Ljudje brez vsega

Bogoljub Dobrnik je dober. Res zelo dober. O tem navsezadnje govori že njegovo ime: ljubi boga in je dober. Prikladno, mar ne? Dobrnik je pripadnik višjega sloja in prepričan je, da je tam zunaj vse v najlepšem redu, da je vse manj krivic, da razlike med razredi sploh ne obstajajo. Čeprav si lahko privošči kakšno malenkost več kot drugi, je v resnici »navaden človek«, prijazen do svojih delavcev in služkinje (ta po njegovih besedah v resnici ni služkinja, pač pa »družinska prijateljica, ki ji finančno pomaga«), in ne razume, zakaj bi kdorkoli kar tako, načeloma, želel nesrečo drugim. Kljub temu se taki ljudje najdejo: na primer požigalci, ki se pod pretvezo, da potrebujejo prenočišče, priplazijo na podstrešja dobrih ljudi in jim iz ljubega miru požgejo hišo. Dobrnik ravno zaradi tega ne bi v hišo nikoli spustil nobenega razcapanega neznanca.

Vseeno se na njegovem pragu nekega dne pojavi revež Pepe, ki s spretno retoriko in sladko manipulacijo zareže prav v srčiko njegovih predsodkov. »Vi ste človek starega kova, imate pozitiven odnos do stvari, edini v tem mestu ste, ki me niste imeli že na prvi pogled za požigalca,« leporeči Pepe in Dobrnik si ne more kaj, da ga ne bi povabil na večerjo. Da ne bi po naključju kdo pomislil, da ni dober človek! Še preden se dvakrat obrne, Pepe že spi na njegovem podstrešju. In potem hiša zgori in Dobrnik se znajde v posmrtnem življenju, kjer mora ugotoviti, kaj se mu je pravzaprav zgodilo.

Dobrnik in požigalci, v slovenski različici Požigalci, je igra švicarskega dramatika Maxa Frischa, premierno uprizorjena leta 1958. A kljub temu, kot je bilo pred dvema letoma zapisano v kritiki, ki je pospremila eno od novejših uprizoritev v ZDA, tu in tam zveni kot »obtožnica politike v dobi Facebooka«. »Z lahkoto se prestrašimo ali smo ogorčeni zaradi malenkosti, nato pa poobjavimo z namenom sprožanja konfliktov ustvarjene objave ruskih botov ali trolov, ki se predstavljajo kot radikalni desničarji ali levičarji, kar pač v tistem trenutku ustreza njihovim potrebam,« zapiše avtor kritike Brendan Kiley. Zaradi strahu pred vsem, kar bi lahko pomenilo potencialno nevarnost, resničnega tveganja včasih ne znamo prepoznati. Marsikateri politik to s pridom izkorišča s »taktiko mrtve mačke«, ko nam na mizo vrže banalnost, ki sproži ogorčenje (denimo neprimeren tvit), v ozadju pa se dogajajo nedopustnejše in predvsem za prihodnost države in družbe pomembnejše reči. Kot je v Washington Postu zapisal novinar Dana Milbank: »Opazujemo mrtve mačke, volk pa je pred vrati.« Konec koncev je resničnost tega načina delovanja – kako nam bizarne teorije zarote pa trmasta prepričanja, skovana na podlagi govoric namesto znanosti, meglijo razum in preusmerjajo pozornost od tistega, kar je zares pomembno – ničkolikokrat pokazala sedanja pandemija.

Upodobitev Jana Krmelja vpelje inovativno formo upbeat večernega pogovornega šova, ki vzpostavi okvir za zgodbo. Dobrnik (Saša Tabaković), njegova žena Betka (Iva Babić), služkinja Ana (Nina Valič), Pepe (Benjamin Krnetić) in še kdo, ki so vsi zgoreli v požaru, se po smrti znajdejo kot gostje v bizarni posmrtni oddaji, vodi jo Pepetov pomočnik v zločinu Vili (Uroš Fürst), v njej pa morajo dognati, kako so umrli (no, nekateri med njimi to že vedo). Igralska ekipa ne bi mogla biti bolje izbrana: Dobrnikova žena v upodobitvi Ive Babić je stereotipna high-class wife, razsvetljena neoliberalka, ki operira s pojmi, kot je ’toksičnost’, in trdi, da imajo ženske v sodobnem svetu popolnoma enake možnosti kot ona samo zato, ker nobena od njenih prijateljic, ki jih verjetno tako kot njo vzdržujejo možje, nikoli ni imela opraviti z neenakostjo. Betka obsesivno pazi, da ne bi česa rekla ali naredila narobe, ker se to ne sklada z njeno fasado kozmopolitskosti, a ima na skrivaj vseeno ozkogleden, enodimenzionalen pogled na svet – v njem je dovolj razumevanja samo za njej enake. Ravno tak je Tabakovićev Dobrnik: čeprav trdi, da razlik med družbenimi razredi ni, mu mimogrede uide strinjanje s tem, da so prav ljudje iz nižjega sloja tisti, ki povsod vidijo nevarnosti in krivico (nevarna trditev, a podobno, da se cepljenju upirajo neizobraženi in deprivilegirani, si je navsezadnje pred kratkim privoščila Bojana Beović). Podzavestno ima Pepeta seveda za kriminalca, vendar bi to, da bi se vdal tem mislim, okrnilo podobo svetovljanskega premožneža, zato pri njegovi dobroti in nedolžnosti vztraja tudi po tem, ko je že popolnoma jasno, da je požigalec. Betka in Bogoljub spadata v skupino lažnih moralistov, ki jih slišimo govoriti »nisem rasist, ampak ...«, »sem za enakost, ampak ...«, ki se zatekajo v navidezno dobrodelnost, kot so dobrodelne akcije in članstvo v Lions klubih, da bi se počutili, kakor da nekaj vračajo družbi, a se ne glede na vse ne morejo znebiti predsodkov in vzvišenega pogleda na nižje sloje. Tem tako ne preostane drugega, kot da se vrtijo v začaranem krogu tega, kar se od njih pričakuje – tudi če to pomeni požiganje hiš. Kot pravi Pepe: to so ljudje, ki niso v življenju ničesar imeli in nimajo česa izgubiti. Ljudje, ki jim sistem ne dovoli, da bi si izboljšali življenje. In zato požigajo. 

Gledališka predstava:
Požigalci
Režija: Jan Krmelj
Kje: SNG Drama Ljubljana
Kdaj: 2. oktobra 2021 ob 19.30