»Jaz bi temu rekel zloraba policije«

Doslej smo živeli v prepričanju, da se najhujša prisilna sredstva, solzivec, vodni top, gumijasti naboji, uporabljajo zoper nasilne protestnike, ne pa že kar vnaprej, zoper še povsem mirno množico. 

Točno tako. Vladne uredbe, s katero je bilo omogočeno omejevanje gibanja v bližini varovanih objektov, sicer ne poznam, je pa policija vedno imela zakonsko določeno nalogo vzdrževanja javnega reda in miru. Kaj je javni red in mir, se ve, ker je to določeno v zakonu o javnem redu in miru. Vemo, zoper koga in kdaj je policija dolžna ukrepati ter zagotoviti javni red in mir. Od nekdaj je tako. Je pa tudi mene presenetilo, da policija kar z vsemi sredstvi zagotavlja red in mir. Doslej je vedno veljalo, da je treba to najprej skušati doseči z najmilejšimi prisilnimi sredstvi. Ko ne gre z opozorili, se nadaljuje s kordonom, konjenico in podobno. Ko tudi to ne zadošča več, pa pridejo na vrsto najtežja prisilna sredstva.

Gumijastih ali penastih nabojev, kot jim rečejo danes, prej v Sloveniji sploh še nismo poznali. 

To je sploh zadnje prisilno sredstvo pred uporabo strelnega orožja. V bistvu gre že za uporabo strelnega orožja: naboji so namreč enaki, le da niso svinčeni, pač pa gumijasti.

Zdi se, kot da policija razmišlja zgolj še o učinkovitosti, o sorazmernosti delovanja pa ne več. 

Res se zdi tako. Spomnim se demonstracij oziroma stavke litostrojskih delavcev, ki so potem šli v Cankarjev dom. Tudi tedaj smo bili policisti dolžni varovati red in mir, pojavile so se ideje o fizični sili, uporabi vodnega topa in drugih prisilnih sredstev. A tedanji republiški sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl je dejal, da slovenska policija slovenskega naroda ne bo pretepala in da moramo zagotoviti javni red in mir na vse ostale možne načine.

Ampak tudi v bližnji preteklosti, v preteklih letih, smo videli številne zapore cest, s tovornjaki, traktorji in tudi peš, pa policija ni uporabila vodnega topa kot v primeru zapore ljubljanske obvoznice prejšnji teden. 

Da, spomnim se občanov Vodic zaradi obvoznice, pa občanov v Desklah in številnih drugih. In imate prav, nikoli policija ni uporabila fizične sile, kaj šele vodnega topa. Naloga policije je zagotavljanje varnosti, a brez sodelovanja prebivalstva je to zelo težko doseči. Na splošno policija ne more biti uspešna, kadar ne uživa zaupanja javnosti. In s tem, kar policija počne zadnje čase, še posebej zadnje tedne, si dela medvedjo uslugo, saj ljudi odvrača od sodelovanja. Po svetu lahko vidimo, kako je, kadar ni zaupanja med policijo in prebivalstvom. Vedno so težave z vzpostavljanjem notranjega reda.

Kaj se torej dogaja s slovensko policijo? 

Jaz bi temu rekel zloraba policije.

Kdo jo zlorablja? 

Policija naj bi bila vedno v službi ljudstva. Dejstvo pa je, hočemo ali nočemo, da je policija vsaj deloma vedno tudi v službi vladajoče politike.

V času epidemije se je represija povsod po svetu nekoliko povečala, a Slovenija se zdi ena od držav, kjer je ta sprememba relativno, glede na prejšnje stanje, največja. Stopnja represije je gotovo odvisna predvsem od vsakokratne oblasti, mar ne? 

Vsekakor je ravnanje policije zelo odvisno od vizije uporabe policije, ki jo ima posamezna vlada. Vsaka vlada določa smernice delovanja policije. Strokovno in znotraj policije pripravljeni letni načrt dela na koncu potrdi notranji minister – oziroma ga ne potrdi. Za ministre pa se vedno ve, kdo so, kam spadajo, komu pripadajo.

Policija ima v resnici pogosto težko delo in gotovo ji bolj ustrezajo ministri, ki so naklonjeni širjenju policijskih pooblastil in represivnih sredstev, ni tako? 

Ne bi se strinjal, da to policiji vedno ustreza. Slovenska policija je vedno imela na voljo dovolj pooblastil, da opravlja svoje delo, vprašanje pa je, ali jih zna pravilno in strokovno uporabiti. Precej je odvisno tudi od ljudi, ki so na odgovornih delovnih mestih v policiji, kako si torej oni predstavljajo delo in vlogo policije. Veliko teh posameznikov še poznam, saj smo bili nekoč sodelavci, ali pa so bili mlajši kolegi, nekatere sem še celo učil na policijski šoli v Tacnu. In čudi me, da danes drugače razmišljajo, kot so nekoč. Ne vem, zakaj je tako, morda jim lastna kariera pomeni več kot pravilno in strokovno opravljanje službe – ali pa je politika v ozadju tako močna, da nimajo izbire.

POVEZAVA DO GLAVNEGA ČLANKA >>