Little Simz: Sometimes I Might Be Introvert

+ + + +

Četrti album enega najprepoznavnejših glasov britanskega novosoulovsko-hiphoperskega miljeja zadnjih petih let je s tehnične plati daleč najambicioznejši doslej. Sometimes I Might Be Introvert prinaša veliko: orkestralne aranžmaje pihal in godal, upanje vlivajoče zborovske napeve, teatralne motivacijske nagovore, široko žanrsko kombinatoriko ... Tematsko ostaja, kjer je severnolondonska raperka brodila v zadnjem desetletju: v nepreračunljivi izpovedi in občasnem spretnem bahaštvu. A bolj kot narativni lok prepriča sama veščina obračanja in zlaganja besed v edinstveno gibki tok.

Little Simz je s prgiščem mikstejpov in srednjemetražcev, potem pa še s tremi pravimi albumi počasi postala ena glavnih mestnih rimark izjemne in nesporne kredibilnosti, a precej zmernega komercialnega uspeha (sploh v kontekstu neverjetne eksplozije in ekspanzije britanskega rapa v tem času). Leta 2017 je kot predvozačica spremljala megaskupino Gorillaz na njeni debeli evropski turneji, dve leti kasneje pa izdala album Grey Area, ki ga kritika ni mogla prehvaliti in je pobral kar nekaj nagrad, a hkrati še zdaleč ni prilezel do vrha (britanskih) lestvic. Nekaj pa je očitno le omogočil: možnost zagotovitve precej zahtevnih produkcijskih pogojev pri naslednjem podvigu.

Sometimes I Might Be Introvert se začne grandiozno pompozno, z orkestracijo, ki bi se prilegala v špico Mandaloriana ali kakšne druge filmskoglasbene stvaritve Ludwiga Göranssona. Prav velikopotezno aranžirana godala in pihala so glavna novost in posebnost plošče, z občutkom odmerjena med kose novega soula, klasičnega hiphopa, grima, celo afrobeata ... Produkcija je osupljivo raznolika, organska, polna in tridimenzionalna. Glavne zasluge gredo producentu – stalnemu sodelavcu in prijatelju iz otroštva Infloju, ki ga sicer poznamo po podpisu pod stvaritve zasedbe SAULT, njeno pevko Cleo Sol pa tudi slišimo kot spremljevalno vokalistko na nekaj posnetkih.

Album izžareva tisto »kanyewestovsko« komunalno radoživost, kar na več prelomnicah dosežejo z optimizmom skupinskega, zborovskega petja. Pogosti so tudi trenutki »commonovskega« pravičništva ali (samo)spodbujanja. A glavni motivacijski trenutki so ločeni, spet orkestralno dramatično podloženi vložki, intermezzi, v katerih igralka Emma Corrin (princesa Diana v serijalki The Crown) podaja postane puhlice. »Bodi ponosna ... tvoja luč bo sijala v najtemačnejši uri!« »Pritisk ustvarja diamante!« »Sledi svojemu srcu!« »Najpogumnejša srca so včasih tudi najbolj osamljena!« … Sometimes I Might Be Introvert je album koherentne žanrske pestrosti, celo pogumne megalomanskosti, samozavestnega rapovskega jezika in pretiranega life-coachanja. Spodbude in nasveti, za katere lahko v času nenehnih nasvetov za krepitev volje in duha rečemo vsaj, da imajo slab tajming.