Tirzah: Colourgrade

+ + + +

Tirzin prvenec – leta 2018 izdani Devotion – je stroka skoraj enoglasno potrdila z oznako odličnosti: deležen je bil sijajnih kritik in je pristal v izborih založniških vrhuncev tistega leta. A intimni minimalizem mlade londonske pevke ni podkoval za vlogo nove zvezdnice velike in izjemno produktivne tovarne britanskega r & b-ja levega pola. Album in njegova avtorica bi sicer težko galopirala po prerijah slave. Prvič, gre za razmeroma tih izdelek nepompozne produkcijske narave in zmernega aranžiranja. Drugič, ključno, Tirzah se rada drži zase, ne rine v ospredje, ne kriči za pozornost, tudi ni plesalka, ne narekuje modnih smernic, ni integralni del the in-crowda ... Pravzaprav se najbolje počuti v svoji domači »vasi« v južnem Londonu.

Baza drugega albuma je na las podobna bazi prvega. Tirzah je za izdelavo podlag in obče zvočne slike ponovno rekrutirala prijateljico, mojstrico raziskovalnega popa, avtorico filmskih muzik in zverzirano producentko Mico Levi, spet pa sodeluje (tokrat še bolj angažirano) tudi pevec Coby Sey. Čeprav gre za ustaljeno kolektivno delo, pa posredi le ni slogovno ziheraštvo. Colourgrade je nekaj spet precej drugačnega od pevkinega preteklega dela, pa tudi od drugih prispevkov sodobnega r & b-ja in soula. Je osnoven, povsem skiciren projekt, na katerem so vokali večinoma le napol obdelani, kot da bi se ustvarjalke in ustvarjalci zavestno odločili odmakniti od čezmerno produciranega soulovskega popa, ki prevladuje na radijskih valovih in v klubovju, ali se mu kar postaviti po robu. Temu pritrdi način dela: plošča Colourgrade je nastajala na snemalnih improviziranih zmenkih, iz katerih so potem izluščili najboljše. Pogosto so vzeli kar prve posnetke oziroma drugih sploh niso delali. Mica Levi je podstat tokrat obrala do kosti, ostal je le minimalizem ritmov, synthovskih in kitarskih linij, ostali sta zamaknjena pop senzibilnost, elektronika z ostalinami in usedlinami triphopa. Vsa plošča je prepojena s surovostjo, rudimentarnostjo, grobim miksom, veliko količino šuma, hipnimi trenutki hrupa. Tako prevladuje dvojnost Tirzinih abstraktnih vinjet materinstva in pomena bližine, ki pa nikoli ne zvenijo preveč udobno, prevladuje neka stalna nežna nelagodnost ali neziheraštvo. Prav ta konkretnost minimalizma, nespoliranost in rahla odtujenost skozi celoten projekt zvenijo, kot da bi imel prste zraven Dean Blunt. In res, en posnetek je podpisal prav samorastnik dub-noise-soul-folka iz Hackneyja.

Colourgrade je skicirka r & b-jevske pop intime, ki se načrtno odločno distancira od srednjetoka, je pop, ki ne pristaja v noben kotiček popa in ki večznačno govori, da eksplicitno osebno in brezskrbno ni nujno mehko, prijetno, prijazno ... Je zbirka vpisov v dnevnik, iz katerega pa bi kakšno stran (dolg posnetek mrmrajočega zavijanja glasu brez podlage) zlahka iztrgali.