Gledališka režiserka, ki verjame, da je gledališče most do strukturnih sprememb

Je imela Nina Rajić Kranjac v Berlinu res moža, ki ga je nekoč zasačila z ljubimcem? Je kot majhna deklica sošolki ošilila prstek? Je v roza babičinem kostimu zalezovala otroško simpatijo Slavišo? Se ji je uspelo ponečediti med Borštnikom, potem ko sta se s kolegom zadela?

Vse to so se verjetno potihem spraševali obiskovalci njene zadnje predstave Solo, šlo je namreč za prvo predstavo, v kateri je v fokus postavila kar sebe. In to dobesedno: pojavila se je na odru, kar ji je šlo glede na dejstvo, da je bil to njen igralski debi, presneto dobro. »Mogoče zato, ker to ni predstava, ampak bolj dogodek. Raziskuje meje, ki definirajo poklic režiserja oziroma njegovo disciplino, s tem pa implicirajo njegovo samoto in nepotrebnost. Ko se režiser znajde brez ljudi, ki so zanj nujni, postane pojem, brez funkcije, brez smisla, odvečen. To nas je zanimalo in v tem smo se razigrali,« pravi.

Vseeno si ni mislila, da bo dejansko igrala v predstavi. »Moj načrt je bil narediti solo, v katerem me ne bi bilo, a so me igralci prepričali o nasprotnem. Biti na odru je bilo zame naravno, a si nekako nisem mogla osmisliti, zakaj to počnem. Ko pa sem ponovno poslušala intervju z režiserjem Igorjem Vukom Torbico, v katerem reče, da teater ni več nevaren, da režiser ni več samo ta, ki naj postavlja vprašanja in označuje problem, temveč mora postati ta, ki ga vrši, sem dojela, zakaj je zame nujno, da to naredim. Na tej točki se je za nas vse odklenilo.«

Čeprav ni prva, ki je naredila predstavo o sami sebi, je njena pozicija režiserke, ki še nima niti trideset let in še ni režirala niti desetih predstav, zdaj pa se s »solom« simbolično poslavlja od teatra (čeprav se v resnici seveda ne), sveže samoironična. Razumemo jo lahko tudi kot nekakšen krik po pozornosti, po tem, da bi bila mlajša generacija ustvarjalcev bolj slišana. To so ljudje, ki si še želijo spreminjati gledališče, četudi jim kdo očita prevelike apetite.

Nine Rajić Kranjac ni sram priznati, da jih ima. »Mislim, da je gledališče prostor, ki omogoča veliko več vpliva na družbo in njeno mentaliteto, kot ga ima zdaj. Moja želja je na primer večja vključenost skupin, ki jih družba že tako odrinja na rob, v teater, kajti ravno teater lahko pripomore k demistifikaciji teh skupin. Ni samo polje empatije, temveč je javen prostor, ki bi lahko bil most do strukturnih sprememb.«

Kakorkoli, Solo je bil korenit zasuk v opusu režiserke, ki se je doslej ukvarjala predvsem z velikimi zgodbami: epski Požigi Wajdija Mouada v SNG Drama Ljubljana, ki prepletajo kolektivni teror libanonske državljanske vojne z osebnimi travmami, na primer. Pa predstava Naš razred (Prešernovo gledališče Kranj) o pogromu proti Judom med drugo svetovno vojno, za katero je leta 2018 dobila Borštnikovo nagrado za režijo, ali Zborovanje ptic v Gledališču Glej, ki je temeljilo na enigmatičnem besedilu teoretika sufizma Farida ud Dina Attarja, leta 2016 nagrajeno s priznanjem za najboljšo mlado režiserko na festivalu MESS v Sarajevu.

V Solu pa so skupaj s soigralci Natašo Keser, Benjaminom Krnetićem, Markom Mandićem in Minco Lorenci ubrali navidez preprost princip: improvizacijsko so nizali različne situacije iz – domnevno – režiserkinega življenja, od najpreprostejših do najbizarnejših, dokler nazadnje ni bilo več pomembno, kaj je res in kaj ne; ostal je užitek v uprizoritvi. Kar pa ne pomeni, da nas odgovori na vsa vprašanja, omenjena v uvodu, ne zanimajo več. Toda Nina Rajić Kranjac vztraja, da je čar ravno v zabrisanosti meja, v tem, da gledalec ugiba, kaj je res in kaj ne. »To ugibanje je ogrevanje za vstop v material, ki hoče odgovornost za nezmožnost bivanja s samim sabo iskati tudi v sedanjem času, ne samo v posamezniku.« Predstavo o resnični Nini Rajić Kranjac si moramo torej iz tega, kar smo slišali in videli, sestaviti sami.

Nekaj pa je gotovo res: v predstavi je omenjeno, da je njena družina pred prihodom v Slovenijo nekaj časa živela v Afriki, v Zimbabveju; oče je namreč arhitekt in selili so se skladno z njegovo službo. Rodila se je torej v Beogradu (leta 1991), potem so šli v Afriko, od tam v Nemčijo, zatem v Lendavo in nato v Maribor. Gotovo nam Solo o njej pove tudi, da se enako domače izraža v slovenščini in srbščini; še več, vedno si je želela narediti predstavo v tem jeziku. Zelo »zaresni« so tudi njeni dosežki, ki jih v predstavi pompozno recitira Benjamin Krnetić. A vseh priznanj in tega, da jo oklicujejo za wunderkinda slovenskega gledališča, ne jemlje osebno, temveč vidi pozitivne odzive kot sredstvo, ki ji pomaga, da še naprej dela dobro. »Nagrade mi prislužijo status samozaposlene v kulturi, zaupanje in nadaljnje delo,« pove.

Morda pa o njej še ne vemo tega, da je ob študiju režije razmišljala tudi o medicini, arhitekturi in grafičnem oblikovanju. Ali da bi, če ne bi bilo nobenih omejitev, z veseljem odpotovala v Nemčijo in tam z neomejenim budžetom režirala – ne, niste uganili – eno izmed Wagnerjevih oper.