»Ne bežite pred strahovi«

»Strah in pogum« je bilo vodilo letošnjega mednarodnega literarnega festivala Vilenica. In kot je v utemeljitvi istoimenske nagrade zapisala prevajalka Amalija Maček, je to tudi življenjsko vodilo letošnjega nagrajenca, avstrijskega pisatelja Josefa Winklerja (1953).

Ta prihaja iz majhne vasi na avstrijskem Koroškem. Domača vasica je zanj skupaj z očetom hkrati vir vseh težav, pa tudi rešitev. V literarnih delih, za katera je prejel številne nagrade, se k njej neprestano vrača in z njo tudi obračunava. To je z nacizmom, grobim očetom, zlagano vaško pobožnostjo. Je tako rekoč avtentični upornik, ki je na lastni koži občutil, kako je treba opraviti s travmami – kajpak tudi s tistimi politične narave.

Nekje sem prebral, da je pisanje za vas terapija. Za kakšno terapijo gre? 

Umetniškega ustvarjanja sicer ne bi rad skrčil na terapijo, je pa seveda res: človeku pomaga, če se lahko izrazi. Če v sebi nosi recimo kakšno problematično zgodbo, kakšno vprašanje, ki ga muči, je včasih dovolj, da to prelije v neko formo.

Pisanje, literatura, izražanje, protest – vse to težave rešuje, čeprav jih ne rešuje? 

Človek lahko misli le za nazaj. Vsak od nas je preplet preteklosti, v kateri je veliko neznank in nerešenih vprašanj. In če komu uspe te teme, ki – kot rečemo – tičijo globoko v duši, izraziti recimo z besedami, je to velika sreča. Je pa k temu treba dodati, da precej ljudi notranjih doživljajev ne zmore izraziti. Nimajo možnosti tega vraga, ki besni v njih, umiriti.

Človek mora govoriti, ne sme molčati, mora se pritoževati?

Saj poznate tisti izrek, ki potrjuje, da ti je lažje, če se komu zaupaš. Reci le besedo in ozdravljena bo moja duša.

Vi ste se, kot kaže vaš opus, izurili v tej praksi. Znani ste po pogostih opisih življenja v rodni vasi, po soočanju z očetom. Zakaj je bila ta vas tako težavna? 

Odraščal sem v šestdesetih in sedemdesetih letih v majhni kmečki vasi, ki je bila strogo katoliška. Največja avtoriteta je bila družina, tej je sledil župnik in potem učitelj. V šestdesetih in sedemdesetih letih človek iz tega okolja ni mogel pobegniti. Konec koncev nismo imeli niti avtomobilov, kvečjemu je kdo imel kolo. Skupnost (Gemeinschaft) pa v nemščini ne pomeni le skupka več oseb, ampak ima tudi isti koren kot nesramnost (Gemeinheit). Neprestano si opazovan, vsak ve, kaj drugi dela, kam gre. Nisi svoboden.

Ampak vi ste si svobodo vzeli? 

Tako je. Svobodo se m si vzel zavoljo zdravja. Že zelo kmalu sem začel brati knjige, z njimi sem si ustvaril svoj svet.

Vendar to ni bil pobeg iz vasi. Konec koncev bi se lahko kasneje tudi odselili v mesto, pa se niste. 

Napisal sem tri knjige – potem pa nisem več mogel pisati. Ker sem zelo veliko pisal o očetu – bil je moj sovražnik –, sem se v nekem trenutku zavedel, da se moram vrniti na kraj zločina, v to vas, k očetu. Prijatelji in nagrade, ki sem jih dobil na začetku, mi niso pomagali, me niso motivirali. K nadaljnjemu ustvarjanju mi je pomagal sovražnik – oče. Še enkrat sem šel v vas, k njemu, in sem ostal več let. Z njim sem delal, znova sem ga poslušal. Če bi šel v Pariz ali Rim, mi to verjetno ne bi pomagalo. Iz tega sem se tudi nečesa naučil: prijatelji ti včasih ne morejo pomagati, tudi denar ne, niti Dunaj ali Berlin, ampak vrnitev v tvoj lastni pekel. Ko sem se z njim soočil, tako rekoč spregovoril o frustracijah, sva potem tudi zakopala bojno sekiro.

So pa seveda razmere v tej vasi in odnosi v družinah podobni tistim v drugih vaseh v Avstriji, verjetno tudi v Sloveniji. 

Drži. Avstrija je, podobno kot Slovenija, zelo gorata dežela, v njej je veliko samotnih kotičkov, kjer so verjetno odnosi še bolj obremenjeni, kot so bili v moji vasi.

»Spomnim se, da so brambovci ljudem domov neprestano pošiljali hujskaški bilten Klic domovine, v katerem se je neprestano pisalo, da nas bo Tito napadel. Prepričan sem, da je to spodbujalo nacionalizem.«

Danes je sicer aktualna dilema – vas ali mesto. Je prihodnost v mestih, kjer je človek anonimen, je takšno življenje boljše od življenja na obrobju? Velika pisateljska imena imajo rada kulturne prestolnice. 

Zelo veliko nemških pisateljev živi v Berlinu, natančneje v berlinskem okrožju, ki se imenuje Prenzlauer Berg. Avstrijski pisatelji pa živijo predvsem na Dunaju, in to v drugem okrožju. Rad ponavljam, da tako rekoč vsa nemška književnost izvira iz teh dveh manjših okrožjih. A kam bo literatura šla, če nima širšega pogleda? Prihajati mora od vsepovsod. Sam sem življenje preživel na obrobju. Če bi živel v Rimu, Berlinu ali na Dunaju – vprašanje, ali bi se naučil česa novega. Veliki bavarski pisatelj in filmski producent Herbert Achternbusch je o svoji domovini Bavarski nekoč rekel: To okolje me je uničilo. A bom ostal v njem, dokler to ne bo jasno. Torej ne grem naprej, ne boste se me rešili, vem, da bi vam ugajalo, ampak če bi šel, krivde ne bi bilo.

Zdaj živite v Celovcu. O avstrijski Koroški sicer v Avstriji radi rečete, da je ta regija nekaj posebnega. Zakaj? 

Drži, drugačna je celo od Tirolske ali Štajerske, kaj šele od Dunaja. In drugačna je seveda zaradi prisotnosti slovenske manjšine, koroškega plebiscita in zaradi ščuvanja ljudi, ki so ga predvsem v šestdesetih in sedemdesetih letih izvajali brambovci (Heimatdienst). Spomnim se, da so brambovci ljudem domov neprestano pošiljali hujskaški bilten Klic domovine, v katerem se je neprestano pisalo, da nas bo napadel Tito. Torej, da smo ves čas tik pred jugoslovansko invazijo. Prepričan sem, da so bili zaradi tega ljudje vznemirjeni, da so se počutili ogrožene, da so bili prestrašeni in da je to spodbujalo nacionalizem. Tudi sam sem se, ko sem bil majhen, vedno zdrznil, ko sem zaslišal besedo Tito.

Ali ni pri vas, v vaši vasi, na pokopališču pokopan eden največjih zločincev slovenskega rodu, Odilo Globočnik? 

Globočnik ni pokopan pri nas na vaškem pokopališču, ampak zraven vasi. Po vojni je iz Italije pobegnil na Koroško, skril se je v gore, Angleži so ga iskali. Globočnik je sicer identiteto skrival, a so Angleži slutili, da je tu nekje. V nekem trenutku je angleški oficir v moji vasi proti skupini ljudi zaklical: Odilo Globočnik. Ko se je eden od njih obrnil, so vedeli, da je to on. Toda v tistem trenutku je Globočnik ugriznil v ciankalij. Župnik ga potem v naši vasi ni hotel pokopati na pokopališču. A ne vemo točno, zakaj. Ker ni hotel pokopati samomorilca Globočnika ali nacista Globočnika? Zato je pokopan na obrobju vasi, na zadružnem polju, kjer kmetje gojijo koruzo, krompir in pšenico. Iz Globočnikovega trupla je, rečeno metaforično, rasel pridelek, iz pridelka smo delali kruh in ga jedli in potem je prišel Haider.

Kako se spominjate koroškega nacizma? Imate v spominu kak konkreten dogodek po drugi svetovni vojni, kjer je bil še posebej očiten? 

Sicer nisem odraščal v nekakšni katoliško ali nacistično fanatični hiši, je pa dvakrat na leto k nam na obisk prišel stric, ki je bil med drugo svetovno vojno pri SS. Ko je prišel na obisk, sta z očetom sprva govorila o vojnih dogodkih, potem pa o ideologiji. Oče je znal reči tudi, da bi Hitler moral pobiti enkrat več Judov, kot jih je, ali pa, da so koncentracijsko taborišče Mauthausen prehitro zaprli. Ker je mati v drugi svetovni vojni izgubila tri najstniške brate in o tem ni hotela govoriti, oče sicer ni imel sogovornika, imel pa je strica. Poleg tega je vsakih štirinajst dni prišel že omenjeni hujskaški bilten Klic domovine. Oče je, naj povem kot zanimivost, ta bilten najraje bral, ko je šel na WC. Tam ga je potem hkrati uporabljal tudi kot toaletni papir – ki ga tedaj nismo imeli.

Na Koroškem je pred časom prišlo do sprave med delom slovenske manjšine in brambovci. Kakšno je zdaj razpoloženje? 

Boljše. Mislim, da zdaj vsi živijo v ozračju nekakšnega razumevanja. Razmere so se začele izboljševati pred približno desetimi leti, ko so Slovenci tudi dobili dvojezične table – za te si je Bruno Kreisky prizadeval že v sedemdesetih letih. Še vedno pa seveda obstajajo volkovi, preoblečeni v ovce.

»Oče je znal reči, da bi Hitler moral pobiti enkrat več Judov, kot jih je, ali pa, da so koncentracijsko taborišče Mauthausen prehitro zaprli.«

Vaš vzornik je Peter Handke. Je mogoče pisateljeva politična stališča ločiti od njegovih del? Handke je politične razmere v Jugoslaviji precej slabo presojal, Milošević je bil zanj politik na pravi strani. 

O tem težko sodim. Prebral sem Handkejeva zbrana dela o Jugoslaviji in moram reči, da tam nisem našel stavka, ki bi mu lahko kaj očital – res je, da se o vsem sprašuje, da ne verjame nikomur. Moram reči, da politične zgodovine Jugoslavije ne poznam tako natančno in težko sodim. Skratka, njegovi intervjuji, njegova prisotnost na Miloševićevem pogrebu so zame neka druga zgodba. Glede jezika in literature pa je eden najpomembnejših evropskih pisateljev. O tem ni dvoma.

Koliko pa poznate politične razmere v Sloveniji? 

Berem in slišim, da je predsednik vaše vlade demagog. Prav je, da se temu upirate s protesti, politično, v parlamentu, s pravnimi postopki. Ljudje morajo vedno kaj storiti, če jih je strah, strah je najslabši svetovalec. Ljudje se morajo aktivirati. V Avstriji padec v demagogijo in desni ekstremizem ni bil tako nedolžen. Stranka FPÖ (Avstrijska svobodnjaška stranka) je pri nas dobila skoraj 30 odstotkov glasov in ne vem, kaj bi se nam zgodilo, če ne bi izbruhnila afera Ibiza. Tedaj je Strache, ki je bil podpredsednik vlade, tako rekoč Haiderjev naslednik, razkril vse svoje fantazije. FPÖ je želela Avstrijo premakniti proti Višegradu, in če ne bi imeli te afere, bi bili v nekaj letih tudi mi tam. K sreči se je aktivirala pravna država.

Pravite, da se je treba upreti. Demagogi sami se ne morejo spremeniti, brez upora ne gre? 

Spomnite se, kako so v Romuniji odstavili Ceausesca. Na cesto je moralo priti milijon ljudi, on pa je bil tako poneumljen, da še vedno ni dojel, da ga ne želijo več. Še kar naprej je mislil, da so ga prišli častit. Žal so ga usmrtili. Sam sem za to, da se takšni ljudje postavijo pred sodišče in da si prek njih družba potem prizna stranpoti. Saj pravim, vedno se moraš pogumno spoprijemati s svojim strahom in ne bežati pred njim.