Stopnja smrti

Na robu jutrišnjega dne.

Roy Pulver (Frank Grillo) je nekdanji specialist, ki se mu zgodi to, kar se zgodi junakom in junakinjam filmov Na robu jutrišnjega dne, Izvorna koda, Srečen smrtni dan, The Obituary of Tunde Johnson in Before I Fall ter junakinji serije Russian Doll – ujame se v časovno zanko, v kateri vedno znova umre. Jasno, potem se vedno znova zbudi. Točno ob 7:00. Najprej vedno elegantno likvidira morilca, ki ga z mačeto napade v stanovanju, potem prav tako elegantno z nožem »sestreli« morilca, ki ga hoče prerešetati iz helikopterja, v naslednjih urah sledijo novi in novi najeti morilci in morilke, ki potegnejo kratko, vse to bi počel z zaprtimi očmi, toda ob 12:47 je vedno znova nemočan – ubijejo ga. Nič ne more. Teh, ki ga hočejo ubiti, je preveč. Običajno ga obglavijo na grotesken, karnevalski način – kot bi hoteli osmešiti njegove mišice, njegov toksični mačizem, njegov narcizem, njegov nihilizem, njegove sarkastične hard-boiled replike, njegovo večno in brezkončno vojno proti zlu, zaradi katere je zanemaril svojo ženo, Jemmo (Naomi Watts), briljantno znanstvenico, ki dela za vojaško industrijo (»Nekaterih stvari ne moreš odnarediti«), in njunega sina, Joeja (Rio Grillo), ki itak misli, da je Roy le družinski prijatelj.

Roy je obupan – ponavljanje istega je mučno, vznemirljivost je dolgčas, adrenalin je slepa ulica. Frustrirajoče. Utrudljivo. Počuti se kot lik v računalniški igrici. Kot vic o Hitlerju. Najraje bi kar umrl. Toda ko Jemma nenadoma umre v nesreči (pri delu!), ko se polkovnik Ventor (Mel Gibson), njen diabolični, grandomanski šef, dokoplje do kvantnega orožja za totalno obvladovanje sveta in zgodovine (»Jebeš liberalce!«), ko se Joe prepusti videoigricam (boss level, heh), ko Roy, ki se zaveda svoje vloge in ki pridno ubija in umira, dela vse, da ne bi zares umrl (in ki po malem doživlja to, kar v Johnsonovi Časovni zanki doživlja Joseph Gordon-Levitt, likvidator, prepričan, da ga bo nekega dne eschersko likvidiral njegov prihodnji jaz), in ko je posthumno življenje videti kot cyberspace (kot svet digitalnih avatarjev), je pred vami dovolj razlogov, da v lucidni, robustni, ringelšpilski Stopnji smrti, ki lahko tekmuje z najboljšimi Carnahanovimi akcijskimi filmi (As v rokavu, Preživetje, Narc), vidite anticipacijo Glavnega junaka in metafilmsko parodijo neskončnih spiral filmskega nasilja (zgodba se zato ne more več niti začeti niti končati), a obenem tudi izpolnitev velike fantazije »odsotnega« očeta – da bi bil v očeh svojega sina videti kot glavni junak, superjunak, karizmatični rešitelj sveta. Nič, ob Borisu Pahorju bo apokalipso zanesljivo preživela le časovna zanka. (kino & Hulu)