Ni čas za smrt

Covid ni ustavil le življenja in kapitalizma, temveč tudi kino. Multipleksi so obtičali, ljudje so se razbežali, zaprti, temni prostori so postali tabu, filme so posvojile digitalne platforme. Vsi so se spraševali: ali bo kino sploh preživel? Kdo bo odgovoril na to vprašanje? Tenet? Ne. Hitri in drzni 9? Tudi ne. Kdo pa? Bolj ko so minevali meseci (in filmi), bolj so se vse oči upirale v eno ime in en film – ja, v Jamesa Bonda in Ni čas za smrt. Tej bondiadi, katere premiero so zaradi covida večkrat preložili, je pripadla vloga, ki jo je v športnem svetu odigrala nemška hobotnica z imenom Paul – napovedovala je rezultate nogometnih tekem. Napovedovala je prihodnost. Takšen jasnovidec naj bi bil film Ni čas za smrt (No Time to Die) – napovedal naj bi prihodnost kina. Če bo megahit, potem bo kino preživel. Če mu bo spodletelo, potem je s kinom konec.

Za film, ki ima v naslovu čas in smrt, izgleda fantastično. Ni dvoma, da je bil narejen za kino. Še več: narejen je tako, kot da obstaja le kino. Res hoče narediti vtis. A ko ga gledate, hitro ugotovite, zakaj so ga tolikokrat preložili in zakaj ga niso hoteli predvajati na kaki digitalni platformi – ker se dogaja v svetu, ki ga terorizira pobegli, nevarni, pogubni, genocidni, apokaliptični virus.

Vem, kaj vas zanima: ali je James Bond (Daniel Craig) anticepilec? Ne, definitivno ne. Preden krene na misijo, ga cepijo. Ne brez razloga: film se namreč začne v tajnem high-tech laboratoriju, baziranem v Londonu. Tu hranijo virus ebole, pa virus koz – in kdo ve, morda je iz tega laboratorija pobegnil covid. Laboratorij, ki uradno ne obstaja, je ustanovila britanska tajna služba MI6, v njem pa – po nareku vlade in pod taktirko ruskega genija Valda Obručeva (David Dencik) – razvijejo virus z imenom heraklej, biološko orožje, s katerim je mogoče ciljati, zadeti in izbrisati točno določene genetske ali etnične skupine. Toda ko agenti organizacije SPECTRE vdrejo v laboratorij in odnesejo herakleja, britanski tajni službi – ki ji je ušel virus! – ne preostane drugega, kot da vpokliče Bonda, ki se je upokojil in ki živi na Jamajki, kjer je Ian Fleming napisal vse romane o Jamesu Bondu (na obmorskem posestvu, imenovanem Goldeneye) in kjer se je dogajala prva bondiada, Dr. No. Avtodestruktivnost sodobne geopolitike je brezmejna: Britanija mora svet reševati pred virusom, ki ga je sama ustvarila, prve žrtve virusa pa na Kubi, med zabavo bunga bunga, postanejo prav tisti, ki ga ukradejo – agenti organizacije SPECTRE. “Virus deluje,” slišimo. In virus zbeži.

In Bond sumi, da hoče svet ponovno uničiti njegov veliki antagonist, Ernst Stavro Blofeld (Christoph Waltz), ki smo ga prvič – v hrbet – videli v filmu Iz Rusije z ljubeznijo (v obraz pa v filmu Samo dvakrat živiš) in ki je zdaj zaprt v posebni, strogo varovani celici. Videti je kot Hanibal Lecter – nor in ciničen, vzvišen in ošaben, vseveden in vseviden, govoriti pa je voljan le s svojo psihiatrinjo, svojo Clarice, Madeleine Swann (Léa Seydoux), sicer Bondovo izvoljenko.

A ker je film Ni čas za smrt – najdražja (250 milijonov dolarjev) in najdaljša bondiada (163 minut) – metafilm, ki hoče samokritično povzeti sago o tajnem agentu 007, povezati vse niti Bondovega kinematičnega univerzuma in obračunati s svojo lastno – imperialno, seksistično, šovinistično, toksično – preteklostjo, ne preseneča, da je Bond zaljubljen prav v psihiatrinjo, ki ima edina dostop do Blofelda. Jasno, Blofeld izgleda kot Bondovo nezavedno: ždi v mračni luknji, poln je skrivnosti, neprestano se vrača. Kot potlačeno. “Ko pride heraklej vate, potem v tebi ostane za vedno.” Tako kot Blofeld, ki noče in noče stran. In tako kot preteklost, ki muči vse, Bonda, Madeleine in ta film, in ki ji ni mogoče pobegniti. “Dokler se oziramo čez ramo, preteklost ni mrtva,” pravi Madeleine, ki jo je Bond spoznal v filmu Spectre.

Ni čas za smrt je film, v katerem se vsi ozirajo čez ramo. “Nikoli se ne neha.” Nihče ni nedolžen. Niti Bond. Ali bolje rečeno: še najmanj Bond. Kamor se ozre, zagleda “stare razbitine”, sledi vojn (druge, hladne ipd.), zavožene geopolitike, tajnih sob zgodovine in strahov, vključno z otroškimi, lahkotnimi kot peresce. Lahko bi jim pel. Vedno je bil vsaj tako dober kot pesmi o njem.

Pravljice je konec. S tem pa je tudi konec nekega obdobja – v filmski zgodovini in zgodovini sveta.

Ko se Bond in Madeleine na začetku – še pred najavno špico, ki jo odpoje Billie Eilish – pripeljeta v italijansko Matero, da bi tam preživela romantični vikend (“Imava ves čas tega sveta,” dahne Bond, kot bi hotel citirati svojo finalno repliko iz filma V službi njenega veličanstva), domačini ravno nekaj sežigajo. Nič posebnega – le lokalni praznik. “Kaj kurijo,” vpraša Bond. Preteklost, mu odvrne neki domačin. Sežigajo preteklost. “Odmetavajo staro, pripravljajo se na novo.” Prav res: zato tudi ne preseneča, da Bond en passant – na Kubi – ugotovi, da je MI6 inavguriral novega tajnega agenta 007 in da to ni moški, temveč ženska, Nomi (Lashana Lynch), nova generacija, učinek gibanja #MeToo. “Svet je šel naprej, ko te ni bilo,” dahne Nomi, ki ve, da 007 ni le številka.

Svet se je spremenil. “Sovražniku ne moreš več pogledati v oči,” pravi M (Ralph Fiennes), vse bolj obupani direktor MI6. “Sovražnik zdaj lebdi v etru.” Zato ne zadošča več en agent 007 – potrebna sta dva. A tudi Lyutsifer Safin (Rami Malek), novi sovražnik, megalomanski lucifer, ki hoče s heraklejem uničiti “svet, svobodo in takšne reči”, je za dva Blofelda. Njegov obraz je iznakažen, govori kot poet pod vplivom psihedeličnih substanc, domišlja si, da je junak tihe večine in Bog, ki je ljudem zlezel pod kožo, v njem pa brbotajo jeza, resentiment in maščevanje. “Ti si le jezni mali človek,” mu sikne Bond. Safin je natanko to: groteskno napihnjena verzija jeznega malega človeka, alegorija populista, ki je dobil orožje (virus), s katerim lahko preide od besed k dejanjem in s katerim lahko izvrši “končno rešitev” – fizično uničenje “tujcev” in “drugačnih” in migrantov in etničnih skupin (Mehičanov, muslimanov, črncev), ki jih šikanira in demonizira.

Kar pa naj vas ne zavede – Bond je Bond. Grobnica postane bomba, avto postane strojnica, letalo postane podmornica, človek postane magnet – in ročna ura vzame sapo. Dobesedno. Bond izgublja prijatelje, toda med streljanjem mirno spije martini. Ko gre v akcijo, si obleče smoking. Ko sede v astona martina, je vse mogoče. Obišče stare soseske (Jamajka, Italija, Japonska, Kuba) in grob Vesper Lynd, ki je utonila v Benetkah (Casino Royale). Za njim drvijo terenci, motoristi, helikopterji, letala, SPECTRE, morilci s čudnimi akcenti, meglice in sence, pa spomini na “zapravljeni čas”, ukleti gozd in strupeni vrtovi, pandemonij nezavednega, luciferski Safin, pošast iz Ida, ki trdi, da je njegov odsev. “Imava isti cilj, le drugačne metode uporabljava.”

Film Ni čas za smrt, metabondiada, spektakel intimnosti in meditacija o napovedanem koncu sveta, ki jo je – po odhodu prvotnega režiserja, Dannyja Boylea – posnel Cary Joji Fukunaga, avtor miniserije Pravi detektiv, briljantno skicira sodobni toksični svet, v katerem se protagonisti in antagonisti ne morejo pritoževati – imajo drug drugega. Ker so odsevi drug drugega, si drug drugega tudi zaslužijo. Ker pa so povsod kamere, so vedno pripravljeni na close-up. Ni več vseeno, kako umreš – to bo videl ves svet. To je pač svet, v katerem vsi terjajo maščevanje in v katerem vsi lažejo, da bi preživeli, obenem pa hočejo pustiti nekaj za sabo, zato svet spreminjajo v bojišče in življenje v virus. Sami hočejo umreti nepričakovano.

Vsak enkrat pride do postaje, na kateri izstopi. In to je postaja, na kateri po petih bondiadah izstopa Daniel Craig. Prišel je leta 2006 s filmom Casino Royale – in postal Bond, ki trpi in krvavi. Bil je leden, stoičen, fatalen, absurden. In ko so ga mučili, je zahteval bis. Svojo standardno repliko “My name is Bond, James Bond” je izrekel šele na koncu. Izgledal je tako, kot da je zamenjal Seana Conneryja, toda ne le figurativno, ampak fizično – kot da je prišel neposredno za Conneryjem. Zato ne preseneča, da se mu je zgodilo to, kar se je zgodilo Georgeu Lazenbyju, ki je leta 1969 – v filmu V službi njenega veličanstva – dejansko zamenjal Conneryja: zaljubil se je. Ja, v Vesper Lynd.

Po 11. septembru 2001 – terorističnem napadu na Ameriko – so začeli govoriti o non-state actors, o nedržavnih igralcih, mogočnih, velesilnih organizacijah, ki so brez državnega ozemlja, ki imajo moč držav, ki se zatekajo k terorju in ki lahko usodno vplivajo na globalno politiko. Al Kaida je bila tak non-state actor. Nič novega za Bonda. Te non-state actors so namreč že davno patentirale prav bondiade: organizacija SPECTRE, ki jo je vodil Blofeld, obseden z dominacijo in velesilno megalomanijo, je bila predhodnica Al Kaide. Prvič, bila je brez državnega ozemlja (povsod in nikjer, stalno v gosteh), drugič, imela je moč držav (tudi svojo paravojsko), in tretjič, vplivati je skušala na globalno politiko (teror, ugrabitve, izsiljevanje). Toda prejšnji, stari Bond, ki ga je igral manekenski, salonski, sladkobni, rodžermurovski Pierce Brosnan, tej novi realnosti, ki jo je ustvaril 11. september, ni več pristajal, zato so ga odslovili. Potrebovali so nekoga, ki izgleda kot baraba. Kot uličar. Bolj realistično. In bolj šekspirjansko. In vstopil je Craig, eksplozivni, kinetični, vrtoglavi, hiperaktivni perpetuum mobile tega novega, virtualnega, asimetričnega in multipolarnega sveta, ki je nastal po 11. septembru in ki ni ustvarjen za ljudi brez morilskega instinkta. Kamera je imela oči le zanj – občudovala ga je, oblačila, preoblačila in skrbela, da je izgledal bolje kot Monica Bellucci. Navsezadnje, zadnja leta je bil edini resni tekmec vseh tistih Marvelovih superjunakov, preživeti pa je moral tudi vse eskapade svojih imitatorjev, Jasona Bourna (Bournov ultimat), Ethana Hunta (Misija nemogoče) in Doma Toretta (Hitri in drzni). Včasih se je celo zdelo, da je prebral Doktrino šoka. Brosnan se je v ustih kar stopil – Craig pa se je zataknil. O novi normalnosti bi lahko pisal knjige.

Safin, po malem transfiguracija Blofelda, ki je hotel v bondiadi V službi njenega veličanstva svetu napovedati biološko vojno, in po malem travestija Huga Draxa, ki je hotel v Moonrakerju uničiti človeštvo in s sabo – v “nebesa”, okej, v vesolje – vzeti le genetsko superiorna bitja, je prepričan, da bo svet brez njega prazen. Bond pa ve dvoje. Prvič, da je svet prav zaradi njega bogatejši. In drugič: da se je težko posloviti. V vseh teh letih ga je skušal vsakdo enkrat ubiti. In kar ga ni ubilo, ga je postaralo. Dozorel je. Mentalno in emocionalno. Svoje delovno mesto je prepustil ženski. Seksizem je opustil. Bondovsko dekle – Paloma (Ana de Armas), ki se prikaže na Kubi (in tam tudi ostane) – je le še preblisk preteklosti. Do populistov ima ničelno stopnjo tolerance. Postal je kompleksen, skoraj proustovski lik. Svoj čas je izkoristil. Zato ne obžaluje nobenega trenutka, ki ga je pripeljal tja.

Pravljice je konec. S tem pa je tudi konec nekega obdobja – v filmski zgodovini in zgodovini sveta.