Režiserka, ki je posnela enega najboljših dokumentarcev letošnjega leta

Vasica v odročnem albanskem visokogorju. Škof in Gëzim, moški, čigar osemnajstletna hči Gjyste je bila ubita po dolgotrajnem družinskem sporu, si pred skromno leseno hišo sežeta v roki, nato pa sedeta za mizo v notranjosti. Pogovarjata se o odpuščanju: Gëzim bi moral odpustiti hčerinemu morilcu; starodavni albanski zakonski kanon, ki je bil po izkoreninjenju v času komunizma kasneje vzpostavljen in interpretiran na novo, je družini umrle osebe namreč nalagal maščevanje ali spravo. Škof ga poskuša prepričati v slednje, vendar ga oče zavrne – po kanonu mora namreč tisti, ki je zagrešil zločin, za odpuščanje plačati z denarjem. »Če mu odpustim in mi on plača, kaj sem storil? Hčer sem kot kravo prodal njenemu morilcu – kot Juda Iškarijot.«

Ko je režiserka Marija Zidar (1976), ki je takrat v Albaniji med pripravo dokumentarnega filma o krvnem maščevanju s snemalcem spremljala več primerov, slišala očetove besede, se je odločila, da bo sledila prav tej družini in zgodbi. Nastalo je Odpuščanje, slovensko-srbsko-črnogorsko-kosovska koprodukcija, ena najboljših filmskih zgodb letošnjega leta. Da se Gëzim ni pokoril škofovemu modrovanju, temveč se mu je postavil po robu s tehtnim teološkim protiargumentom, je namreč preobrnilo stereotip razsvetljenega lika, v tem primeru škofa, ki obišče neprilagojene ljudi, da bi jih civiliziral. »Ob takem pokroviteljskem pristopu se zahodno občinstvo lahko počuti bolje, ker živi v ’civiliziranem’ svetu. A tega si sama nisem želela reproducirati.« Lotila se je še drugih stereotipov o strogo patriarhalni albanski družbi, ki so veljali tudi za tradicionalno slovensko družino: molčeča žena in otroci pod modro nadoblastjo avtoritativnega očeta. Četudi ženska v javnem življenju nima besede, se ni želela osredotočiti na njeno vlogo žrtve. Mati umrlega dekleta ima kljub javnemu molku v hiši prikrito moč in veljavo, poleg tega gledalec dobi občutek, da sta si z možem ljubeče naklonjena.

Odpuščanje je ambiciozen projekt: gradivo zanj je zbirala in ga snemala v obdobju šestih let; v tem času sta z direktorjem fotografije skoraj dve leti bivala v Albaniji. Danes pasivno razume albanščino, kar ji je prišlo zelo prav v montaži filma. Gre za njen drugi samostojni dokumentarec po Tihotapcih identitete o roadtripu Ervina Hladnika Milharčiča po obmejnem območju Slovenija-Italija, ki je leta 2016 nastal za TV Slovenija, še prej pa je v ustvarjalnem tandemu z režiserjem Dušanom Moravcem napisala scenarije za tri televizijske dokumentarne filme, Govoreče glave, Otroštvo in Lačni upora. Vsega o režiji se je naučila v tem času – četudi tega, ko gledamo estetsko in vsebinsko dovršeno Odpuščanje, ne bi nikoli ugotovili; njeno ozadje je namreč novinarsko. Doštudirala je novinarstvo ter angleški jezik in književnost, ima tudi doktorat iz sociologije.

Kot novinarka je delala od študija dalje, a sta jo prekarizacija novinarskega poklica in negotova politična situacija, zaradi katere so na novinarje izvajali pritiske (zgodovina se ponavlja, se grenko nasmehne), prisilili, da je začela priložnosti iskati drugje. Ugotovila je, da jo dokumentaristika zelo zanima, vendar bi rada delala avtorski dokumentarni film in dokumentarec za kinematografsko distribucijo. Tema krvnega maščevanja jo je prevzela, ko je slišala, da še ni bila obdelana na ustrezen način. Poleg tega je prikazovala sodoben konflikt med različnimi vrednotnimi sistemi, tradicijo, religijo in krhko državno zakonodajo, kar je desni populizem obnavljal tudi v Evropi. Da ji je uspelo, potrjujejo nagrade, ki jih dokumentarec – na Festivalu slovenskega filma bo na ogled 13. oktobra – prejema skoraj eno za drugo: ravnokar je bil uvrščen na seznam Mednarodnega festivala dokumentarnega filma v Amsterdamu Best of Fests, med drugim je dobil nagrado za najboljši dokumentarec na domačem festivalu Dokudoc in na kosovskem DokuFest v Prizrenu, pa nagrado za najboljšo režiserko na Sofia DocuMental v Bolgariji. Rada bi se lotila še dokumentarne serije. Eno, četudi ne dokumentarno, ima sicer v paci: pri igrani seriji v razvoju Nespečnost (Insomnia), ki govori o nepričakovanem ženskem prijateljstvu in zavezništvu, je del ekipe domačih ustvarjalk.

Odraščala je v okolici Ljubljane, v Velikih Laščah, in kljub temu da od začetka študijskih let živi v prestolnici, je še vedno zelo povezana z naravo, rada se odpravi v hribe ali na sprehod v gozd s psico Xhano, ki jo je posvojila v Albaniji. Iz otroštva v Velikih Laščah ima še en spomin: dvakrat tedensko sta s prijateljico izropali lokalno knjižnico. »Danes berem precej manj, a morda to, da ob pripravi dokumentarcev vzpostavljam odnose z ljudmi in se vživljam v njihove svetove, izvira prav iz ljubezni do branja,« pravi. »A branje je samotna dejavnost, zame pa je nujno delati z ljudmi. Delo na dokumentarnem filmu je dragoceno, ker na njem ustvarjalno delaš z ekipo, najprej s snemalcem, nato z montažerjem in drugimi, in vsak prispeva svoj delež.«