»PTČ je vse, kar je. Tko pač je.«

Val Fürst in Pavel Panon Raščan sta se v slovensko glasbeno orbito nedavno izstrelila kot hiphop dvojec PTČ. Gre za mlada glasbenika iz Ljubljane, oba imata 22 let, in beate producirata že od konca osnovne šole, z glasbo pa se ukvarjata, tako rekoč, že odkar pomnita. Oba sta skoraj desetletje gulila klopi glasbene šole. »Takoj, ko sem prilezel iz maternice, sem odlomil en Chopinov Nokturno,« v smehu pove Fürst. »Še dobro, da so me starši tako vztrajno spodbujali k učenju klavirja – brez tega znanja bi se počutil napol nepismenega,« se pošali še Raščan in doda, »vedno so mi govorili, da če bo vse drugo splavalo po vodi, si bom kruh lahko služil z igranjem na ulici.«

Te dni se (vsaj za zdaj) še ne zateka k pouličnemu muziciranju, saj se posveča študiju filozofije, kmalu pa ga čaka zagovor diplomske naloge iz fenomenologije. A glasbena izobrazba mu vseeno pride še kako prav: javnost je sprva navdušil s solističnim projektom Panon, ki zveni kot izvirna mešanica synth-funka, indie popa in hiphopa. Nedavno pa sta v tandemu s Fürstom pod imenom PTČ izdala ploščo NEKI TKO VSAK DAN, za katero Mladinin glasbeni kritik Jaša Bužinel pravi, da »zaseda teritorij, kjer se klešejo ambicije klubskih pokalic in abstraktnih beatov«, PTČ-jeve produkcije pa opisuje kot »pankrte hiphop artizma in gen Z popa«.

Bužinel meni tudi, da je PTČ poletel »na ramenih uspeha tria Matter«, da so njegova besedila in flowi pravzaprav »imitacija matterinščine«. Fürst in Raščan vpliva, ki ga je imel razvpiti kamniški trojec na korenine njunega skupnega projekta, še zdaleč ne zanikata. A hkrati poudarjata, da sta se od tega vpliva skozi leta ustvarjanja precej oddaljila: kljub nekaterim očitnim vzporednicam z »matterinščino« sta pri pesniškem ustvarjanju ubrala svojo pot. »Če bi o tekstih razmišljali v kontekstu umetniških smeri in literarnih zvrsti, so teksti skupine Matter kot nekakšen abstraktni ekspresionizem, najini pa kot magični realizem oziroma recimo temu ’casual’ magični realizem, pač neki tko za vsak dan,« pravi Fürst. Ob tej misli mimogrede naniza še nekaj asociacij – »Brazilski Ples! S celim telesom! Kot Just dance na Playstationu!« – kar slikovito odraža duh abstraktnega sloga njegove reperske poezije.

Fürst sicer meni, da v besedilih »lahko poveš tisoč stvari, a hkrati s tem ničesar zares ne želiš povedati, ker pravzaprav še ne veš, s kom točno komuniciraš«. Raščan pa po drugi strani, še vedno navdihnjen z literarnoprimerjalno analizo PTČ-jevih besedil, doda, da »ima lahko neki družbeni roman, ki govori zgolj o medčloveških odnosih in podobnih banalnostih, isto raven mistike kot fantastična fikcija«.

Hiphoperska outsiderja pravita, da ustvarjata izolirana v lastnem mehurčku, v katerem ju prej kot glasba navdihujejo filmi in literatura. Ko pa govorita o specifičnih glasbenih vplivih, ki so zaznamovali njun prvenec, naštevata vse drugo kot rap: od filmske glasbe prek eksotičnih world music raritet do klasičnega R&B-ja. Tovrstni glasbeni vplivi so na njunem dolgometražnem prvencu precej očitni: Raščana denimo navdušujejo plemenski ritmi, kakršne med drugim slišimo na PTČ-jevem prvem singlu Sončni kralji. V zadnjem singlu Papagaj pa je zaznati močne vplive hitičev, kakršne so na prelomu tisočletja podpisovali superproducenti, kot so The Neptunes, Timbaland in Kanye West. Vpliv slednjega je pri PTČ-jevi glasbi še posebej očiten, kar ni naključje. Fanta z občudovanjem razlagata, da sta odraščala prav ob Westovi glasbi: »Plošča Yeezus je bila moja vstopna točka v svet hiphopa in glede na to, kako nerealna je ta plata, ni čudno, da ustvarjava tako žanrsko neoprijemljivo muziko,« pravi Raščan. Fürst pa doda, da je Westov vpliv ključen predvsem pri njunem kolektivističnem pristopu k ustvarjalnemu procesu.

PTČ namreč ne sestavljata zgolj njena krovna člana, temveč vanj štejeta tudi vrsto drugih ustvarjalcev: »Velikokrat ustvarjava v družbi frendov in njihov sprotni feedback je ključnega pomena za končni izdelek,« pravi Fürst. Omenita denimo mlada raperja Ezro in Vazza, ki gostujeta tudi na PTČ-jevem prvencu, režiserja Maxa Rakuščka, ki snema PTČ-jeve videospote, in Lizo Sočan, sicer študentko industrijskega oblikovanja na dunajski univerzi Angewandte, ki skrbi za dvojčevo vizualno podobo, od logotipa do naslovnice plošče. Nedavno sta ustanovila tudi bend – v katerem so še bobnar Jakob Žerdin, klaviaturist David Križaj in basistka Mila Fürst, ki je Fürstova mlajša sestra –, s katerim na odru izvajata organsko različico svoje glasbe. A v tej postavi se bo PTČ predstavljal le ob posebnih priložnostih. »Vsi smo PTČ,« pravita. In nadaljujeta: »PTČ je vse, kar je. Tko pač je.«