Jugofuturizem

V nedeljo dopoldne smo se sprehajali po razstaviščih ljubljanskega Grafičnega bienala, ki spada med naše kulturne prireditve z najdaljšo tradicijo in med mednarodno najbolj prepoznavne. Ena izmed obiskovalk vodenega ogleda v ljubljanskem parku Tivoli je zaradi očitne odsotnosti tradicionalnih grafik na razstavah na osrednjem prizorišču, v Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC), in v le streljaj oddaljeni Švicariji vodnico vprašala: »Zakaj se ta dogodek sploh še imenuje grafični bienale? Lahko bi bil preprosto ’bienale’.« Njena opazka ni daleč od resnice: Grafični bienale Ljubljana zdaj že tradicionalno zapostavlja klasično likovno grafiko in vsakič poskuša stopiti še (vsaj) en korak dlje v prihodnost. Ljubljanski grafični bienale je pravzaprav bienale sodobne umetnosti. Deal with it.

Za letošnjo izvedbo si je prizadeval biti še sodobnejši kot kadarkoli prej, zato je glas dal mlajši generaciji umetnikov, kuratorjev in kustosov – najmlajša umetnica, ki sodeluje na bienalu, Liara T’soni, šteje šele 21 let. Pod taktirko umetniške vodje Nevenke Šivanec je nastala projektna skupina v sestavi kustosinje Tjaše Pogačar, režiserke in glasbenice Kukle Kešerović, pesnika in esejista Muanisa Sinanovića, umetnika Andreja Škufce, ki na bienalu tudi razstavlja, ter oblikovalca Aljaža Koširja, ki je ustvaril tudi celostno grafično podobo bienala. Projektna skupina si je prizadevala predstaviti umetnost mlajše generacije, s katero se bo zlahka poistovetila milenijska – in morda celo zoomerska – mladež. Tako naj bi bienale – kot je zapisano na njegovi spletni strani – med drugim »naseljeval svet subkulturnih pojavov, kot so hyperpop, trash, spletni memi, čepeči Slovani, hipsterji, doomerji in drugi fantomi te generacije«.

Štiriintrideseti grafični bienale Ljubljana, imenovan Iskra Delta, si na presečišču svojevrstne interpretacije jugonostalgije, jugofuturizma in konceptualne umetnosti, ki jo napajajo futuristične vizije ter sodobna tehnologija, zamišlja fiktivno prihodnost, v kateri tudi v naših krajih cveti informacijskotehnološka industrija. Zamišlja si alternativni potek zgodovine nekoč uspešnega podjetja. Slovensko podjetje Iskra Delta, ki je v 80. letih prejšnjega stoletja izdelovalo pionirsko računalniško opremo, nikoli ni šlo v stečaj, pravzaprav nasprotno: v vzporednem vesolju, ki ga z umetniškimi instalacijami predstavlja letošnji bienale, je Iskra Delta – ob boku korporacijam, kot sta denimo Microsoft in Apple –, v svetovnem merilu uveljavljena kot velikanka na področju informacijskih tehnologij.

Pri tovrstnem zamišljanju alternativnega scenarija sodobne zgodovine Jugoslavije je asociacija na slavni mokumentarec Žige Virca, imenovan Houston, imamo problem!, tako rekoč neizogibna: podobno, kot je ta film v duhoviti maniri predstavljal alternativno zgodovino s Titovim vesoljskim programom kot pomembnim akterjem v razvpiti vesoljski tekmi v času hladne vojne, letos grafični bienale predstavlja alternativni scenarij, v katerem Slovenci na področju razvoja naprednih tehnologij konkuriramo svetovnim velesilam.

34. grafični bienale Ljubljana, imenovan Iskra Delta, si na presečišču svojevrstne interpretacije jugonostalgije, jugofuturizma in konceptualne umetnosti, ki jo napaja tehnologija, zamišlja fiktivno prihodnost, v kateri tudi v naših krajih cveti informacijskotehnološka industrija.

Kako se ta koncept odraža v razstavljenih delih? Kaj imajo zlovešče, hiperintelektualne trakulje, ki kujejo zaroto proti človeštvu, skupnega s špekulativnim jugofuturizmom? Skoraj nič. Kako se LARPanje (live action role playing, op. p.) pod vplivom LSD-ja – projekt, ki ga češka umetniška skupina BCCA system predstavlja v MGLC – povezuje s konceptom Iskra Delte? Pravzaprav se ne, vsaj neposredno ne: kot je na vodenem ogledu že uvodoma pojasnila vodnica, je »Iskra Delta predvsem sentiment, ki spodbuja misli o tem, kaj bi lahko prinesle alternativne prihodnosti«. Mnogotera razstavljena dela na bienalu so videti kot rekviziti iz kakšne znanstvenofantastične grozljivke Davida Cronenberga: to ni več estetika grdega, to je kot nekakšna cybergoth estetika gnusnega. Ko je vodnica po ogledu razstave v MGLC našo skupino povprašala po vtisih, smo vsi le gledali v tla in molčali. Eden od obiskovalcev se je po trenutku neprijetne tišine opogumil in rekel: »Vse skupaj je precej grozljivo.« Vodnica mu je odvrnila: »Ja, takšna bo verjetno tudi prihodnost.«

Le redki umetniki so pri delih, ki jih predstavljajo na bienalu, izhajali neposredno iz koncepta fiktivne prihodnosti, v kateri je podjetje Iskra Delta vzpostavljeno kot vodilni tech velikan. Tej viziji se obiskovalec še najbolj približa na razstavi v pritličju brutalistične stavbe TR3 – zato, ker so tam nekoč domovale pisarne propadle Iskra Delte – in na osrednji razstavi v MGLC, ki naj bi bila tudi sedež fiktivnega podjetja. V sodelovanju s češkim arhitektom Vojtechom Rado je MGLC svoje prostore s kozmetičnimi posegi preoblikoval tako, da se oddaljijo od vzdušja »bele kocke« in se približajo videzu pisarniških prostorov, umetniški tandem Kladnik & Neon pa je sredi MGLC postavil instalacijo, ki je pravzaprav sejna soba semifiktivnega podjetja Iskra Delta.

Umetnika in oblikovalca David Kladnik in Jaka Neon, ki sta nekoč delovala pod imenom Kitsch Nitsch, ustvarjata »korporativno umetnost za sodobno paradigmo učinkovitosti«, ki se pogosto manifestira v duhovitih notranjeoblikovalskih renderjih fiktivnih pisarniških prostorov, ustvarjenih v slogu vaporwave estetike. Sejna soba podjetja Iskra Delta, kakršno sta si zamislila Kladnik in Neon, je sestavljena iz minimalistične marmorne mize, igričarskih stolov in »psevdohologramskega« zaslona, na katerem se predvajajo koncepti tehnoloških prototipov, kakršne naj bi ustvarjala Iskra Delta. Vsi ti prototipi so načrtno zastavljeni tako, da jih je v (naši) resničnosti nemogoče realizirati.

Rejverska kultura na letošnjem bienalu odigra mnogo večjo vlogo, kot bi pričakovali od vizualnoumetniškega dogodka: otvoritvena slovesnost je bila pravzaprav praznik hyperpopa.

Večina drugih sodelujočih umetnikov je konceptualno zasnovo špekulativne prihodnosti Iskra Delte izkoristila kot izhodišče za predstavitev odbitih umetniških idej, ki se tako ali drugače nanašajo na sodobno tehnologijo – ter fiktivno tehnologijo jutrišnjega dne –, sporočilnost in navdih pa črpajo iz konceptov, kot so tehnoutopija, neošamanizem, tehnošamanizem, posthumanizem, transhumanizem, »kognitivna arheologija«, »arheo-futurologija«, postfuturizem, »kolonialna taksonomija«, družbena tehnologija, medplanetarne paradigme, »fikcionalizirane interpretacije protikulturnih imaginarijev s pomočjo avtofikcije«, »hiperokultacija«, »hiperobjektne entitete« in »abduktivna logika spekulativnih vizij«.

Če ste se komaj prebili skozi seznam, v tem verjetno niste osamljeni. Veliki koncepti terjajo velike besede. In ja, tovrstne besede – najdemo jih v izjavah umetnikov, ki so namesto na zidovih prisotne predvsem na spletu, saj se tokratni bienale skuša distancirati od klasične, sterilne muzejske izkušnje – so ključnega pomena za razumevanje abstraktnih, težko konceptualnih sodobnih umetniških del, kakršne vidimo na razstavah v MGLC, TR3, Švicariji in Mali galeriji Banke Slovenije. Včasih sicer bralca bolj zmedejo, kot bi kaj zares osvetlila, a vseeno: če se ne želite prepustiti zgolj goli čutni izkušnji umetniških del – kar ponekod deluje (predvsem pri velikih prostorskih videoinstalacijah, ki so kot hipnotična paša za oči, denimo Nepenthe Zone, delo britanskega umetnika Lawrencea Leka, in Globokomorski iskalnik, delo še enega britanskega umetnika, Joeyja Holderja), ponekod pa še zdaleč ne, saj večidel razstavljenih del dobi smisel šele, ko si o njih kaj preberemo –, je vodeni ogled bienala vsekakor priporočljiv.

Tako boste lahko v pritlični loži stavbe TR3 denimo spoznali, da ne občudujete zgolj konstrukcije kovinskih palic, zlitih z Applovimi produkti, temveč – kot je pojasnila vodnica – »čarovnico Protektoramo, ki se hrani s tehnologijo«. Gre za delo berlinskega umetnika JP Raetherja, ki projekt opisuje kot »tehno-filozofski ritual«: instalacija skuša dajati vtis Applove trgovine jutrišnjega dne, v kateri so Applovi produkti, izmaličeni s pomočjo galija, predstavljeni kot starodavni arheološki artefakti.

Tudi druga umetniška dela na bienalu se poigravajo s kompleksnimi idejami, povezanimi z dojemanjem časa – in to ne zgolj v smislu spekulativnih vizij prihodnosti, torej v smislu »kaj bi bilo, če bi bilo tako ali tako«. Ob vstopu na razstavo v MGLC (in tudi ob vstopu v TR3) najprej zagledamo t. i. informacijski portal, nekakšen kovinski monolit z majhnim zaslonom, ki izhaja iz teze, da je »tudi naše pojmovanje časa pravzaprav fiktivno«: je kot ura, ki »čas pojmuje po alternativnem konsenzu«. Tudi delo slovenske kiparke Žive Božičnik Rebec se na abstraktni ravni poigrava s percepcijo časa. Kot pojasnjuje umetnica, njeni razstavljeni objekti »evocirajo časovno kompleksnost, del hyperprostora, kjer se pospešuje hibridizacija orodij, ki rezultira v zančno logiko re-konfiguracije obstoja in njihove nedokončanosti«.

Na vodenem ogledu boste lahko spoznali tudi to, da srhljivi glasovi, ki jih slišite v eni od razstavnih sob v Tivolskem gradu, kjer domuje MGLC, pravzaprav prihajajo iz ust hiperinteligentnih trakulj, ki kujejo zaroto proti človeštvu. Videoinstalacija češkega umetnika Jakuba Janse, oziroma njegova »absurdna povest o izmišljeni zaroti trakulj«, naj bi »prebavljala kolektivno travmo in temo duhovnosti«. V sosednji sobi se predstavlja madžarski umetnik Mark Fridvalszki, ki se je s stenskim kolažem – oziroma »metakolažem«, kot pravi sam – od vseh sodelujočih umetnikov še najbolj približal tradicionalni grafiki. Motive je črpal iz subkulturnih gibanj iz različnih obdobij sodobne zgodovine, med drugim tudi iz rejverske kulture devetdesetih.

Pravzaprav rejverska kultura na letošnjem bienalu odigra mnogo večjo vlogo, kot bi pričakovali od vizualnoumetniškega dogodka. Otvoritvena slovesnost je bila pravzaprav praznik hyperpopa, radikalne, izrazito nasičene mešanice tisoč in enega žanra klubske elektronike na steroidih, ki jo nekateri prepoznavajo kot prihodnost pop glasbe. Dorian Šiško in Gabriele Steffe, krovna člana didžejskega kolektiva Nimaš izbire in vodji glasbenega programa letošnjega bienala, pojasnjujeta, da »hyperpop predstavlja napredno in transgresivno glasbo časa, ki je zazrt v prihodnost ter v svojem izražanju uporablja internetne in posthumanistične ideje«. Pravita tudi, da je bilo v glasbeni program Iskra Delte »naravno vključiti umetnike, ki dekonstruirajo arhetipe trenutne popularne glasbe«, saj bi vključitev »glasbe, ki želi zgolj simulirati prihodnost«, vodila v »neiskren trenutek«.

Del letošnjega bienala je tudi samostojna razstava britanskega umetnika Hamje Ahsana, prejemnika glavne nagrade prejšnjega bienala, ki pa tovrstne rejverske zabave doživlja kot vdor v spokojno intimo, ki jo sicer najde v umetniških krogih. Ahsan, avtor knjige Sramežljivi radikalci, ki v imenu introvertiranih, občutljivih in avtističnih ljudi bije boj proti »nadvladi ekstrovertiranih«, je v mnogočem nasprotje temu, kar predstavlja in uveljavlja letošnji bienale.