Tik tak, tik tak

Makovo polje. Rdeči cvetovi se spokojno nastavljajo soncu. Potem pa naenkrat ... vse preplavi dim, smog. Namesto idiličnega prizora iz narave opazujemo brutalno distopijo. Sredi travnika mrtev moški. Brenčanje žuželk postopoma utihne. V vodah umirajo ribe. Bo to naša prihodnost? Zelo verjetno. Samo nekaj dejstev: med letoma 1990 in 2016 smo izgubili 1,3 milijona kvadratnih kilometrov gozda – to je območje, večje od Južne Afrike. Poletje 2020 je bilo najbolj vroče poletje na severni polobli, tega leta pa je bila izmerjena tudi najvišja znana temperatura na Antarktiki. Če ne bomo prenehali z industrijskim ribolovom, do leta 2048 v morju ne bo več rib. Zemlja je sposobna le še šestdeset let žetve. Če se povprečna svetovna temperatura poviša za dve stopinji namesto za 1,5, kar je trenutno nedosegljiv cilj, za katerega bi morali radikalno spremeniti družbeni sistem, bo od onesnaženega zraka umrlo 150 milijonov ljudi več. Ubili jih bodo vročinski valovi in pomanjkanje vode, ki bo prizadelo kar 400 milijonov ljudi.

»Kam gremo? Samo rastemo! Kam gremo? Emisije rastejo!« ali »Profit je profit« razburjeno skandirajo igralci v predstavi Vročina Žige Divjaka, ki jo je tokrat pripravil v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, Maske in avstrijskega festivala steirischer herbst ’21, medtem ko nam brezkompromisno servirajo težko prebavljiva dejstva. V obraz nam zmečejo vse, česar – tudi če se zavedamo podnebnih sprememb – nismo bili pripravljeni slišati. Tik tak, tik tak; čas teče. Vzdušje v dvorani je tesnobno, na trenutke želimo pobegniti. Prizorišče ima izhod, po koncu predstave se bomo lahko spočili v zavetju svojih domov. Toda: kje je izhod s planeta Zemlja, ko bo prepozno? Tik tak, tik tak – z vsakim trenutkom neukrepanja drsimo bliže točki brez vrnitve.

Režiser Žiga Divjak je o predstavi sicer dejal, da namen ustvarjalcev ni bil moralizirati ali zbujati krivdo; predvsem so želeli aktivirati ljudi kot politične subjekte. Trenutno podnebno stanje bi namreč terjalo veliko večjo radikalnost, družba pa se trenutno odločneje, celo nasilneje upira drugim rečem. »Ljudi želimo opozoriti, da so pomemben del družbe, ki lahko pomaga zmanjšati vpliv podnebnih sprememb, niso pa oni krivi za podnebno krizo. Še več: tisti, ki najmanj prispevajo h krizi, so njene največje žrtve.« Prebivalci Indije in Bangladeša, na primer, že zdaj trpijo zaradi pogostih poplav – te bodo ob dvigu vodne gladine dosegle še katastrofalnejše razsežnosti. Tisti, ki podnebno krizo zares povzročajo, pa bodo z bogastvom lahko dosegli, da še dolgo ne bo zadevala njih samih. Zato še vedno investirajo v premog in olje, še vedno mislijo, da se jim ni treba ničesar bati. Poraba enega odstotka najbogatejših je trenutno 35-krat višja od cilja za leto 2030 in več kot stokrat višja od najrevnejše polovice človeštva.

Aktivacija civilne družbe je nujna. Kaj je torej tisto, kar bi lahko ljudi pognalo v akcijo? Mogoče se bo to zgodilo takrat, ko bodo podnebne spremembe začele neposredno posegati v njihov način življenja, kot se trenutno dogaja s koronskimi omejitvami. Lep primer daje publicist Umair Haque v članku z naslovom Zakaj cene vsega nenadoma rastejo – in se ne bodo ustavile. Svetovna proizvodnja se že kakšno leto srečuje s pomanjkanjem čipov, ki je posledica tega, da sta bili dve od treh svetovnih tovarn, ki proizvedejo večino čipov na svetu, prizadeti v naravnih katastrofah: tovarno v Teksasu je prizadela zgodovinska snežna nevihta, ki je za več dni prekinila dobavo električne energije, tisto na Tajvanu pa najhujša suša v pol stoletja. Zaradi pomanjkanja čipov so avtomobili dražji, da bi proizvajalci s tem pokrili izgubo. Danes nimamo dovolj čipov – jutri bodo morda to jeklo, hrana in voda. Inflacija, ki se začenja, je pravzaprav neposredna posledica okoljskih sprememb. Ugotoviti moramo, kako pridobivati osnovne surovine, ne da bi uničevali planet: jeklo, cement, hrano, vodo. Dokler tega ne ugotovimo, pravi Haque, bodo rasle cene vsega, kar je narejeno v tovarnah iz jekla, ki jih večinoma še vedno poganjajo fosilna goriva. To pa je praktično vse, od avtomobilov do oblačil.

Toda vse kaže, da se še vedno ne zavedamo, da doživljamo apokalipso.

»Slowpocalypse«, počasna apokalipsa, je eden izmed terminov, ki ga v predstavi razložijo igralci – apokalipso navadno razumemo kot nenaden dogodek, vendar pa je, ko jo živimo, v resnici precej počasna, tako kot vojna; sili nas v to, da se poskušamo zamotiti z drugimi rečmi.

Ko se Damir Avdić na odru spominja vojne ob razpadu Jugoslavije, razlaga, kako je, takrat star nekaj čez dvajset let, mislil samo na to, kdaj bo lahko spet šel na koncert. »Potem se je vojna končala in potreboval sem deset let, da sem ugotovil, da se življenje ne bo nadaljevalo tam, kjer se je končalo. Potem so se začele psihoze.

Potem sem se postaral.« Monolog konča z grozečimi besedami: »Danes mi govorijo, da sem jaz tisti, ki je uničil planet in zjebal prihodnost mladim. Kar naj ... naj vsak izživi zablode svoje mladosti, starost ga čaka in ne bo milostna. Čim več se smejte – naj vam preide v navado za čase, ko vam ne bo več smešno nič več.«

Gledališka predstava:
Vročina
Režija: Žiga Divjak
Kje: Slovensko mladinsko gledališče, Ljubljana
Kdaj: ponovitev 15. oktobra 2021