CODA

za

Prava nota.

Obstajajo enostavni, klišejski, predvidljivi, naivni filmi, ki pa tvoje emocije napadajo in vrtajo in zvijajo in mučijo in lomijo s tako kirurško preciznostjo, da se jim slej ko prej – magari po hudem boju – vdaš. Kapituliraš. Že prej – ali pa ob zadnjem štiklu. Pogosto te dotolče prav štikel. Ne da to preseneča – glasba je običajno orožje, s katerim si vas skušajo ti filmi podrediti. CODA – film dozorevanja, sicer rimejk francoske Družine Bélier – je tak film. Ruby Rossi (Emilia Jones), gimnazijka iz ribiškega mesteca v Massachusettsu, je edina v proletarski družini, ki sliši in govori – njeni oče (Troy Kotsur), mati (Marlee Matlin) in brat (Daniel Durant) so gluhonemi.

Ribištvo jim ne vrže kaj prida, posel ne cveti, družinska ekonomija je zelo odvisna od Ruby, ki ves prosti čas preživi na ribiški ladji, toda ko se vpiše v šolski pevski zbor, se na naše in dirigentovo veliko presenečenje izkaže, da ima sijajen, direkten, karizmatičen vokal. In že nastopa. In že poje v duetu s svojo veliko simpatijo (Ferdia Walsh-Peelo). In že se osamosvaja. In že se poljublja. In že se prijavi na prestižni bostonski glasbeni kolidž. Jasno, čaka jo avdicija, ki je kakopak katarzični klimaks. Veste, kam to pelje. Veste, da film od vas terja vdajo. In veste, da se boste zlomili. Če ne med Rubyjino izvedbo štikla Both Sides Now (via Joni Micthell) ali filmsko izvedbo tišine (gluhe, neme, ekspresivne), pa v trenutku, ko ji mati, ki se boji, da jo bo izgubila, zajedljivo – z rokami – “dahne”: “Bi začela slikati, če bi bila jaz slepa?” Ljubezen je pritisk. In ja, vedno je prežgana z občutkom krivde. CODA – sicer akronim za Children Of Deaf Adults – je vrhunski test za cinike. (Apple TV+)