»Zdi se, kot da bi se oblast izživljala nad lastnimi ljudmi«

Urška Klakočar Zupančič je tista nekdanja sodnica, ki je zasebno zapisala, da je Janez Janša veliki diktator. Po javni objavi njenega zapisa in neenakopravni obravnavi nadrejenih, ki je sledila, je izgubila vodstveni položaj in potem tudi zapustila sodstvo, za katero pravi, da je premalo pokončno, preveč bojazljivo in s tem soodgovorno za stanje v družbi, ki se kaže kot nerazvita demokracija. Odstranjena sodnica vztraja, da si Slovenija zasluži boljše voditelje, kot jih ima danes, in da je menjava na oblasti nujnost, če si želimo normalizacije v družbi.

V zasebni komunikaciji na Facebooku ste pred kakim letom dni zapisali, da je Janez Janša diktator. Vam je kaj žal? 

Ne. Napisala sem tisto, kar mislim in kar sem želela izraziti v krogu svojih prijateljev, s katerimi komuniciram na zaprtem profilu na Facebooku. Če bi se izražala javno, bi gotovo uporabila drugačne besede. Znotraj zaprtega kroga ljudi, med prijatelji na družbenih omrežjih, kar je danes običajni način komuniciranja, tudi za sodnike – ne vem, zakaj bi bili sodniki izločeni –, sem povedala tisto, kar me moti. To je bil moj čustveni odziv na dogajanje v družbi. Zato mi ne more biti žal.

Sprašujem zato, ker je potem to ena od članic vaše zaprte skupine na Facebooku poslala Vinku Gorenaku, ta je to objavil na svojem blogu, pristali ste v disciplinskem postopku, izgubili vodstveno funkcijo na sodišču in ne nazadnje zaradi tega tudi izstopili iz sodniškega poklica. 

V tej celotni sagi niso bile samo slabe stvari, spoznala sem veliko dobromislečih ljudi. Veliko sem se naučila ob teh dogodkih. Sem pa prej v življenju imela drugačne, bolj boleče izkušnje, da sem se že utrdila, in ta zgodba name ni imela takšnega vpliva, kot bi ga, če preteklih izkušenj ne bi imela. Res pa sem se odločila, da se bom borila – za svojo zasebnost, za svobodo govora in proti politiki, ki je po mojem mnenju postala zatiralska, razdiralna in izkorišča nekatere dogodke v družbi, konkretno koronavirus, za to, da prekomerno omejuje ljudem svobodo in da jo omejuje tudi na tistih področjih, kjer to z virusom nima nobene povezave.

Katere vladne posege v človekove pravice, ki niso bili potrebni, imate v mislih? 

Recimo svobodo govora, svobodo gibanja in delno svobodo združevanja, kar je povedalo tudi ustavno sodišče. Pa tudi pravico do zasebnosti, tajnosti pisem, enakosti pred zakonom, varstva osebnih podatkov, do zdravstvenega varstva, izobrazbe in šolanja, osebnega dostojanstva, telesne nedotakljivosti, skratka do osebnostne integritete. Vladajoča garnitura je tako cinična, sarkastična, neprijazna, da ne rečem celo zlobna do svojih državljanov, dejansko do tistih, ki so ji dali pooblastilo, da izvršuje določene naloge v imenu družbe kot celote, da je vse skupaj prestopilo meje dobrega okusa. Taka politika zbuja močna negativna čustva v ljudeh in zato se ne more čuditi, če doživlja upor, ker je to zgolj njeno ogledalo. Nobena oblast v demokratični državi se ne bi smela tako grdo obnašati do svojih državljanov. V demokratični družbi med državljani obstaja družbena pogodba, kar pomeni, da smo ljudje dali pooblastilo peščici ljudi, da za nas opravlja določene stvari javnega pomena, in najmanj, kar bi morala ta peščica ljudi, torej oblast, storiti, je, da se obnaša do svojih ljudi spoštljivo. Trenutna oblast niti približno ni takšna.

Vladajoča garnitura je tako cinična, sarkastična, neprijazna, da ne rečem celo zlobna do svojih državljanov, da je vse skupaj prestopilo meje dobrega okusa.

Kar ste izrekli o Janši, je bilo v zasebni komunikaciji, tako kot bi to izrekli doma v lastnem stanovanju, zato ste kazensko ovadili Vinka Gorenaka, ki je to javno objavil. Kako kaže s tem? 

Zadeva je šla na Okrajno sodišče v Trbovlje, saj sem bila tedaj, ko je bila vložena zasebna kazenska tožba na Okrajnem sodišču v Ljubljani, tam še zaposlena kot sodnica. V Trbovljah se je zgodil predobravnavni narok, na katerem je Gorenakov odvetnik Franci Matoz izločeval sodnika iz nekih po moji oceni neutemeljenih razlogov. Stvar so zastavili tako, kot bi bil na zatožni klopi SDS, ne pa gospod Gorenak. Zahteva za izločitev je bila zavrnjena in čakamo na vabilo na naslednjo obravnavo. Veste, kazenska tožba zoper gospoda Gorenaka ima predvsem simbolni pomen. Ne glede na to, kako se bo zadeva končala, gre za sporočilo, ki sem ga želela prenesti v javnost, in sicer da se gospod Gorenak, državni sekretar v kabinetu predsednika vlade, ukvarja s tem, kaj ljudje pišejo na profilih na družbenih omrežjih, tudi zaprtih očitno, zbira te podatke in jih javno objavlja. Mislim, da gre za zavržno in podlo dejanje, katerega edini namen je bil, da bi mi škodil, in verjetno tudi, da bi škodil sodstvu kot celoti. Glede na to, da me ni poznal, ni vedel ničesar o meni, se ne morem otresti groznega občutka, da tega najverjetneje ni storil iz čistega miru, ampak je bil v ozadju očiten namen poklicne diskreditacije. Da je vse to imelo posledice tudi v mojem zasebnem življenju, verjetno ni pomislil.

No, ne zgolj zasebno, takoj po tem so vas odstavili z mesta vodje oddelka za etažno lastnino. Kakšna je bila argumentacija? 

Bila je nenavadna glede na to, da imamo precej višje državne funkcionarje, kot sem bila jaz, ki so v precej hujših postopkih, pa so brez težave še naprej na položajih. Sama sem razumela nekako tako, da predstojnik nekega oddelka na sodišču ne more biti hkrati v disciplinskem postopku. Prav je, da na tem mestu povem, da je šlo za odstavitev z mesta vodje oddelka, ki sem ga resnično skorajda ustvarila na novo, postal je zelo uspešen in je glede na čas pred mano dosegal nadpovprečne rezultate – oddelek, kjer so bile stranke zadovoljne, njihovi pooblaščenci zadovoljni, oddelek, kjer so bili izjemno dobri odnosi med zaposlenimi. Odstavitev sem dojemala kot kazensko sankcijo in še zdaj mislim, da je to tudi bila, in to prej, preden bi sploh stekel kakršenkoli postopek. Glede na trud, ki sem ga več let vlagala v organizacijo dela sodnega oddelka, mi je nenadna odstavitev, ki ni imela nobene zveze z mojim delom, pustila grenak priokus, podoben temu, kot da bi se kdo podpisal pod mojo knjigo.

Še posebej zato, ker vam vodenja oddelka niso vrnili niti po tem, ko ste bili v postopkih oprani »krivde«? 

Tako je. Po tem, ko so novinarji Dnevnika pridobili pismo sedaj že nekdanje ministrice za pravosodje Lilijane Kozlovič, v katerem je mojim nadrejenim namigovala, da me je treba dati v disciplinski postopek, je bila komunikacija vodstva Okrajnega sodišča v Ljubljani v odnosu do mene prekinjena in nikoli več vzpostavljena. Niti po oprostitvi v disciplinskem postopku niso poskušali z menoj ponovno navezati stika ali popraviti, kar so mi neupravičeno storili.

Čemu to pripisujete? Vendarle gre za dve ločeni veji oblasti. Se vodstveni kadri v sodstvu bojijo izvršilne oblasti? 

Že na začetku, takoj po Gorenakovi objavi, sem pisala predsedniku vrhovnega sodišča gospodu Damijanu Florjančiču in predsedniku sodnega sveta gospodu Eriku Kerševanu. Nobeden od njiju mi ni odpisal. Po drugi strani pa je gospodu Gorenaku gospod Florjančič zelo obsežno pojasnil (ne)primernost sodniškega izražanja, gospod Kerševan pa je zadevo uvrstil takoj na naslednjo sejo sodnega sveta. Odzvala se je edino predsednica Okrajnega sodišča v Ljubljani Nataša Kosec, ki je zadevo predala etični komisiji, s čimer sem se strinjala. Po tem pa je dobila omenjeno pismo pravosodne ministrice in sledila sta predlog za uvedbo disciplinskega postopka, kar me pravzaprav ni presenetilo, ter odstavitev z mesta vodje oddelka. Zakaj je sodstvo v tem primeru ravnalo, kot je? Še danes ne vem, lahko samo špekuliram. Mi je pa žal, da sodstvo ni premoglo toliko hrbtenice, da bi se samo ukvarjalo s tem primerom, ne pa po navodilih politike. Kot sodnico me je tovrstna podredljivost zabolela. Seveda v teoriji obstaja ločenost vej oblasti, v praksi pa je včasih drugače. Očitano mi je bilo, da sem okrnila ugled sodišča, da nisem neodvisna in nepristranska, vendar menim, da je sodna veja oblasti s svojim odzivom sama sebi okrnila ugled, saj v mojem primeru njeno ravnanje ni bilo popolnoma nič neodvisno, nepristransko ali etično, kar sem javno izrazila v odprtem pismu sodni upravi, ki je bilo takoj po koncu disciplinskega postopka objavljeno v reviji Pravna praksa.

Kmalu za tem ste zapustili sodstvo. Zakaj? 

Ker sem bila razočarana. Ker sem spoznala, da je vodstvena struktura na sodišču taka, da ni sposobna samorefleksije, reintegracije sodnikov, in seveda tudi zato, ker sem vedela, da odslej moje delovno okolje ne bo nikoli več tako, kot je bilo, in da bom vedno ostala sodnica, ki se je drznila kritizirati zdajšnjega predsednika vlade. Sodnica sem postala zato, ker menim, da sem dovolj pokončna, pravična in pogumna za to delo. Po mojem mnenju mora sodnik najprej imeti te tri kvalitete, poglobljeno strokovno znanje in morebitni znanstveni nazivi so le nadgradnja. Kot stranka na sodišču si verjetno želimo sodnika, ki je izdelana osebnost, ki ima primerno moralno podlago in ki ga ni strah, tudi oblasti ne. Seveda si želimo nepristranskega sodnika, a nepristranskost sodnika ne pomeni, da je to vsebinsko prazen človek in da nima, kot vsi drugi, svojih svetovnih nazorov, političnih prepričanj oziroma da nima nobenega mnenja o ničemer. To pomeni, da ta mnenja in morebitni predsodki ne vplivajo na njegovo odločanje v funkciji sodnika v konkretni zadevi. Sodniki nikoli ne sprašujejo strank na primer po njihovi veri, članstvu v politični stranki, v koga so zaljubljeni ali kaj menijo o družbenih vprašanjih. To je zame imperativ sodniške nepristranskosti.

Vsekakor pa se zdi, da je SDS dosegla svoje. Vas, ki vas vidi kot politično pristransko sodnico, je izločila iz sodstva.

Popolnoma vseeno je, kaj si SDS misli. Pomembneje je, da sem od začetka do konca ostala zvesta sama sebi in taka ostajam še naprej.

Sodstvo mora zravnati svojo hrbtenico, postati mora aktivno v družbenem dogajanju, jasno obsoditi ekscese, ki se v družbi dogajajo, in sodelovati pri gradnji boljše države.

Se vidite v politiki? 

Iskreno, nisem še razmišljala o tem. Vse to, kar se je zgodilo, je prineslo določen kapital, slab ali dober, kakor hočete. Želela pa bi si, da vse to ni bilo zaman in da bi se to lahko nekje udejanjilo v dobrem, ne le zame, ampak širše za družbo. Mene so se dotaknili ljudje, ki so se mi oglasili in namenili prijazne besede. Glede politike pa si res želim, da bi se v njej našli dobri, inteligentni, sposobni, razgledani posamezniki, taki, ki imajo integriteto in altruistične namene. Politiki morajo združevati, ne razdvajati.

To je logično, a tudi malo naivno pričakovanje. 

Mogoče sem res malo naivna, kot pravite. Reciva temu, da še vedno verjamem v dobro. Še vedno verjamem, da žrtve ljudi, ki so v zgodovini dajali celo življenja, da lahko živimo, kot živimo, torej v demokratični družbi, v kateri velja vladavina prava, niso bile zaman.

Prav. Kaj počnete zdaj, ko ste zapustili sodstvo? 

Od nekoga, ki zapusti sodniške vrste, se kar avtomatično pričakuje, da bo oblekel odvetniško haljo. Jaz pa sem se odločila, da grem v pravno in poslovno svetovanje. Z dobro prijateljico pravnico Majo Jensterle sva ustanovili družbo Ipsilaw, pri čemer je moj prispevek specifično znanje urejanja nepremičninskih zadev, še posebej glede stavb, ki so bile zgrajene v času družbene lastnine in so do danes ostale neurejene.

V času, ko so zoper vas na sodišču tekli disciplinski in etični postopki, je izšla vaša prva knjiga, roman Gretin greh, v katerem premočna in nerazumljena ženska zagori na grmadi. 

Gre za moje preučevanje pravne zgodovine, na tem področju sem tudi magistrirala. Zgodovino dosti dobro poznam, da si upam izrekati določena mnenja tudi o današnjem času. Vedno pravijo, da se zgodovina ponavlja, jaz pa ne želim, da bi se hude stvari iz preteklosti še kdaj ponovile. Pa niti ne gre za tako zelo oddaljene dogodke, kot so čarovniški procesi v 16. in 17. stoletju. Vzemimo drugo svetovno vojno, Srebrenico, vojne na Balkanu. Naključje je sicer bilo, da je izid knjige sovpadel z mojim primerom, knjiga je namreč izšla naslednji dan po končanem disciplinskem postopku. Zgodba v knjigi je sicer takšna, da je mogoče vleči vzporednice z današnjim časom, kar je precej skrb zbujajoče.

Ves čas se govori, kako morajo biti sodniki zadržani in se ne smejo o ničemer javno izrekati, da ne bi kršili videza nepristranskosti in podobno. Kaj menite o tem, glede na to, da vas gotovo ni (bilo) mogoče šteti med bolj zadržane sodne funkcionarje?

Ali je kdo pred mojo »afero«, govorim o splošni javnosti, vedel, kdo sem? Ne. Torej sem bila precej zadržana. Ampak ali ni smešno, da si pri nas predstavljamo sodnike kot neke ponižne, brezizrazne, zadržane ljudi, ki se skrivajo v temnih kabinetih? Je to predstava sodnika, ki si jo želimo? Jaz si je že ne. Sodnik je funkcionar, oseba z avtoriteto, in ima vso pravico, da javno izrazi mnenje o dogajanju v družbi, zato se nikakor ne strinjam s tistimi, ki pravijo drugače. Če se navežem na intervju, ki je bil nedavno objavljen v Mladini s sedanjo predsednico sodniškega društva Vesno Bergant Rakočevič, lahko omenim njene besede, s katerimi se strinjam. In sicer da je v razvitih demokracijah veliko več svobode in veliko več dovoljeno tudi sodnikom, v nerazvitih demokracijah pa je tega dosti manj. Ne strinjam pa se z njenimi besedami, da je bolje, da so pri nas sodniki tiho in zadržani, ker naj bi slovenska družba spadala med nerazvite demokracije. Po mojem mnenju prav zato ne bi smeli biti tiho in zadržani in bi se morali oglašati ter opozarjati na nepravilnosti v družbi, sploh če gre za spoštovanje človekovih pravic. Če bomo vsi ves čas tiho, ne bomo nikoli prerasli trenutnih okvirjev in postali razvita demokracija.

Sploh ne pričakujem, da bo državo vodil neki čistun in pravičnik, ljudje smo pač ljudje, ampak zagotovo imamo v Sloveniji primernejše ljudi za vodenje države od teh, ki so na oblasti zdaj.

Še en mit, ki ga nekateri vztrajno širijo o sodnikih, je, da premalo delajo, da so v bistvu leni.

To je neka percepcija, ki jo verjetno lansira določena politična opcija. Sama sem bila dvanajst let sodnica in vsa ta leta se je trdo delalo. Treba se je zavedati, da je slovenska družba prepirljiva, Slovenci se radi pravdajo, nekaterih se nam na sodišču nikakor ne uspe znebiti. Mit o vsesplošni sodniški lenobi kaže na očitno nepoznavanje sodniškega dela. To lahko reče nekdo, ki nima pravega vpogleda v to, kaj sodniška služba je, in da to ni samo sedenje na obravnavah. Sodnik ima pri nas veliko opravil, ki jih v tujini namesto njega opravljajo njegovi strokovni sodelavci, ki jih pri nas primanjkuje. Poleg tega so pri nas sodbe izredno dolge, saj so šle njihove obrazložitve v smer, da so čim bolj izčrpne in da lažje prestanejo presojo na višjem sodišču. To se mi zdi zgrešeno, saj naj bi bile sodne odločitve pisane za stranke, ne za višja sodišča. Včasih se zdi, da niso sodbe v imenu ljudstva, ampak so bolj sredstvo za dokazovanje, koliko prava premore sodniški um.

Politična desnica širi še en mit, in sicer da je sodstvo komunistično, da gre predominantno za miselnost iz prejšnjega sistema. 

Sama nisem nikoli zaznala ničesar takega. Pravzaprav v sodstvu nisem zaznala politične ali svetovnonazorske pristranskosti v nobeno smer. Obstajajo sicer sodniki, ki javno simpatizirajo z neko politično opcijo, tudi na ustavnem sodišču, če in koliko pa to vpliva na njihovo odločanje, morate vprašati njih. Morda je moj primer lep dokaz tega, da sodstvo le ni prepredeno s komunističnimi lovkami, ali pač?

Nekaj v sodstvu pa ni mit, in sicer da je rezultat včasih preveč odvisen od osebe sodnika. Na upravnem sodišču glede azilnih vlog to gotovo drži. Tam v bistvu sedi en sodnik, ki to področje razume v sodobnem pomenu, večina drugih pa prav nasprotno in posamezni prosilec za azil ima ali srečo, da dobi tistega enega sodnika, ali pa pač nima sreče. 

Ne morem komentirati azilnih zadev, ker nikoli nisem delala na upravnem sodišču. Na splošno pa pri sodnikih ne gre zgolj za poznavanje prava, gre tudi za osebnostne karakteristike. Odvetniki lahko, ko vidijo, kateremu sodniku je bila zadeva dodeljena, o marsičem sklepajo že vnaprej, recimo o hitrosti postopka, koliko narokov bo potrebnih, ali bo sodnik dojemljiv za njihovo razlago pravnih norm ali pa gre bolj za sodnika samohodca. Tudi sodniki so samo ljudje. Nekateri so bolj usposobljeni, drugi manj, nekateri si več upajo, drugi manj in podobno. Vendar pa se je treba zavedati, da sodišče odloča o (pomembnih) življenjskih situacijah, in pri takšnem odločanju ni prostora za ego. Prej sva govorila o ponižnosti in zadržanosti sodnikov, no, v tem primeru pa bi morala priti določena ponižnost do izraza. Ni sprejemljivo, da nekateri sodniki forsirajo svoj prav čisto iz lastnega egoističnega vzgiba ali za potrebe kariernega napredka.

Sodstvo nikoli ni bilo sistem, ki bi se odzival z danes na jutri. Ampak med epidemijo je vendarle pokazalo nekaj poguma in ažurnosti – razsodili so, da je prepoved izhoda iz države nezakonita, da za obvezo nošenja mask zunaj ni pravne podlage, oprostili so dijake, ki jih je policija po nareku vlade preganjala … 

To je res. A glede na trenutno delovanje izvršilne veje oblasti je sodstvo v velikem zaostanku. Glede na to, kako hitro vlada z odloki posega v človekove pravice na vseh mogočih področjih, bi lahko primerjali zajca z želvo. Res je sodstvo v tem pogledu nekaj naredilo v času epidemije, a po mojem mnenju premalo in prepozno.

V sodstvu je sicer zelo veliko žensk, kar se zgodi najpogosteje takrat, ko gre za težko, neugledno delo z razmeroma nizkimi plačami. 

Plača v sodstvu je neprimerljiva s tem, kar se od sodnika zahteva. Sploh pa ni primerljiva s plačami sodnikov v drugih evropskih državah. Sicer pa ne vem, kaj bi bilo bolje, da se zgodi prej, da dvignemo plače in bo temu sledilo bolj kvalitetno sodstvo ali pa naj si sodstvo najprej zgradi ugled, ki ga želi imeti, in jim po tem dvignemo plače. So pa plače absolutno prenizke, sodstvo samo pa za svoj ugled naredi premalo ali pa se tega loteva na napačen način, tiska brošure, se hvali s kristalnimi nagradami, predstavlja statistične podatke. Sodstvo mora zravnati svojo hrbtenico, postati mora aktivno v družbenem dogajanju, jasno obsoditi ekscese, ki se v družbi dogajajo, in sodelovati pri gradnji boljše države. Prva naloga sodstva je, da je servis državljanov, da jim pomaga reševati spore in kaznuje storilce kaznivih dejanj. Druga naloga sodstva pa je, da s svojo avtoriteto, strokovnostjo in moralno podstatjo prispeva k napredku v družbi.

Tudi evropske institucije vedno glasneje opozarjajo, da je v Sloveniji ogrožena vladavina prava. Se strinjate? 

S tem se popolnoma strinjam. Vlada z vso vednostjo pogosto popolnoma ignorira zakone in ustavo. Ne vem, kaj je še lahko večji razkroj vladavine prava kot to, da oblast ne upošteva najvišjega pravnega akta, ustave, in ležerno vlada z odloki. Posledično je težje oziroma celo smešno pričakovati, da bodo po tem preostali državljani spoštovali vladne odločitve.

Vlada pač preizkuša meje, politika je včasih takšna. 

Vlada nekaj sprejme in čaka, kako se bo odzvalo ustavno sodišče. To je pravno huliganstvo, če si sposodim besede znane odvetnice Nataše Pirc Musar, torej da sprejemaš različne posege v človekove pravice in potem opazuješ, ali bo morda to šlo skozi na ustavnem sodišču ali ne. S človekovimi pravicami je treba vedno ravnati skrajno previdno. To ni nekaj, kar je bilo dano od boga ali padlo z neba, zanje je v preteklosti tekla kri. Človekove pravice so pomembna civilizacijska pridobitev. In mi jo imamo, nima pa je ves svet. V državah, kjer velja šeriatsko pravo, ki ga dobro poznam, ne poznajo koncepta človekovih pravic, ker je njihov zgodovinski razvoj drugačen od evropskega. Šeriatsko pravo ima popolnoma drugačne temelje, povezane z religijo, iz katere izhajajo tudi viri tega prava. Naše pravo je zmes rimskega in običajnega, predvsem germanskega prava s človekovimi pravicami kot izjemno pridobitvijo francoske in drugih meščanskih revolucij in jih je treba varovati kot svetinjo.

To je pravno huliganstvo, če si sposodim besede znane odvetnice Nataše Pirc Musar, da sprejemaš različne posege v človekove pravice in potem opazuješ, ali bo morda to šlo skozi na ustavnem sodišču ali ne.

Ker če tega ne bomo počeli, se nam bo to maščevalo? 

Si predstavljamo svet, v katerem ne smemo nikamor iti, nič reči? Si predstavljamo svet, ko lahko kdo pride k nam v stanovanje brez sodnega naloga? Si predstavljamo svet, ko nam lahko kdo bere zasebno pošto, svet, ko lahko kdo na nas dela medicinske poskuse, ko nam iz rok iztrga otroka? Si predstavljamo svet, ko smo drugače obravnavani, ker verujemo v drugega boga ali imamo drugačne barve kožo? Zdaj si ga ne, a sploh še ni tako dolgo tega, ko so nekateri Nemci, že tedaj dokaj prefinjen narod z veliko znanstveniki, umetniki, izobraženci, sicer razgledanimi ljudmi, začeli sistematično kršiti človekove pravice, ko so začeli verjeti, da je židovska kri drugačna od arijske. In vsi vemo, kaj je sledilo. To se lahko zgodi zelo hitro. Trenutna oblast se ne otepa očitkov o simpatiziranju z neonacističnimi idejami. Občutek imam, da je v naši državi nekaj zelo hudo narobe in da se ustvarja sovraštvo do različnih družbenih skupin, ki jih označujejo za manjvredne. Pa gre za ljudi, ki ne delajo nič drugega, kot poskušajo živeti svoje življenje, nikomur ne škodijo. To vedno težje mirno opazujem. Ni prav, da ljudi zmerjajo s svinjami. Ni prav, da se oblast ljudem cinično reži v obraz. Ni prav, da se sprejemajo očitno protiustavni posegi v človekove pravice. Ni prav, da imamo na oblasti človeka, ki se ga od samega začetka držijo afere. Pa kaj res nismo sposobni in vredni česa boljšega? Sploh ne pričakujem, da bo državo vodil neki čistun in pravičnik, ljudje smo pač ljudje, ampak zagotovo imamo v Sloveniji tudi primernejše ljudi za vodenje države od teh, ki so na oblasti zdaj. Ker včasih se mi zdi, kot da bi se izživljali nad lastnimi ljudmi.