Ur. Željko Oset: Udbovski učbenik

+ + + +

Izdajatelj je v arhivih našel udbovski tipkopis s konca štiridesetih let, ki je dajal napotke, kako organizirati mrežo in delovanje tajnih policijskih agentov.

Današnja izdaja ima zgodovinski smisel, saj obelodani metode nadziranja civilne družbe. Zastavek je totalitaren: sledijo duhovnikom, prevoznikom, gimnazijcem in študentom, kulturnikom, patriotom etc. Toda to ne počno le agenti, ampak mrežo razširijo na sodelavce, ki jih izbirajo med nasprotniki komunističnega režima. Temu pravijo vrbovanje, postopek, kako za špiclja pridobiti bližnjika »objekta nadzorovanja«. Jasno z izsiljevanjem, duhovnika denimo zaradi njegove homoseksualnosti, drugega zaradi drobnega prekrška. Roka Udbe je segla v zapore, kjer so zaporniku v keho kot tovariša podtaknili agenta, ki se je z njim skozi mesece človeško zbliževal. Lik vrbovanega sodelavca pa ni bil mrko režimsko bitje, ampak je bil družaben in privlačen, znal je pritegniti ljudi.

Predstavljati si je, kakšno paranojo so ustvarili v kulturniških in univerzitetnih krogih, kjer je bilo vseskozi v zraku – kdo v naši družbi nas ovaja? Udba je upoštevala psihološke učinke: agenti so imeli navodila, da po vrbovanju objekt pustijo nekaj časa pri miru, saj bo po pristopu med ovaduhe trpel notranje muke in nekateri bodo naredili samomor. Nič zato, ti imajo status škart robe, ki je neuporabna. Grozljiva brezobzirnost. Podobno v primeru, ko se je objekt vrbovanja izmikal – takrat so ga zaradi manjšega delikta zaprli in obdelovali v zaporu. Totalna oblast. Poleg tega, da je prek politike, medijev, šole, kulture in znanosti množici vcepljala svoje poglede, je posebej iskala tiste, na katere ideološko cepljenje ni delovalo, potem pa med njimi izbirala ovaduhe, ki so prinašali »dokaze« za policijski in sodni pregon potencialnih oporečnikov. Čtivo za proučevalce preteklosti.