Goran Marković: Beograjski trio

+ + + + +

Izjemni beograjski filmski režiser (Posebna vzgoja, Variola vera, Tito in jaz, Kordon etc.) je napisal roman zunaj forme romana.

Čeprav je posnel tudi precej dokumentarnih filmov, že njegovi igrani filmi delujejo kot dokumentarci. Tako je tudi Beograjski trio roman le po zgodbi, saj ga sestavlja trda realnost: dnevniki, pisma, uradna poročila, zapisniki in pričevanja. Tema je Goli otok in Titov režim preganjanja ter maltretiranja nasprotnikov. Toda postavljena je kot ljubezenski trikotnik, v katerem vsak akter ljubi druga dva, enega s srcem in telesom, drugega z dejanji. To noro situacijo je lahko porodilo le komunistično koncentracijsko taborišče z udeležbo britanskega diplomata in vohuna.

V knjigi ni anonimusov, so zgodovinske in realne osebnosti. Niti oblike ljubezni ne spadajo v arzenal ljubavnih štorij, kakor tudi general Koča P., ki je bržkone edini, ki je del partijskega vrha, ne da bi govoril njegovo govorico, in se obnaša kot nadrealist. V času strahu in sumničenj uteleša ležernost, kakor da je iz drugega sveta. Podobno jo izražajo vsi trije junaki. On, ki sredi gulaga za ceno trpinčenja ostaja pri svojih pogledih, ona, ki je strah ne odvrne od skrbi zanj, in drugi on, ki diplomatski milje zamenja za master-mind operacijo, potem ko za metreso za eno noč zastavi nedoumljivi angažma. Tu ne gre za vprašanje strasti, hladni cinik preprosto ravna kot trubadurski vitez, ki svoje nadaljnje početje zastavi kot poslanstvo z Odisejevo prebrisanostjo.

Delo je tragedija, vmes grozljivka, pisana iz ducata perspektiv, tudi iz perspektive rabljev, voajerjev in funkcionarjev, kjer vsi govorijo v različnih formah izražanja, drug mimo drugega, a kolažna zgodba ustvari neustavljiv tok. Ko začneš brati, ti ne pade več na misel, da bi odnehal, pa četudi se noč prevesi v jutro.