Injury Reserve: By the Time I Get to Phoenix

+ + + + +

Injury Reserve, arizonska hiphop zasedba, že desetletje navdušuje s pestrim eklekticizmom in razmeroma eksperimentalnimi beati, zdaj pa je – na drugi studijski plošči – v glasbenem avanturizmu presegla samo sebe. By the Time I Get to Phoenix je tako radikalen slogovni zasuk na nepredvidljivi ustvarjalni poti drznega trojca, da pravzaprav začenja popolnoma novo poglavje, ki pa je, žal, tudi njegovo zadnje: raper Stepa J. Groggs, eden od ustanovnih članov zasedbe, se je lani poslovil s tega sveta, vendar je bil dobršen del albuma posnet že pred njegovo smrtjo. Tako je zasedbino najboljše delo doslej tudi Groggsova postumna plošča.

P oslušanje t ega albuma še zdaleč ni lahkotna izkušnja. Ko bend preizkuša meje poslušljivega, hkrati premika tudi meje v hiphopu, ki so že tako ali tako močno razrahljane. V tej točki bi lahko začeli naštevati vzporednice z deli izvajalcev, kot sta Death Grips in Clipping, a pri tem bi bili precej površni: By the Time I Get to Phoenix je žanrsko tako izmuzljiva plošča, da jo je resnično težko umestiti v ta ali oni val ali sceno. Največ zaslug za to ima vizionarski producent Parker Corey, ki za Injury Reserve sicer že od nekdaj zlaga razmeroma eksperimentalne, vendar vseeno precej dostopne beate. Zdaj je postalo jasno, da se je pri izživljanju nad poslušalci dolga leta zadrževal: bodisi zato, ker je želel glasbo trojca približati čim večji množici – to mu žal ni uspelo –, bodisi iz obzirnosti do raperskih pajdašev. Njihovo hitrostno pljuvanje rim je terjalo razmeroma obrzdane podlage.

Corey se je pri produkciji tokrat tako izkazal, da bi plošča jemala dih tudi, če bi bila zgolj zbirka instrumentalnih skladb: abstraktni beati, zgrajeni na temeljih semplov novodobnih avantjazz-postpunk bendov, kot sta Black Midi in Black Country New Road – pa tudi semplov progrock velikanov iz zasedbe King Crimson in postpunk pionirjev iz benda The Fall –, resnično zvenijo kot nekaj še ne slišanega, še posebej v kontekstu rapa. So totalno razštelani, nasičeni, dekonstruirani in popolnoma prepojeni z digitalnimi glitchi, nalomljenimi ritmi in rafali futurističnih zvokov, in če bi jih sprva slišali zgolj kot instrumentale, bi verjetno mislili, da je čeznje nemogoče repati. Prav zato sta se Groggs in Ritchie with a T (pa tudi gostujoča vokalista ZeeloperZ in Dot) morala tega lotiti v popolnoma drugačni maniri, kot smo vajeni iz dosedanjega opusa zasedbe. Tokrat navdušujeta s spoken word poezijo, z izlivanjem srca ob pomoči autotuna, z ekscesno efektiranimi in nasekljanimi vokali, izkažeta pa se tudi z lucidno mračnimi besedili, ki zgovorno pričajo o duhu našega časa.