Igra groze

Otroka nikar!

Osemletni Oliver (Azhy Robertson), fen serije SpongeBob SquarePants, je generični produkt filmske patetike: ne le da se njegova starša neprestano prepirata in ločujeta, da ga sošolci nenehno maltretirajo in da je avtist, ampak tudi ne govori. Njegov »medij« je telefon, v katerem straši – ja, njegov telefon je hiša strahov. Mračna, humanoidna pošast, alias »Larry«, ki razsaja v telefonu, še najbolj spominja na remiks Babadooka in Poltergeista, toda ko vendarle prileze ven, je videti kot odrasli, mutirani E. T. In bolj ko se starša prepirata in bolj ko družina razpada, pošastnejša je ta »nerazumljena« pošast, kar seveda pomeni, da je pošast v resnici produkt tiste tako cenjene in slavljene in idealne in perfektne »nuklearne« družine, ekstremne tovarne travm, napetosti, razvojnih motenj, osamljenosti in drugih »iger groze«.

A grozljivke so že od nekdaj družinski filmi: Rosemaryjin otrok, Noč živih mrtvecev, Izganjalec hudiča, Teksaški pokol z motorko, Živi!, Prerokba, Carrie, Noč čarovnic in tako dalje. (kino)