Pop trap boyband štirih pubecev, ki včasih tudi zajočejo

Lani je monotono resničnost, ki smo jo preživljali v poletni karanteniji, kot strela z jasnega popestril Piki, prvi singel novonastale mariborske zasedbe .travnik. Ta je resno opozoril, da se v štajerski prestolnici vzpenja nov val žanrsko neobremenjenega hiphopa, ki bo v slovenski glasbeni krajini pustil močen pečat. Ta napoved se je zdaj, dobro leto kasneje, ko je .travnik izdal prvenec Pubeci ne jočejo, nedvomno potrdila.

Člani kvarteta, ki so stari le nekaj čez dvajset let, so Jure Meglič alias Mglc, Vid Peršak alias Larry, Matic Komel alias Mlake in Urban Seneković s psevdonimom YNGFirefly – med šestletniki, ki jih trikrat na teden uči košarko, pa je znan kot »gospod trener«. Dobili smo se tik pred tonsko vajo za njihov prvi javni koncert: javno generalko so za krog najožjih prijateljev na domači terasi že odigrali nekaj dni prej. Kljub tremi, ki je počasi začenjala rositi pot po njihovih čelih, so bili pubeci izrazito vedrega duha: ves čas so se krohotali, si dopolnjevali stavke, se med seboj zbadali in ga vajbali. Več kot očitno je bilo, da gre za prave »houmije«: Seneković in Meglič prijateljujeta že tako rekoč, odkar pomnita, Peršak in Meglič si celo delita stanovanje v Ljubljani, kjer študirata – prvi računalništvo, drugi modno oblikovanje.

Razprodani koncert ni dajal vtisa, da zasedba na njem izgublja odrsko nedolžnost: čeprav je .travnikov prvenec izšel šele pred nekaj tedni, je občinstvo soglasno vzklikalo refrene prav vsake skladbe s plošče, člani kvarteta pa so nastopili izjemno suvereno. Srca so izlivali vsak s svojim mikrofonom v rokah, skoraj kot kakšen priljubljen boyband iz devetdesetih – manjkala je le natančno usklajena koreografija.

Čeprav pubeci na odru predvsem rapajo in pojejo, gre tudi za kolektiv glasbenih producentov, ki poleg soustvarjanja podlag za .travnik producirajo tudi solistična dela: YNGFirefly je kot beatmaker nase resno opozoril že kot najstnik – plošča, ki jo je sproduciral za mariborskega reperja Mita, s katerim zdaj tvorita dvojec OYGN, je pristala tudi v Mladininem izboru najboljših plošč leta 2017. Meglič, sicer tudi bobnar in klaviaturist, producira glasbo, ki zveni »kot folk, začinjen z elementi hyperpopa, indie popa in trapa«, Peršak, ki v .travniku poleg petja in produkcije igra tudi kitaro, pa ustvarja beate na presečišču med soulom, funkom in hiphopom.

Komelj, sicer študent računalništva v Mariboru, je med vsemi štirimi člani benda tehnično najbolj podkovan in zato v .travniku deluje tudi kot zvočni inženir: »Dečki niso imeli keša za miks in mastering, pa so me kar v bend povabili,« pravi v šali. »Izvoli clout (ugled, op. p.),« smehljaje doda Meglič, YNGFirefly pa anekdoto – z referenco na besedilo komada Piki – zaključi z verzom: »Kaki clout, daj mi čikec.«

Tudi tekste pišejo vsi štirje člani zasedbe, in čeprav se v njih vsi dotikajo podobnih motivov, ima vsak od članov izrazito samosvoj slog pripovedovanja: Megličeva besedila so precej abstraktna in vključujejo veliko metafor in simbolike, Peršaku je pri besedilnem izražanju bližje angleški jezik, Mlake .travnikova besedila uravnoteži z optimizmom, Seneković – edini član travnika, ki ne poje, temveč repa – pa je v besedilih bolj neposreden, norčav in najbolj pripoveden.

Plošča Pubeci ne jočejo, ki krmari med (emo) trapom, pop-pankom, R&B-jem, hiphopom, popom in še marsičem, na sceno svežine ne prinaša zgolj v estetskih merilih – in tudi ne zgolj zaradi dobrodošle tinejdžerske neobremenjenosti .travnikovega vajba –, temveč v veliki meri tudi zaradi izvirnega kontrasta med uličnim štajerskim dialektom in življenjskimi temami, ki jih pubeci obdelujejo v besedilih. Ansambel .travnik se v pesmih navadno posveča ljubezenskim težavam, izgubi prijateljev, bivšim dekletom, strtim srcem in drugim tegobam, s katerimi se zlahka poistoveti odraščajoča mladež. Tovrstnih tem se loteva »po domače«. »To, o čemer pojemo, bi lahko z nekim bolj klasičnim pristopom hitro delovalo osladno, celo cringe, a ker svoje povemo v street štajerščini, vse skupaj – vsaj upam, da je tako – deluje bolj pristno in neizumetničeno,« pravi Meglič.

Album Pubeci ne jočejo tudi po sporočilnosti v slovenskem hiphopu odpira novo poglavje. »V rapu načelno ne smeš pokazati svoje nežne plati, ne smeš razgaliti svoje krhkosti, mi pa to miselnost zavračamo,« pravi Seneković. Meglič doda, da je koncept plošče prav »zavračanje toksične moškosti«, in nadaljuje: »Ko si v naših koncih žalosten, ti foter ali frend rečeta: nea boi pička, stisni zobe. Potem spiješ sedem pirov in poskušaš pozabiti na to, da te je pustila punca. Mi pa želimo s tem albumom sporočiti, da je določene zadeve boljše dati ven, kot da jih potlačimo – in da je tudi za pubece sprejemljivo, da kdaj zajočejo.«