Popolna blamaža?

Beneški bienale sodobne umetnosti je ena najpomembnejših mednarodnih umetniških razstav. Doslej so ga pripravili 58-krat, naslednja, 59. izdaja se začne maja prihodnje leto. Številne države so nanjo že dodobra pripravljene. Nemčija je denimo oglase, ki vabijo k ogledu projekta umetnice Marie Eichhorn, objavila februarja in nemški paviljon vse odtlej velja za enega najzanimivejših na prihajajoči razstavi.

Nemška predstavnica bo torej imela za priprave na voljo vsaj 15 mesecev, slovenskega predstavnika pa tokrat čaka izrazito težja naloga: v najboljšem primeru bo imel za priprave na voljo osem mesecev, še verjetneje pa bistveno manj. Razlog je očiten: umetnik sploh še ni bil izbran. Za primerjavo, prejšnjega predstavnika Slovenije Marka Peljhana so izbrali 11 mesecev pred bienalom.

Za veliko zamudo je odgovorno ministrstvo za kulturo pod vodstvom Vaska Simonitija. To je imelo, ker je bil umetnostni bienale zaradi pandemije z leta 2021 prestavljen na leto 2022, za priprave na voljo več kot dovolj časa, kar dodatno leto. A v tem času se je raje ukvarjalo s političnim razdeljevanjem javnih sredstev in političnim kadrovanjem – tudi v Moderni galeriji, katere direktor je na pobudo ministrstva vsakič znova hkrati komisar slovenske odprave na umetnostnem bienalu v Benetkah.

V Moderni galeriji, kjer so zrušili dolgoletno direktorico in s tem izkušeno »beneško« komisarko Zdenko Badovinac, so novega direktorja Aleša Vaupotiča imenovali aprila letos. Šele debele štiri mesece kasneje, sredi avgusta, so se ga spomnili imenovati tudi za komisarja odprave na Beneški bienale. Komisar bi moral nato izbrati kustosa in umetnika. A Vaupotič, povsem neizkušen v vodenju kulturnih institucij in mednarodnih projektov, kakršno je gostovanje na Beneškem bienalu, tega v dveh mesecih ni storil. To je potrdil: »Kustos za zdaj še ni bil imenovan, predvidevam, da bo ime znano kmalu.«

Velika zamuda pa ni nastala le pri izbiri slovenskega predstavnika, še večja težava je, da še ni jasno, kje v Benetkah bo njegov umetniški projekt sploh na ogled. Po naših podatkih naj bi Slovenija zaradi prepoznega angažmaja ministrstva izgubila prostor v uglednem razstavišču Arsenale, enem od dveh osrednjih prizorišč, kamor se je slovenski paviljon ponosno preselil leta 2014. Toda ta prostor ni samoumeven, zagotoviti si ga je treba vedno znova in leta 2022 lahko nanj menda računamo le še, če bo kaka druga država odpovedala sodelovanje.

Podobno je bilo sicer že leta 2019 pod ministrom Zoranom Pozničem, a zamuda je bila takrat vseeno precej manjša in ministrstvo je imelo srečo, da je do odpovedi res prišlo. Tokrat ni nujno, da bo tako. Obstaja torej velika verjetnost, da se bo Slovenija zaradi malomarnosti morala zadovoljiti z odročno in s tem bistveno slabše obiskano lokacijo.

Na ministrstvu kljub temu vztrajajo, da je časa za priprave dovolj in bo Slovenija gotovo razstavljala na enem od osrednjih prizorišč. Tudi komisar Vaupotič meni, da imamo dovolj časa za priprave. Pa vendar vse skupaj za zdaj diši po osmešenju, pri katerem bosta najkrajšo potegnila umetnik in kustos.