Nova Cukrarna

Če bi morali izbrati najbolj prepoznaven slovenski zgodovinski objekt, bi se za to titulo prav gotovo borila tudi ljubljanska Cukrarna. Najverjetneje bi jo tudi osvojila, kajti nekaj malega o njej vemo prav vsi, za katerimi je vsaj osnovna stopnja slovenskega izobraževalnega sistema. Osnovnošolci se iz generacije v generacijo učijo, da so že tedaj zdelano Cukrarno, to ogromno poslopje vzdolž reke Ljubljanice, katerega ime priča, da je v njem nekoč delovala tovarna sladkorja, na prelomu iz 19. v 20. stoletje naselili ljudje z vseh vetrov, ki si drugega, dostojnejšega bivališča niso mogli privoščiti, in tako so se v tamkajšnjih skromnih sobicah zbirali tudi literati iz obdobja moderne – Ivan Cankar, Oton Župančič, Dragotin Kette, Josip Murn Aleksandrov. Slednja sta tam živela in umrla – prvi leta 1899, star le 23 let, drugi leta 1901 še mlajši, star komaj 22 let. Umrla sta v isti sobi, na isti postelji, za isto boleznijo, jetiko, a s svojimi deli zaznamovala številne naslednje generacije poetov.

Vse to smo se o Cukrarni učili že kot osnovnošolci. In še več bi se lahko, saj v Cukrarni ni bil le sedež slovenske moderne, zaradi česar o stavbi in njenih takratnih prebivalcih obstajajo izjemna pričevanja v literaturi in tudi v pismih, temveč je bila pomembna tudi z vidika začetka industrializacije – dobrih šest desetletij prej, ko je v njej še delovala rafinerija sladkorja, se je kot čisto prva tovarna na slovenskih tleh lahko pohvalila s parnim strojem. Tega so vgradili leta 1835, sedem let po začetku obratovanja, in sredi 19. stoletja je tovarna prerasla v največjo pridelovalko sladkorja na slovenskem ozemlju. Ne za dolgo – že leta 1858 so jo zajeli ognjeni zublji in med drugim pogoltnili tudi njene visoke dimnike, po zaslugi katerih je ob najprostornejši veljala tudi za najvišjo stavbo v Ljubljani. Ob požaru naj bi »tekel sladkor kar čez cesto v Ljubljanico in so ga ljudje lovili in zajemali z vedri«.

Prezadolženi lastnik je mogočno podolgovato poslopje, ki je tudi iz današnje perspektive velikansko, nato za silo obnovil, a prostore je oddal najemnikom in tovarna je, sicer tudi zaradi drugih okoliščin (pridelavo sladkorja iz sladkornega trsa je vse bolj izpodrivala pridelava iz sladkorne pese), za vedno zaprla svoja vrata. Kasneje je tam nekaj časa delovala tobačna tovarna, a tudi to je pregnal požar (1872).

Tako Cukrarna ni bila več samo proizvodni, čeprav je vsaj občasno še vedno bila tudi to, ampak vse bolj in bolj stanovanjski kompleks. Sprva so v njej bivali vojaki in delavci, po rušilnem potresu leta 1895 pa so jo, četudi je bila v slabem, celo človeka nevrednem stanju, zaradi česar je bila odločitev že takrat pospremljena z ogorčenjem, množično poselili še nesrečniki, ki so ostali brez vsega. In tako je bilo tudi kasneje, zdelana Cukrarna je vseskozi dajala zatočišče manj premožnim ljudem in tistim s socialnega roba; v njej so bila med drugim socialna stanovanja, v njej je bil prehodni dom za delavce v gradbeništvu, v njej so prenočevali prodajalci na ljubljanskem trgu, v njej so svoj mir našli brezdomci in narkomani, predvsem po tistem, ko so objekt, ki ga večina danes živečih Ljubljančanov ne pomni drugače kot na pol razpadajočega, v 80. letih prejšnjega stoletja razglasili za ljubljansko sramoto in ga dokončno izpraznili.

Kljub kritikam, ki so se zgrnile nad Cukrarno še pred njenim odprtjem, je nesporno – Cukrarna je kljub vsemu pomemben mejnik. Je šele prva novozgrajena kulturna institucija v prestolnici po gradnji Cankarjevega doma pred štirimi desetletji.

Že takrat so prvič napovedali, da bo Cukrarna kmalu dočakala obnovo. Po takratnih načrtih naj bi v njej zraslo nakupovalno središče, vendar se ta grozljivi scenarij k sreči ni uresničil. Poslopje pa je še naprej propadalo in bojazen, da se bo sčasoma sesulo samo vase, je postajala vse bolj upravičena.

O prenovi se je resneje spet začelo razmišljati po tem, ko je lastništvo Cukrarne in okoliških zemljišč leta 2008 prevzela Mestna občina Ljubljana. Leto zatem so pripravili strokovne podlage in javni natečaj za celostno prenovo objekta, Ambroževega trga in nabrežja Ljubljanice. Gradbena dela so se začela spomladi 2018. Končala so se tri leta kasneje, letos spomladi.

In zdaj, ta petek, 24. septembra 2021, bo Cukrarna po treh desetletjih spet odprla svoja vrata. Tokrat prvič vsem, saj bo po novem delovala kot javni prostor – sprva je bilo zamišljeno, da bi se tam združile vse mestne upravne službe, a končna rešitev je precej boljša: po novem bo Cukrarna največji razstavni prostor pri nas, namenjen umetnosti.

Cukrarna, ki je v svoji skoraj dvestoletni zgodovini vsaj začasno že bila prostor umetnosti, vsaj v tistih sobicah, kjer so se srečevali literati moderne, se je zdaj torej v celoti preobrazila v prostor umetnosti. Od zunaj je še vedno videti podobno kot nekoč. Največja razlika je beli omet, saj smo Cukrarno doslej poznali po oranžnem, opečnatem videzu. Sicer pa je arhitekturni biro Scapelab (Marko Studen, Boris Matić, Jernej Šipoš), ki mu je občina zaupala zasnovo izjemno zahtevne prenove, v kateri so morali že zaradi spoštovanja do industrijske, kulturne in arhitekturne dediščine obdržati, kar se je obdržati pač dalo, ohranil izvirni zunanji obod s 318 okni in videz strehe.

Bistveno bolj so spremenili notranjost, pravzaprav popolnoma. Stare etaže z nizkimi lesenimi stropi so namreč porušili in zavoljo statike na notranji strani oboda zgradili povsem nov objekt iz betona in jekla, ki se je zlil z obodom in skupaj z drugimi posegi objektu zdaj zagotavlja nosilnost. Tako so dobili velikansko belo kocko, vanjo pa so vpeli jekleno konstrukcijo, ki v štirih različnih etažah nosi štiri galerijske prostore in pisarne. Njihov videz so poenotili z okrasnimi ploščami iz bele pločevine z nešteto enako velikimi luknjicami, ki niso le elegantna dekoracija, temveč skrbijo tudi za zvočno izolacijo, osvetlitev in pretok svežega zraka. Konstrukcija je videti, kot da v prostoru lebdi, saj se nikjer ne dotakne tal.

Med galerijskimi prostori bo največ pozornosti gotovo deležen največji razstavni prostor v pritličju, ki je kot edini od Cukrarninih galerijskih prostorov osvetljen z naravno svetlobo, ta pronica skozi številna okna na zunanjem obodu, ima pa tudi izjemen volumen. V višino ponekod seže prav do ostrešja stavbe, zaradi česar omogoča tudi postavitev umetniških del največjih dimenzij, ki jih doslej pri nas ni bilo mogoče razstaviti, vsaj ne v galerijah in muzejih, saj so bili ti zanje praviloma pretesni ali prenizki. Tako smo na neki način dobili slovensko, četudi še vedno bistveno manjšo verzijo Turbine Hall, največje dvorane londonskega muzeja sodobne umetnosti Tate Modern.

Vzporednice s tem muzejem niso naključne, tudi Tate Modern je leta 2000, po intervenciji svetovno znanega arhitekturnega biroja Herzog & de Meuron, zaživel v dotlej opuščenem in propadajočem industrijskem objektu ob reki Temzi, kjer je prej skoraj stoletje delovala elektrarna. Prav Tate Modern je s svojo priljubljenostjo in s tem, kako je pomagal oživiti prej zapostavljeni del mesta, spodbudil številne druge primere naseljevanja umetnostnih institucij v dotlej opuščene in propadajoče objekte večjih razsežnosti. V Milanu je Fondazione Prada leta 2015 stalni prostor s pomočjo slovitega arhitekta Rema Koolhasa našla v dotlej propadajoči nekdanji destilarni gina. Koolhasov biro je leta 2007 v prostor umetnosti preobrazil tudi nekdanji rudnik premoga Zollverein v nemškem Essnu. Med najzanimivejšimi tovrstnimi prenovami je tudi denimo Zeitzov muzej sodobne umetnosti Afrika, ki se je v južnoafriškem Cape Townu naselil v nekdanjih silosih za shranjevanje koruze iz leta 1921. Nemški poslovnež Jochen Zeitz, kurator Mark Coetzee in oblikovalec Thomas Heatherwick so jim leta 2017 vdihnili novo življenje – postali so najpomembnejša institucija, namenjena umetnosti afriških ustvarjalcev, hkrati pa tudi največja institucija s področja umetnosti na afriški celini.

Vse te obnove so obveljale za primer dobre prakse, a marsikatera preobrazba propadajočih in pozabljenih objektov v prostore umetnosti je s seboj poleg revitalizacije prinesla tudi gentrifikacijo. Zato je pomembno, da ob teh projektih ne glede na to, kako zelo so pomembni, ohranimo tudi kritičen pogled in imamo pri občudovanju prenov vedno v mislih širšo sliko.

V tej luči lahko razumemo tudi peticijo, ki jo je ob odprtju Cukrarne do srede podpisalo približno 170 ljudi predvsem iz kulturnih krogov, ki Mestni občini Ljubljana očitajo, da neskladje med ambicijami in realnimi produkcijskimi pogoji v Ljubljani ne bi moglo biti večje. »Medtem ko se umetniki komaj prebijajo skozi krizo, MOL plačuje palačo umetnosti,« so zapisali. »Če bi želeli … dejansko vzdrževati zgodovinsko kontinuiteto mogočne stavbe, bi ta morala ponuditi socialna stanovanja ter brezplačne ali vsaj cenovno dostopne produkcijske prostore za kulturo in umetnost,« so dodali.

Cukrarna je vseskozi dajala zatočišče manj premožnim ljudem in tistim s socialnega roba; v njej so bila med drugim socialna stanovanja, prehodni dom za delavce v gradbeništvu, tam so svoj mir našli brezdomci in narkomani.

Iz peticije je sicer razbrati, da podpisnike, ki novo Cukrarno vidijo kot »prestižni hram umetnosti«, torej elitistični projekt, vsiljen od zgoraj, pravzaprav ne moti le to, da je bila prenova velik strošek (zanjo je občina odštela približno 23 milijonov evrov, od tega so približno polovico počrpali iz Evropskega sklada za regionalni razvoj), moti jih tudi širše dogajanje – od nasilne izselitve Avtonomne tovarne Rog, ki je bila resnično nepotrebna, do izgube številnih drugih samoniklih prostorov umetnosti in kulture, ki jih, to je vendar jasno, potrebujemo prav tako kot institucije, od pozidave zelenic do iz dneva v dan bolj nerešljive stanovanjske problematike.

Na sredini predstavitvi Cukrarne za novinarje se je izkazalo, da so na Mestni občini Ljubljana ob teh kritikah, ki so jih deležni vnaprej, še preden so si obiskovalci v Cukrarni sploh lahko ogledali prvo razstavo, razočarani. »Karkoli bi naredili, ne bi bilo prav,« je povedala načelnica oddelka za kulturo Mateja Demšič. Oba z Blažem Peršinom, direktorjem Mestnih galerij in muzejev Ljubljana, pod okriljem katerih bo delovala Cukrarna, sta poudarila, da so v peticiji številni podatki netočni in po krivici mečejo slabo luč na občinsko kulturno politiko in novo kulturno institucijo. Je pa Peršin dodal, da je splošno nezadovoljstvo ljudi dandanes tudi »razumljivo glede na stanje stvari v celoti«, s čimer je verjetno mislil na razmere v državi in svetu.

Kljub kritikam, ki so se zgrnile nad Cukrarno še pred njenim odprtjem, je nesporno – Cukrarna je pomemben mejnik. Je šele prva novozgrajena kulturna institucija (čeprav je v ospredju obnova, jo lahko zaradi na novo zgrajene notranje konstrukcije obravnavamo tudi kot novogradnjo) v prestolnici po gradnji Cankarjevega doma pred štirimi desetletji. Zrasla je iz razpadajoče podrtije na že desetletja degradiranem in zapuščenem zemljišču na Poljanskem nasipu, le streljaj od mestnega središča, ki se bo zdaj najverjetneje podaljšalo, podobno kot se je podaljšalo v drugo smer ob reki Ljubljanici, potem ko so uredili Špico.

Prav tako ni nepomembno, da je za investicijo poskrbela Mestna občina Ljubljana, ne država, ki NUK 2 gradi že nekaj desetletij, a ji še vedno ni uspelo priti dlje od načrtov, drugih podobno velikih investicij nima na vidiku, že leta pa se prav zares ne premaknejo niti nujno potrebne obnove redno delujočih institucij, kot je ljubljanska Drama. Država kljub letošnjemu sicer rekordnemu kulturnemu proračunu pri investicijah ne pride dlje od Muzeja osamosvojitve, pa še tega forsira le zato, ker bi z njim gradila kult Janeza Janše. Ljubljani, ki je že pred tem uspešno obnovila nekaj propadajočih objektov in jih je prav tako uspešno namenila kulturi (poglejmo samo Center urbane kulture Kino Šiška in MGLC Švicarijo), pa je projekt Cukrarna uspelo pripeljati od začetka do konca. Konec je padel že v čas pandemije, a v kriznem času se investicije v kulturo izplačajo še bolj kot v »obdobju miru«, saj imajo izjemen multiplikativni učinek.

Odprtje je torej tu. Odslej bo ključen program, ki ga z ekipo snuje Alenka Gregorič. Ko je bila Cukrarna še v obrisih, so si njeno pot skušali začrtati s pomočjo fokusnih skupin, v katerih so sodelovali relevantni sogovorniki s področja kulture in umetnosti, tudi neinstitucionalne. Prvo razstavo, ki kot osrednjo temo izpostavlja prepletanje preteklosti in sedanjosti, so zasnovali skupaj s 25 umetniki z vseh koncev sveta, ki so Cukrarno najprej spoznali, šele nato so se skupaj odločili, katero od njihovih del bi razstavili.

Eno najmočnejših del na otvoritveni razstavi Čudovitost spomina, katere naslov je Gregoričeva izbrala, ker jo je zapis Dragotina Ketteja s tem poudarkom spremljal kar nekaj časa, je nedvomno zvočna instalacija Janet Cardiff Štiridesetdelni motet, ki vključuje 40 zvočnikov; vsak predvaja po en glas in postavljeni drug ob drugem nam v zboru zapojejo skladbo Thomasa Tallisa Spem in Allium.

Tudi dela domačih umetnikov je nemogoče spregledati – denimo prostorsko instalacijo Marjetice Potrč, naše mednarodno najbolj priznane vizualne umetnice, ki deluje na presečišču med arhitekturo, kiparstvom in aktivizmom, pa slovite lesene »sestavljanke« Tobiasa Putriha, umetnika primerljivega mednarodnega slovesa kot Potrčeva, iz katerih bo nastalo pohištvo za nastajajočo knjižnico. Impozantna je tudi denimo instalacija Vadima Fiškina Temni časi, ki vključuje 50 zatemnjenih stenskih ur in tiktaka na 80 metrov dolgem zidu, menda najdaljšem galerijskem zidu pri nas.

Pravzaprav je neverjetno, nadrealistično; nekoč največji in najvišji industrijski objekt v Ljubljani se je preobrazil v največji in najvišji razstavni prostor v Ljubljani. In to v času, ki kulturi prav zares ni naklonjen.

Razstava:
Čudovitost spomina
Kje: Cukrarna, Ljubljana
Kdaj: od 24. septembra 2021 do 13. februarja 2022