Max Seeck: Hamurabijevi angeli

+ + +

Finci in balkanski posli

Max Seeck (rojen leta 1985) je Finec, ki je s prvencem Hamurabijevi angeli uspel, saj naj bi bil pravice prodal za prevode v 40 jezikov. To je utemeljitev tega uspeha, mogoče tudi zato, ker se vleče na skandinavsko kriminalno franšizo, le da jo izvozi v našo bližino, v čase balkanskih (in) osamosvojitvenih vojn, kar sočasni kriminal in njegovo dinamiko, in obojega v romanu ne manjka, uspešno pregnete z nenačelnimi zavezništvi in vojaškimi skrivnostmi, ki ždijo za kupi trupel.

Hamurabijevi angeli so dinamična in trda kriminalka, podkletena z zgodbo o skupini nekdanjih mednarodnih nanovačenih mirovnikov, ki vzamejo pravico v svoje roke in se po načelu zob za zob, torej po talionskem načelu, na katerem menda temelji Hamurabijev zakonik, lotijo srbskih vojnih zločincev, raznih generalov in vseh, ki bi se sicer izmuznili roki pravice.

Eden od vigilantov zdaj sodeluje z diplomacijo, ki je v skrbeh zaradi izginotja zaposlenega na finskem veleposlaništvu v Zagrebu, pravzaprav naj bi s čedno in nadvse brihtno mlajšo kolegico nekako opazovala delo hrvaških preiskovalnih organov, ki so v prvi fazi preiskave zamočili skoraj vse. Potem je zadevo prevzela druga ekipa, kjer izstopa molčeči preiskovalni orjak; skupina počasi dobiva celostno sliko in ta je precej širša, kot se sprva zdi. Ne le, ker imajo skoraj vsi, razen poštenjakov, ki se izkažejo za takšne šele ob koncu, dvojne vloge, poleg tistih, za katere delajo, delajo vsaj še zase in še za koga.

Stara veteranska vojna zavezništva, sodelovanje na terenu in podobno pa seveda glavnemu, preganjanemu in prelisičenemu skoraj od vseh, pomagajo izvleči celo glavo – slutimo, da če je Hamurabijevi angeli uspešen prvenec in s tem začetek nekega novega nabora protikriminalnih borcev, potem mora vsemu navkljub preživeti vsaj poznavalec Balkana, obenem angel maščevalec in edini, ki mu vseskozi verjamemo. Tudi zato, ker mora ves čas bežati pred zaroto, glomazno in metastazirano, odstirati mora zastore iluzije, na katere svoja dejanja projicirajo spretni režiserji iz ozadja. Trupla, ki se pri tem kopičijo, nekako sodijo zraven, prav tako seveda ljubavni zaplet s kolegico, čedno, prodorno in ambiciozno, torej očitno nastavljeno za vabo.

Seeckovega Daniela, ker se giblje po raznih vojnih krajinah, dalmatinskem zaledju in jadranskih otokih, lažje značajsko in krajevno preverjamo, kot bi ga med snegoljubnimi severnjaki in njihovo mentaliteto. Pri tem mu ne moremo nič očitati, atmosfere so dobro zadete, originali na obeh straneh, preiskovalni in/ ali bežeči so sicer popisani površinsko, zato pa toliko bolj vizualno vpadljivi. Ker Hamurabijeve angele zaznamuje vpogled v delovanje finskih diplomatov, vpletenih v razne nečednosti, pranje denarja, korupcijo, in ker pri tem sodeluje visoki del politike in varnostnih strokovnjakov na vseh ravneh, se nam pobliskne, da smo o takšnih spregah pokvarjencev, ki najdejo pajdaše v balkanskih poslovnih praksah, že brali – ne izključno v izmišljijskih žanrih.