobstoja različnosti. Take nasilne, avtoritarne, totalitarne interpretacije ustave pa mora biti sistem sposoben izločiti, če hočemo, da je ustava kohezivni element družbe.

K temu, naj se spoštujeta ustava in zakonodaja, že več kot leto dni pozivajo protestniki. Kako vi vidite proteste? 

Ustavno sodišče je v eni izmed nedavnih odločb, v kateri je preverjalo prepoved oziroma omejitve zbiranja, ki so bile v času epidemije zelo stroge, večino časa je veljala celo totalna prepoved zbiranja, imelo sploh prvič v zgodovini naše ustavnosti priložnost, da je lahko razvilo širše stališče do tega, kaj svoboda zbiranja pomeni v demokratični družbi. To priložnost je imelo med epidemijo, ko je bil zelo legitimen ugovor, čakajte, moramo se paziti, varovati življenje, zdravje, tudi to so ustavno zagotovljene pravice. In v tem kontekstu ustavno sodišče pove, kako velik pomen ima svoboda zbiranja, predvsem, da je to pomemben kanal za izražanje mnenja v svetu, v katerem medijsko krajino zelo pogosto obvladujejo korporacije, močni akterji v družbi. Zato je to lahko včasih edini način, na katerega lahko kdo, ki ni zadovoljen s stanjem v družbi, to tudi sporoči drugim članom družbe. S tega vidika je izjemno pomembno, da je zdaj v odločbi ustavnega sodišča tudi črno na belem napisano to, kako velikega pomena za demokratično družbo je svoboda zbiranja. In tudi, da je treba v tej luči presojati morebitne konflikte, do katerih pride na primer zaradi preprečevanja nalezljivih bolezni.

Ustavno sodišče je svobodi zbiranja dalo veljavo, za katero smo vsi vedeli, da jo ima. 

Po mojem mnenju bode v oči ne le to, da je bilo zbiranje povsem prepovedano, ampak da so se medtem odpirale marsikatere druge dejavnosti. Seveda se zavedam, da pri epidemiji ni te logike, da če odpremo nekaj, je nepravično, da nismo hkrati odprli tudi nekaj drugega, in da mora vlada oziroma državni zbor postavljati prioritete. Stike moramo tako zelo zmanjševati, da ostanejo odprte le še najnujnejše dejavnosti. A ko vlada določa prioritete, nima prostih rok, pač pa mora upoštevati tudi to, kar je posebej zavarovano z ustavo, in zdaj vidimo, da svoboda zbiranja uživa tako, posebno visoko varstvo. Če opazujemo svobodo zbiranja, se tudi zgodovinsko potrjuje to, kar je ustavno sodišče zdaj reklo na abstrakten način. Shodi, protesti, zbiranja so v zgodovini velikokrat prinesli spremembe v družbi in do njih je prišlo vedno, ko so se ljudje zavedeli, da po običajnih političnih kanalih ne morejo v zadostni meri izraziti nezadovoljstva – od pohodov, ki jih je v ZDA vodil Martin Luther King, do zborovanj ob padcu socializma v Evropi.

Povsod, kjer se je prekinila povezava med vladajočim razredom in ljudstvom, je bil to kanal, po katerem so lahko ljudje to izrazili. Seveda danes v Sloveniji ne govorimo o tako dramatičnih razmerah, kot je bil na primer padec Ceauşescuja v Romuniji, ampak logika za tem ostaja enaka in zdaj jo imamo črno na belem v odločbi ustavnega sodišča.

Vlada, ko določa prioritete v epidemiji, nima prostih rok, pač pa mora upoštevati tudi to, kar je posebej zavarovano z ustavo, in zdaj vidimo, da svoboda zbiranja uživa posebno visoko varstvo.

Sedanja vlada je bila sicer oblikovana v skladu z zakonodajo, kar tudi sama poudarja. Obstaja pa tudi drugačen pogled, in sicer da je bila volja volivcev ugrabljena, saj SDS vladanje omogočajo politične stranke, ki so glasove na volitvah dobile tudi zato, ker so se povezovanju s to stranko odrekle. 

V ustavi je določeno, da imajo poslanci državnega zbora, ki so seveda tisti, ki postavijo vlado, reprezentativni oziroma svobodni mandat. Se pravi, ko kdo dobi mandat na volitvah v sodobnih reprezentativnih demokracijah, potem ni več odvisen od napotkov, ki bi jih dobival od volivcev ali od politične stranke, ampak ravna po svoji vesti in dela tisto, kar je po njegovem mnenju najboljše za blaginjo države. Navsezadnje je s tem povezana tudi fraza, ki jo imamo v ustavi, da so poslanci predstavniki vsega ljudstva. Torej niso predstavniki volivcev njihove politične stranke ali volivcev iz svojega okraja ali članov njihove stranke, ampak vsega ljudstva, in pred očmi morajo imeti blaginjo celotnega ljudstva. Morda se bo komu, ki nasprotuje vladi, zdelo cinično, če rečemo, da je odločitev poslancev, da še vedno podpirajo vlado, plod njihovega prepričanja, da s tem ravnajo po svoji vesti v korist in za blaginjo tega naroda, v resnici pa zgolj zasledujejo svoje parcialne interese in nočejo izgubiti službe. Ampak zame kot ustavnega pravnika je pomembno, da se zavedamo tega širšega okvira. To pa zato, ker ta na primer preprečuje, da bi politična stranka vsiljevala svojim poslancem nekakšne pogodbe, da bodo morali vračati denar za izvolitev ali plačati pogodbeno kazen, če bodo izstopili iz stranke. Če smo za reprezentativni mandat in ga razumemo kot enega od temeljev sedanje parlamentarne demokracije, potem velja, da če vlada v državnem zboru ohranja podporo, je naslednja možnost, da se preveri, ali ima podporo ljudi na volitvah. Težko pa kot ustavni pravnik razglabljam o politični modrosti tega, da vlada ostaja na položaju kljub temu, da po javnomnenjskih anketah nima podpore.

Pred časom kar dva kandidata za vrhovna sodnika v državnem zboru nista bila imenovana, ker sta nekoč nekje »narobe« odločila v primeru članov SDS ter v primeru nekega duhovnika … 

Ustavodajalec je bil po mojem zelo jasen, ko je postopek imenovanja sodnikov zaupal dvema organoma. Tisti, ki opravi izbiro, je sodni svet, strokovni organ, v katerem sedi šest članov iz sodniških vrst, ki že izvršujejo ta poklic in znajo presoditi, ali je neki kandidat za ta poklic dober ali ne, ter pet pravnih strokovnjakov, ki jih imenuje državni zbor. Tako vidimo, da si je parlament prek sodnega sveta na posredni način zagotovil precejšen vpliv na izbiro. Ko potem državni zbor izbiro, ki jo je opravil sodni svet, potrdi, ne sme opravljati strokovne ocene. Državni zbor, ki je političen in ne strokovni organ, ne more povoziti strokovne ocene sodnega sveta.

Državni zbor počne točno to.

Mislim, da so poslanci že nekajkrat ravnali narobe in ne skladno z vlogo, ki jim jo je zaupala ustava.

Logično se nam zdi, da bosta drugi dve veji oblasti, če sodišče nekaj reče, to pač sprejeli, ampak očitno se tudi to mehko tkivo nekoliko razgrajuje.

Poznamo odgovor poslancev: zakaj potem sploh glasujemo, če ne moremo glasovati proti?

Se strinjam, gre za utemeljeno kritiko. Prav zato bi bilo smiselno z ustavno reformo državni zbor izvzeti iz te enačbe in to pristojnost prenesti na predsednika republike. In tudi že vem, kakšni bodo pomisleki: kako bo pa potem predsednik republike v tem postopku o čemerkoli odločal? Ne bo odločal. Predsednik republike tudi, ko razglašuje zakone, ki jih je sprejel državni zbor, ne presoja primernosti zakona, saj je to storil že državni zbor. Enako pri imenovanju sodnikov ni več vsebinske presoje. Puščenega je le nekaj malega prostora za »vsebinsko« presojo, če bi recimo sodni svet spregledal, da oseba ni vredna zaupanja, a tu ne more iti za presojanje kandidatovih strokovnih odločitev v preteklosti. Gre kvečjemu za tako ekstremne primere, da na pamet ne morem navesti niti hipotetičnega primera. Tako kot tudi primerov, ko bi predsednik republike naletel na zakon, ki bi se mu ga upiralo podpisati, v tridesetletni zgodovini veljavne ustave skoraj ni.

Prav to sedaj počne vlada v primeru delegiranih evropskih javnih tožilcev ter tudi glede domačih kandidatov za tožilce, ki jih preprosto ne imenuje. 

S kolegoma Bojanom Bugaričem, ki je sedaj profesor na Univerzi v Sheffieldu, in Sašo Zagorcem, ki je profesor ustavnega prava pri nas, smo na to temo napisali tekst, ki smo mu v angleščini dali naslov Slovenian constitutional hardball. To je iz športa prevzeta metafora, ki jo uporabljajo ameriški ustavni pravniki, kadar začnejo ustavni akterji igrati grobo, trdo. Zlasti gre za stanje, ko se ne kršijo nobene norme, ker nikjer ne piše, da se mora vlada v določenem roku seznaniti s kandidati za evropska tožilca in ju s tem imenovati, pač pa sta ustavni in zakonodajni okvir napisana s predvidevanjem, da bodo ustavni akterji igrali normalno in ne grobo. Vprašanje pa je, čemu je namenjena ta groba igra, ker na koncu ne more imeti prav dobrih posledic za nikogar. Za državo ni dobro, da nimamo delegiranih tožilcev, ker to verjetno pomeni, da bodo tožilci iz drugih držav, ki manj poznajo naš sistem in razmere, preverjali koruptivne primere. Kar se tiče domačih tožilcev, tudi ne more biti srednjeročno in daljnoročno v interesu nobene države, da je tožilstvo tako kadrovsko oslabljeno, kot je danes. Kaj želi vlada doseči z grobo ustavno igro, je misterij.

Morda pa ni nujno, da je zadaj neki načrt. Zakaj tožilci niso bili imenovani, je jasno. Vsak ima svoj »greh« pri odločanju v kaki zadevi, ki jo je vrh SDS imel za pomembno. 

Možno je tudi to. V našem tekstu pa smo napisali tudi, da je mogoče, da gre za željo oslabiti institucije in jih postaviti v položaj, kjer bodo slabše opravljale funkcijo. Nato bo v prihodnosti mogoče nanje pokazati s prstom, češ da ne opravljajo zadovoljivo svojega dela, medtem pa bo javnost že prikladno pozabila, da gre za posledice večletne kadrovske podhranjenosti. To pa bi bila že druga zgodba.

Vladni odnos do prava se sicer kaže tudi s kadrovskimi menjavami na vrhu NPU in nefinanciranjem STA, oboje je sodišče presodilo kot nezakonito. Vlada in njeni kadri so pripravljeni prestopiti meje zakonov, da bi dosegli svoje. 

V teh primerih gre za to, da so že prešli iz grobe igre, pri kateri se nujno ne kršijo pravna pravila, v neposredno kršenje pravil, zakonodaje. Kršitelji govorijo, da ima vsakdo možnost, da gre po pravico na sodišče, ampak vemo, da so sodni postopki počasni, in lahko bi rekli, da tak igralec zmaga na tekmi že v polčasu, ker stranko prisili, da mora uporabiti pravna sredstva, ker želi igrati po pravilih.

Ko se začnejo poskusi zakonodajne ali izvršilne veje oblasti, da učvrsti svoj nadzor nad sodno, močno potrebujemo ustavno sodišče, ki ni obremenjeno s tisoči zadev.

Ustavno sodišče je SDS in NSi, ki imata v državnem zboru preiskovalno komisijo za ugotavljanje politične odgovornosti konkretnih sodnikov in tožilcev, ki so odločali v primerih zoper Franca Kanglerja, sporočilo, da tega ne moreta početi. Doslej še nikomur drugemu ni prišlo na misel, da bi v državnem zboru to počel. 

Vidimo, da zakonodajna in izvršilna veja oblasti poskušata okrepiti svoje možnosti, da bi nadzirali sodstvo. V sistemu delitve oblasti sodstvo gotovo ni v popolnem vakuumu. Ne nazadnje je sodstvo odvisno od zakonodaje, ki jo za njegovo delo sprejema zakonodajalec. A v tem primeru gre za poskuse vpletanja zakonodajne veje oblasti v sodstvo, ne na sistemski ravni, ampak na ravni konkretnih postopkov. In gre za ustvarjanje vtisa, da je merodajno, če tudi državni zbor misli, da bi kdo moral biti obsojen ali ne. V ustavni demokraciji pa je povsem irelevantno, kaj si poslanci, državni zbor, mislijo o izidu konkretnega sodnega postopka. Sodstvo, z ustavnim sodiščem vred, ima nekatere inherentne omejitve, koliko lahko nadzira odločitve drugih dveh vej oblasti. Sodišča nimajo v rokah orodij, s katerimi bi drugi dve veji prisilila k spoštovanju svojih odločitev, in smo spet pri mehkem tkivu ustavne demokracije. Logično se nam zdi, da bosta drugi dve veji oblasti, če sodišče nekaj reče, to pač sprejeli, ampak očitno se tudi to mehko tkivo nekoliko razgrajuje.

Kako pa vidite idejo vlade, da bi od ustavnega sodišča zahtevala, da vsebinsko obrazloži tudi vsako odločitev, da neke zadeve ne sprejme v obravnavo? So ljudje, ki trdijo, da je edini namen tega naložiti ustavnemu sodišču dodatno delo, da bo še težje opravljalo svoje poslanstvo.

Zagotovo je veliko dobrega in logičnega v tej ideji. Postaviti se moramo v položaj človeka, ki po vrsti razočaranj v sodnem sistemu vendarle poskusi še na ustavnem sodišču in upa, da bo tam naletel na nekoliko širši pogled, potem pa ne dobi niti pojasnila, zakaj ustavno sodišče o tem sploh ne bo odločalo, kaj šele vsebinski odgovor. To je gotovo težko in hudo. Ampak v ustavnih sistemih celinske Evrope redko naletimo na pragmatično zavedanje, kot ga zaznamo v sorodnih debatah na Otoku in v ZDA, da so resursi vsakega posameznega sodišča omejeni. Ustavno sodišče ima po določbi ustave devet sodnikov, ne more zaposliti še dveh, če se poveča pripad dela. V letu je samo toliko dni in samo toliko ur in v končni posledici samo toliko zadev, o katerih je mogoče kakovostno odločiti. Mogoče je zaposliti več strokovnih sodelavcev, a vprašanje je, koliko je sprejemljivo odločitve prenašati nanje. A ne le pri nas, tudi po drugih državah se pojavljajo ideje, da bi se ustavnemu sodstvu dodajale nove funkcije. Zadeve pa se začnejo kopičiti. Posledica so lahko zaostanki, možna rešitev pa v tem, da na primer zadevam, ki so že na prvi pogled videti neutemeljene, sodišče posveča zgolj minimalno časa in energije. Prej ko bomo to razumeli, prej se bomo lahko začeli pogovarjati o vlogi, ki bi jo ustavno sodišče res moralo imeti v naši družbi. Ko se namreč začnejo omenjeni poskusi zakonodajne ali izvršilne veje oblasti, da učvrsti svoj nadzor nad sodno, močno potrebujemo ustavno sodišče, ki ni obremenjeno s tisoči zadev.

Ali pa kadar pride do epidemije … 

Seveda, drug tak primer je epidemija. Ko se zgodi, da se zelo na hitro sprejemajo zelo obsežne odločitve, kot recimo policijska ura in prepoved zbiranja, takrat si verjetno vsi želimo, da bi bilo ustavno sodišče sposobno hitro in kakovostno povedati, ali gre za omejevanje pravic znotraj še sprejemljivega okvira ali ne. Tako bi tudi drugi dve veji oblasti hitro dobili informacijo, do kam gresta lahko ali morata iti v svojih ukrepih. Naše ustavno sodišče pa je že zdaj preobremenjeno in je potrebovalo ogromno časa, da je prišlo do teh odločitev. In kljub temu, da je vse te zadeve obravnavalo absolutno prednostno, niti v enem primeru ni moglo odločiti o vladnih odlokih, dokler so ti še veljali, ampak zgolj za nazaj.

Ustavno sodišče je kljub vsemu v zadnjem letu dni sprejelo nekatere pomembne odločbe. Vladi je recimo pojasnilo, da je treba omejevalne ukrepe objaviti na zakonitem mestu, v uradnem listu, sicer ne morejo veljati. 

Ko je ustavno sodišče vladi reklo, da je treba razloge za omejevalne ukrepe periodično preverjati in z njimi seznanjati javnost, je bilo pri tem izjemno benevolentno do vlade. Zdi se, da so ustavni sodniki neupravičeno računali na to, da so nekatere zadeve samoumevne in da se razume, da je sprejeto pravno normo treba objaviti v uradnem listu. Na drugi strani, pri vladi, niso naleteli na takšno predrazumevanje. Zdi se, da je bila zahteva po sprotnem preverjanju sprejeta kot neko nepotrebno kompliciranje. Izkazalo se je, da je vlada to počela po liniji najmanjšega odpora, s sklepi brez obrazložitve, postopek sprejemanja je bil zelo hiter. Predstavljam si, da so si kasneje ustavni sodniki želeli, da bi že v tisti prvi odločbi jasno vladi razložili, da zahteva po omejeni časovni veljavnosti odlokov ni birokratska kaprica. Sprotno preverjanje, ali še obstajajo razlogi za ukrep, je nujno zato, da se zavaruje načelo sorazmernosti. Dlje ko traja težak, zelo obremenjujoč ukrep, bolj mora biti utemeljen. V naslednji odločitvi ustavnega sodišča je bilo tako skoraj nujno jasno poudariti pomen ustavne zahteve, da so predpisi objavljeni, preden začnejo veljati.

Ustavni pravniki ste v en glas tudi opozarjali, da desetletja star zakon o nalezljivih boleznih po današnjih standardih in za potrebe epidemije ni več zadovoljiva pravna norma in da bi ga bilo treba posodobiti. To je potem reklo tudi ustavno sodišče. 

Mislim, da nihče od nas lani marca ali aprila ni pričakoval, da bo prva stvar, ki se je bo vlada lotila ob tem, ko je bilo treba povečevati zmogljivosti bolnišnic, kupovati maske in podobno, novela zakona o nalezljivih boleznih. Človeško je bilo, da se noveliranje zakona za mesec ali dva odloži. Pozneje, od lanskega poletja naprej, po umirjanju epidemije in preletu bojnih letal, pa je bilo vsak dan bolj neznosno, da pristojni nič ne ukrenejo za to, da ob naslednjem valu ali naslednji epidemiji na to ne bomo tako slabo pripravljeni in da bomo državljani lahko uživali določeno pravno varstvo. In vprašanje za slehernega ministra in slehernega poslanca, tudi za opozicijske, je, zakaj nihče ni predlagal spremembe zakona, ampak so vsi le opazovali, kako vlada sprejema odloke, za katere je iz meseca v mesec več ljudi opozarjalo, da nimajo ustrezne pravne podlage.

Poučujete ustavno pravo. S študenti se pogovarjate o teh stvareh. Vendarle smo tu in zdaj priča realnim, otipljivim in aktualnim učbeniškim primerom kršitev ustave in zakonodaje. 

Prav gotovo sem lani svobodo zbiranja in razlike med odvzemom prostosti ter omejitvijo gibanja odpredaval bolj podrobno, kot je bilo to v prejšnjih letih. Epidemija je gotovo terjala, da se tudi pri predmetu ustavno pravo bolj posvetimo tem temam. A s temami, ki so aktualne in tudi politično občutljive, je treba biti zelo previden. Ko sem pred nekaj leti na predavanje povabil madžarskega odvetnika, ki v sklopu nevladne organizacije Helsinški monitor pomaga beguncem tudi s postopki pred evropskim sodiščem za človekove pravice, je na Novi24 izšel članek, v katerem so napisali, da študentom na pravni fakulteti perem možgane. In članek je bil objavljen še pred predavanjem. Ni torej nekdo navajal citatov, ki naj bi bili sporni, ampak lahko že sama odločitev, da si drzneš povabiti aktivista za človekove pravice, prinese obtožbe in kritike. Ko pred študenti obravnavaš aktualne teme, se moraš zavedati, da boš lahko videti kot politično profiliran in si boš s tem zapravil videz objektivnosti, ki ga kot predavatelj vendarle potrebuješ. S študenti o teh temah govorimo zato, da bodo v prihodnosti sposobni sami kritično vrednotiti podobne politične predloge, do katerih bo prihajalo.

Kar pravite, je smiselno. A vse to lahko vidimo tudi kot samocenzuro. 

Mislim, da je nasploh v evropskem univerzitetnem prostoru v porastu izpostavljenost političnim pritiskom in se je pravzaprav treba že prav potruditi, da se ne samocenzuriraš. In to se bo v prihodnje le še krepilo.

Debata v družbi je zelo, kot bi rekli Američani, trigger-happy, gre za hitre, čustvene odzive in hitre obsodbe, pozneje ti je lahko žal, da si karkoli rekel, ker iz konteksta iztrgane izjave ne moreš zadovoljivo pojasniti. Akademska svoboda je v tem smislu gotovo na udaru, ampak toliko sem optimist, da se mi zdi, da še vedno lahko opravljamo svoje poslanstvo tudi v tem, spremenjenem okolju.

Ni trenutka, v katerem bi predsednik bolj sodoločal prihodnost ustavnega sistema, kot je izbira novih ustavnih sodnikov.

Kako vidite ravnanje predsednika republike, ki že leto in pol neuspešno išče kandidata za ustavnega sodnika, ki bi ustrezal največji vladni stranki? Ustavna sodnica Dunja Jadek Pensa bi morala dobiti zamenjavo že pred več kot letom dni. 

Na splošno sem kritičen do pristopa predsednika republike, ki ga je sicer začel že prejšnji predsednik republike, da se o kandidatih za zaprtimi vrati posvetuje s poslanskimi skupinami. In da se hkrati tudi kandidati sami hodijo predstavit poslanskim skupinam. Vse to je problematično, ker je zelo netransparentno, saj ne vemo, o čem se pogovarjajo. Sicer obstaja neka javna predstavitev kandidatov za ustavne sodnike pri predsedniku, a vidimo, da je nekako mlačna, zelo formalna …

… nekakšna mini predstava za javnost, pač v slogu predsednikovega sloga opravljanja te funkcije …

Tako, gre bolj za predstavo kot za debato. Namesto tega bi se lahko pogovarjali o rešitvah, kjer bi kandidata na primer zaslišala ad hoc komisija ustavnih strokovnjakov, morda nekdanjih ustavnih sodnikov in podobno. Skratka, predhodno obiskovanje poslancev, da bi se zagotovili glasovi za izvolitev v državnem zboru, je ustavnopravno problematično, ker bo na dolgi rok s tem predsednik republike funkcijo, ki mu jo je zaupala ustava, da torej izbere kandidata, prej ali slej dejansko prenesel v državni zbor. S tem popolnoma razvodeni ustavno določeno sodelovanje dveh organov v tem postopku. Še posebej jasno se kaže zmotnost predsednikove prakse zdaj, ko v državnem zboru ni jasne večine. Zdi se, kot da predsednik le še sporoča državnemu zboru, naj si sam izbere kandidata, državni zbor pa mu odgovarja, da v tem trenutku tega ni sposoben, saj niso sposobni doseči niti minimalnega konsenza, kdo je dober kandidat. Z vidika sistemskih ustavnih rešitev bi bilo veliko bolj smiselno, če bi se predsednik namesto s poslanci posvetoval s strokovnjaki, pri čemer bi jih morda lahko nekaj celo delegirale poslanske skupine. In potem bi v državni zbor prišel s predlogom, ki bi bil sprejet na podlagi resne strokovne ocene. S tem bi se po mojem mnenju na dolgi rok vzpostavila veliko bolj higienična praksa in bi tako, če bi bilo potrebno, predsednik lahko za kandidata zastavil tudi svojo funkcijo, če bi bilo to potrebno. Predlaganje kandidatov za ustavne sodnike je daleč najpomembnejša pristojnost, ki jo ima predsednik republike. Ni trenutka, v katerem bi predsednik bolj sodoločal prihodnost ustavnega sistema, kot je izbira novih ustavnih sodnikov.

Čakamo torej, da predsednik pride s kandidatom in zanj zastavi svojo funkcijo. 

Mislim, da bomo še nekaj časa čakali. Morda sem naiven, a zdi se mi, da ni pomembno zgolj to, da opravljaš neko funkcijo, ampak da jo opravljaš na neki določen način, da res skušaš kar najbolj prispevati k temu, da ustavna demokracija deluje, raste, se obnavlja. Če ti to ni prioriteta, pa seveda lahko ravnaš tudi drugače. Ponovno pa moram poudariti spornost pogovorov kandidatov s poslanskimi skupinami. Na neki intuitivni ravni se to verjetno zdi smiselno. Pogovor za službo pač. A to ni kar neka služba. To je funkcija, pri kateri boš moral znati ohranjati devet let neodvisnosti od teh ljudi, ne pa jim zvesto služiti in dobro sodelovati z njimi, kot je to v navadni službi, za katero gremo na razgovor.

Funkcija ustavnega sodnika je tista, pri kateri boš moral znati ohranjati devet let neodvisnosti od politikov, ne pa jim zvesto služiti in dobro sodelovati z njimi.

Bi potrebovali ustavno reformo ali je v okoliščinah porajajočih se skrajnih političnih gibanj po Evropi to nekaj, česar bi se morali pravzaprav bati?

Ja, to je zdaj vprašanje za milijon dolarjev. To je dvorezen meč. Na Madžarskem, pri Orbánu, vidimo, kako nevarno je lahko spreminjanje ustave, ker omogoča določenim političnim silam, da se vkopljejo, če tako rečemo. Z dvotretjinsko večino sprejmejo take zakone, ki jim omogočajo ugrabitev države tudi za čas po tem, ko morda pride druga vlada. In če, kot je običajno, potem ne bo imela dvotretjinske večine, ne bo mogla sesuti prej omenjenih okopov. Oziroma kot je dejal turški predsednik Erdoğan, demokracija je kot avtobus, ko prideš na cilj, izstopiš, saj avtobusa ne potrebuješ več. In v Evropi je kup takšnih skrajnih politikov, ki se poskušajo vkopati čim globlje, da jih zlepa ne bo mogoče odstraniti.

Skratka, treba se je bati ustavne večine. 

Zagotovo.