»Tako dodelanega portala ni nikjer na svetu«

Predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Kozma Ahačič (1976) je eden najprepoznavnejših slovenskih jezikoslovcev in eden tistih, ki se najodločneje zavzemajo za to, da bi o jeziku, ki ga govorimo, v vsakdanjem življenju razmišljali čim več. Lucidna, jedrnata premišljanja o jezikoslovju in družbi, ki jih objavlja v Delu, so pred časom izšla v esejistični zbirki Kozmologija. Izogiba pa se komentiranju aktualnega političnega dogajanja, saj je prepričan, da je znanost za vse in da je kot taka prostor, ki mora ostati karseda apolitičen. Je pobudnik in urednik spletnih portalov Fran (www. fran.si), na katerem so dostopni vsi pomembnejši slovarji slovenskega jezika, ter Slovenske slovnice in pravopisi (fran.si/slovnice-in-pravopisi/). Zadnji projekt, pri katerem je sodeloval kot koordinator, pa je pionirski portal Franček (www.franček.si), ki želi slovenski jezik inovativno približati mladim.

Jezik je za vas igra, ljubezen. Ste poskušali doseči, da bi tako nanj gledali tudi mladi, za katere ste pripravili portal Franček? 

Res je: če povzamem filozofijo, ki nas je vodila pri ustvarjanju Frančka, sta to eno samo veselje in ljubezen do jezika. Ne samo pri meni, ampak tudi pri sodelavcih; pri vseh, ki so Frančka ustvarjali in razmišljali, kako bodo mladi uživali v njem.

Na Slovenskem imamo namreč problem, ki je izrazitejši kot drugod po Evropi: v desetletjih marsikdaj nujne »bitke za jezik« smo se odvadili uživati v njem. Če grem med ljudi, je prva stvar, s katero me soočijo, kritika jezika. To seveda ne pomeni, da jezika ni treba kdaj pa kdaj tudi kritizirati. Ampak težava je, da smo začeli govor o jeziku enačiti zgolj s kritiko. Zato smo tudi začeli jezik dojemati kot nekaj, česar se moramo bati, ker ga tako ali tako nihče ne zna.

Zaradi tega se danes sploh nismo sposobni zavedati, da živimo sanje tistih pred seboj, ki so sanjali, da bo slovenščina nekoč polnofunkcionalen jezik samostojne države. Eden večjih problemov v dojemanju jezikoslovja je ta hip tudi ta, da imajo ljudje občutek, da »po novem« jezikoslovci vse dovolimo, da ničesar več ne prepovedujemo. V resnici pa ne pomislijo, da je jezik odrasel: slovenščina se zdaj uporablja na tako številnih področjih, ki imajo številne specifične zahteve, da je normalno, da ima zrel jezik mnogo več možnosti, kot jih je imel denimo še pred 40, da ne rečem 100 ali 150 leti. Vloga jezikoslovcev se je spremenila: zavestno ne želimo več zapovedovati, kako naj se jezik uporablja, temveč marljivo svetujemo. Nismo več psi čuvaji, smo psi vodniki.

Kaj pa siromašenje jezika? Sami ste zapisali, da mladi vse več berejo, a ne knjig, in vse več pišejo, ampak ne knjižno. 

Se povsem strinjam. Razmere so se v tej generaciji jezikovno močno spremenile. To seveda ne pomeni, da doživljamo apokalipso, gre preprosto za to, da imajo mladi pogosteje kot prej opraviti s slabimi besedili: s kratkimi, s takšnimi, za branje katerih ni potrebna daljša koncentracija ... Hkrati pa berejo preveč. So zasičeni z besedili.

»Razmere so se v tej generaciji močno spremenile. Mladi imajo pogosteje kot prej opraviti s slabimi besedili: s kratkimi, s takšnimi, za branje katerih ni nujna daljša koncentracija ... Hkrati pa berejo preveč. So zasičeni z besedili.«

Tudi drsenje po družbenih omrežjih je konec koncev branje. 

Tako je. Ali pa tisto, kar je bil prej pogovor v živo z vrstniki – zdaj je postalo pisanje in branje. Iz obdobja, ko je večinska uporaba jezika vodila v boljše znanje knjižnega jezika, smo prešli v obdobje, ko večinska uporaba jezika vodi v slabšanje knjižnega jezika. To sicer ni nerešljivo stanje, vendar so pri mladih potrebni novi pristopi in še več učiteljskega dela. Zelo me veseli, da se učitelji tega vse bolj zavedajo in da gre tudi pouk slovenskega jezika v novo smer. Ta je zagotoviti mladim jezikovno samozavest, da ne bodo popolnoma negotovi v svojem jeziku. Jezikovno samozavest pa – ob pomanjkanju kakovostnega branja in poslušanja besedil – lahko pridobimo s poznavanjem osnovne strukture slovenskega jezika in z globljim razumevanjem vseh zakonitosti, ki jih je glede besedil prinesla digitalna doba. Če se bodo mladi zavedali, kdaj pišejo v knjižnem jeziku in kdaj je smiselno uporabljati knjižni jezik, bo že ta premik zagotovil dobro izhodišče za njihov napredek v jeziku. Knjižni jezik je bil ustvarjen, da bi se lažje sporazumevali. In s tem, ko skušamo v javnost prek družbenih omrežij vnašati tudi razne prvine pogovornega jezika, si v resnici zgolj otežujemo komunikacijo. Tega zavedanja nam za zdaj še manjka.

Ni najhitrejša pot do jezikovne samozavesti ravno branje? Tudi raziskovanje vseh možnosti, ki jih ponuja Franček, od iskanja pomenov zastarelih besed do primerjave sinonimov, najbolje deluje ob branju jezikovno bogate literature. Glede na to, da beremo vse manj leposlovja – bi morali biti mediji pazljivejši pri rabi jezika? 

Pri mlajši populaciji v resnici ni težava samo zmanjševanje branja knjig, ampak tudi zmanjševanje branja kompleksnejših neliterarnih besedil. Zato spodbujamo učitelje, naj mlade opogumljajo tudi za branje časopisov in revij, sploh sestavkov, ki so daljši, kompleksnejši in že na meji njihovega razumevanja. Vse to, kar je bilo še pred nekaj desetletji dostopno edino v tiskanih medijih, je zdaj na spletu. Hkrati pa postaja vse očitnejši problem vlaganje v jezik pri različnih medijih. Imamo vrsto medijev, ki se z jezikom sploh ne ukvarjajo in kjer razumejo tudi lektorja kot nekoga, ki pač popravi jezikovne napake, ne pa kot nekoga, ki medij aktivno soustvarja. Ena od nalog jezikovne politike v prihodnosti bo tako zagotovo zagotavljanje sredstev za jezikovno podporo medijem. Ti namreč imajo vpliv na jezik in ta vpliv moramo izkoristiti.

Podpirate predlog francoskega predsednika Emmanuela Macrona, da bi bili telefoni in tablice v osnovnih šolah prepovedani. Pa mislite, da so mladi dovolj motivirani, da bi se potem v prostem času, v katerem bi jim bil telefon dovoljen, sami spravili k raziskovanju Frančka? 

Tu imamo dva ločena svetova, ki ju moramo začeti kombinirati. Prvo je dejstvo, da odsotnost tehnologije pri pouku mnogi, denimo na najelitnejših šolah v Ameriki, že vidijo kot veliko prednost za učenje in boljši razvoj. Druga plat pa je, da lahko tudi s pomočjo tehnologije dosežemo marsikaj dobrega, če mlade naučimo uporabljati jo tako, da jo vidijo kot pripomoček, ne kot osnovno življenjsko sredstvo. Pametne naprave doma in v šoli so nesmiselne, če so središče pouka, hkrati pa smiselne, če gre za nekaj sekund, kot pri Frančku, ko na primer pogledamo, kaj pomeni neka beseda. Da jih skratka uporabljamo kakor knjige, ne kakor televizijo.

»V 16. stoletju, ko je bilo življenje mnogo bolj omejeno, je knjižni jezik obsegal okoli 24 tisoč besed, danes jih je vseh skupaj v obtoku okrog pol milijona.«

Z igro Besedoboj, kjer se lahko uporabnik v znanju slovenskega jezika pomeri s slavnimi slovenskimi književniki, pa vendarle izkoriščate potencialno zasvojljivost družbenih omrežij in aplikacij.

Besedoboj je igrica, ki smo jo pripravili kot nekakšen dodatek k Frančku. Primerna je za vse starosti; uspelo nam je združiti zanimivosti iz sveta velikanov slovenske književnosti z jezikovnimi podatki, ki jih imamo na voljo, vse to pa povezati v igrico, ki bo do neke stopnje tudi zasvajala, a z natančno določenim namenom – z namenom širiti in bogatiti naše besedišče.

Podobno kot priljubljena aplikacija za učenje tujih jezikov Duolingo? 

Nekako tako, ja.  Za zdaj nam uspeva. »Zasvojenci« so v enem tednu odigrali kar 17 tisoč iger. (smeh) Igrico Besedoboj smo povezali s posebno tekmovalno stranjo na portalu Franček. Kdor je dober v njej, dobiva dodatne točke pri uporabi portala. Želimo si, da bi lahko vsak mesec najuspešnejše učence in učenke nagradili in s tem še dodatno utrjevali svoj cilj: da bi mladi jezik doživljali kot izziv, kot nekaj zanimivega, igrivega in da bi razumeli, da živimo skozi jezik, da ni nobene stvari, ki bi jo brez jezika pravzaprav lahko naredili – in kar je za mlade še posebej pomembno: da se lahko v jeziku tudi upiramo.

S slengom? 

Ja, sleng je klasičen odraz tega, da se znotraj jezika upiraš njegovi normi. Seveda pa se v jeziku lahko upiraš samo, če ga imaš res rad. Če se človek natančno zaveda, kdaj je primerno uporabiti sleng in kdaj knjižni jezik, potem je tudi sleng koristna razvojna stopnja.

Portal Franček je uspešen primer prenosa znanosti v prakso. To je pomembno, ker imajo znanstveniki pogosto težave s tem, kako svoja odkritja in dognanja dostopno posredovati širši javnosti. Posledici sta nerazumevanje in odklonilen odnos do znanosti, ljudje raje posegajo po lažje prebavljivih informacijah, na primer na družbenih omrežjih, lažne novice pa cvetijo. 

Komuniciranje znanosti z javnostjo je v resnici zelo zahteven proces, za katerega je potrebnega mnogo izobraževanja in mnogo znanja. Raziskovalke in raziskovalci se tega ne naučimo čez noč. ZRC SAZU je na primer začel v polje komunikacije o znanosti vlagati že pred leti, rezultati pa so otipljivo vidni šele v zadnjem času. Na Inštitutu za slovenski jezik danes skorajda ni raziskovalke ali raziskovalca, ki ne bi znal dobro komunicirati. Sodelujemo z rubrikami v časopisih, redno gostujemo na televiziji, na radiu ... Govoriti o svojih odkritjih na preprostejši način ni enostavno, hkrati pa je treba tudi odpraviti predsodke v smislu, da ne bi ljudje mislili, da manj znamo, če govorimo preprosteje, ali da pravi raziskovalci raziskujejo, slabši pa dobro komunicirajo.

Kakšna bo Frančkova prihodnost? Menda je zanimiv tudi za tuje jezikoslovce? 

Na podlagi dobrih odzivov iz tujine smo se odločili, da portal Franček predstavimo širši mednarodni javnosti v obliki monografije. Tako velikega in dodelanega portala ni nikjer na svetu, zlasti ne portala za mlade, ki bi povezoval slovarske informacije s slovnico in hkrati opisoval skoraj sto tisoč besed. Ko smo snovali njegovo vzpostavitev, se je namreč za največjo pomanjkljivost tovrstnih elektronskih šolskih slovarjev izkazalo, da se mladi nad nekim portalom navdušijo, nato pa iščejo besedo, a je ne najdejo.

Pravite, da je Frančkova baza sto tisoč besed. Koliko pa jih človek povprečno uporabi v življenju? 

S 500 besedami lahko zgolj preživimo, povprečno pa jih že, ko smo najstniki, uporabimo deset tisoč. V 16. stoletju, ko je bilo življenje mnogo bolj omejeno, je knjižni jezik obsegal okoli 24 tisoč besed, danes jih je vseh skupaj v obtoku okrog pol milijona. Sicer pa je slovenskih besed tako ali tako neskončno, ker je vsak vrstilni števnik ena beseda. (smeh)

POVEZANI ČLANKI:

• Kaj je Besedoboj?