Odštevanje v kletki

Janko Lorenci

1. 10. 2021  |  Mladina 39  |  Kolumna

Mladost je naporno, a vedro korakanje v prihodnost, je veljalo nekoč in ne velja več. Vedrino je zamenjala tesnoba, pravi obsežna anketa v desetih različnih, razvitih in revnih državah, ki je merila predvsem razpoloženje mladih, kar zadeva stanje okolja. Povzemamo po Guardianu: štirje od desetih anketirancev se zaradi podnebne krize obotavljajo, da bi imeli otroke, šest od desetih jih je zaradi podnebnih sprememb skrajno zaskrbljenih. Tri četrtine mislijo, da je »prihodnost strašljiva«. Pri slabi polovici podnebne bojazni vplivajo na vsakodnevno življenje, dobra polovica se čuti izdana od starejših generacij in vlad.

Mladi se bojijo z razlogom. Napovedi podnebnih sprememb so črne in slabe stvari se že dogajajo, od prvega dežja v znani zgodovini na Grenlandiji do orjaških požarov povsod po planetu. Pri tem podnebni zlom ne bo počasen in linearen, saj se kompleksni sistemi, kot je podnebje, enkrat vrženi iz ravnotežja, zrušijo na hitro. Kdaj se lahko to zgodi, ne ve nihče, a stanje se nezadržno slabša, saj svet ne potegne za zasilno zavoro. Zgradili smo sebi nevarno civilizacijo.

S tako mračno sliko pred seboj morajo živeti mladi. Njihove perspektive so bistveno drugačne kot perspektiva kakega 50-, 60-, 70-letnika. Zdaj mladi bodo, če se bo razvoj gibal po starem, živeli v razdejanem, zastrupljenem svetu, zdaj starejši pa bodo lahko do konca življenja uživali v privilegijih za silo še stabilnega okolja. A tisti, ki bodo kasneje zaradi poškodovane nature trpeli, umirali in se bali, so njihovi otroci, vnuki, kri njihove krvi. Nemladi so se dolžni zganiti. Težave z okoljem se dotikajo samih temeljev eksistence in so tudi velikansko moralno vprašanje.

Pri tem so mladi ljudje že tako prikrajšani. Prekarnost je množična, do stanovanj pridejo skrajno težko, revščina je tako rekoč dedna. Zvečine ne morejo začeti nekoč samoumevnega poteka življenja – šolanje, služba, stanovanje, družina, upokojitev. Življenje je postalo veliko bolj negotovo in nepredvidljivo ali pa slabo predvidljivo. Velika večina ne more več verjeti, da bo živela bolje kot starši. Tudi to je bilo nekoč samoumevno.

Na vse to je legla še ekološka grožnja. Tesnoba, strah pred okoljsko prihodnostjo postaja resna psihična težava za mnoge mlade in celo otroke. Velik del prebivalstva – tisti, ki naj bi nosil prihodnost in nekoč vsaj deloma skrbel za stare – živi v živčni sedanjosti in brez prave prihodnosti.

Hkrati so mladi brez resnejše družbene moči. Ta je v rokah starejših generacij, ki pa se, kot rečeno, čutijo okoljsko manj ogrožene. Delež mladih v celotni populaciji se zmanjšuje in to jih postavlja v še slabši položaj. Kako se bodo odzvali, se ne ve. Nekateri tekajo za lažnimi preroki, drugi se obračajo proti starim, tretji se izločajo, četrti se angažirajo v okoljskih in drugih pobudah. Tudi ni nujno, da bodo pretežno iskali rešitve v demokraciji, ampak, kot pravi Paul Mason, v nekakšnem »ekokomunizmu«. A spodbudno je, da je miselno-čustveni svet mladih ljudi že zelo drugačen od sveta praviloma neoliberalnih elit in tudi znatnih delov prebivalstva. Anketa med britansko mladino je zgovorna: skoraj osem mladih otočanov od desetih krivi za stanovanjsko krizo kapitalizem in dve tretjini bi hoteli živeti v socialistični gospodarski ureditvi. Dokaj podobno je razpoloženje mladih marsikje drugje.

Povsod je mlada generacija izrazito nezadovoljna, tesnobno-jezna skupina, ki najjasneje ve in čuti, da po starem ne gre več. Kapitalizem, zlasti v neoliberalni verziji, je vabljiva past in kletka, iz katere se je treba rešiti. O tem, kako iz nje, ponuja nekaj uporabnih naukov zdajšnja epidemija: če je sila, so mogoči hitri in velikopotezni prelomi, odločilno vlogo pri tem ima država, ki pa ne more brez zaupanja in sodelovanja prebivalstva. Goljufij, bližnjic in skrivnih pogodb z virusom ali okoljem ni. Potrebni sta vsaj minimalni enakost in solidarnost. In to na planetarni ravni.

Nauki so jasni, a že pri epidemiji kvečjemu polovičarsko uporabljeni in zato le deloma uspešni. Za okoljsko krizo, bistveno nevarnejšo in zahtevnejšo, velja to še bolj. Cepiva zanjo ni, spremeniti bo treba osnovno delovanje družbe, sistem, ki mu daje pečat kapitalizem, in nekatere vrednote, ki ga poganjajo. Med drugim skrajni individualizem, ki a priori onemogoča kolektivne akcije, nepogrešljive za reševanje kriz – zdravstvenih, socialnih, ekonomskih, ekoloških. Skrajni individualizem je egoizem, oba sta večna, toda zdaj nam osnovna ureditev, neoliberalizem, pridiga, da sta vrlina. Toda ženeta nas v prepad. To ve in ureditev obsoja tudi papež, vrh naše nemarne lokalne cerkve, star, preskrbljen in z drugačno življenjsko perspektivo kot mladi, pa ima obsodbe samo na jeziku. To ni božje.

Je položaj brezupen?

Upajmo, da ni. Kot je človekova narava temno-svetla, se tudi v javnem razpoloženju in razmerjih moči že mešajo različne silnice – statusquojevske in reformatorske. Jasno se zdi, da kriza okolja postaja glavno gibalo družbenih sprememb, kakršnekoli bodo. Tudi dozdevno večni sistemi so se v velikih krizah in stiskah že dramatično spreminjali, včasih na bolje – veliko depresijo in drugo svetovno vojno je kapitalizem preživel, a do vzpona neoliberalizma postal bistveno bolj reguliran in socialen. Okoljska kriza pomeni neprimerno hujši pretres, hujšo grožnjo kot vse vojne skupaj, in zahteva ustrezno globlje spremembe. To spoznanje se počasi prebija v vse generacije in tudi v tem je upanje. Za zdaj ostajamo v napeti tekmi s časom. Znanost pravi: prihodnjih deset let bo odločilnih. Trenutno še imamo možnost izbire, da sami predrugačimo delovanje družbe. Če bomo še naprej stali križem rok, nam bo življenje predrugačila ranjena narava.

Če se boš bal zemlje, po kateri hodiš, zraka, ki ga dihaš, vode, ki jo piješ – bo to sploh še življenje?