Pisatelj, ki nikoli ne neha pisati

»Povej mi pravljico!« Stavek, ki je že marsikaterega pisočega očeta ali mamo pripravil do tega, da je zgodbo, ki si jo je izmislil za svojega otroka, prelil na papir. Nič drugače ni bilo pri Sebastijanu Preglju. Ko ga je pred kakšnimi devetimi leti za pravljice začel prositi takrat triletni sin, ljubitelj zgodbic o duhovih, je začel ustvarjati serijo o duhu Babujanu in prijateljih. Med pisanjem je ugotovil, da mu je blizu tudi otroška literatura in ne le tista za odrasle – zakaj torej ne bi napisal še kakšne serije za malo starejše otroke? Nastajati so začele Zgodbe s konca kamene dobe, napete pripovedi o koliščarjih na Ljubljanskem barju z neustrašnim dečkom Brinom in pogumno deklico Črno v glavnih vlogah. Po dveh nominacijah za desetnico za prvi in drugi del zgodb je šesta knjiga, Vrnitev, letos prejela večernico, nagrado za najboljše slovensko delo otroške ali mladinske književnosti. Seriji se obeta še sedma, zadnja knjiga – predvidoma bo izšla novembra.

Zakaj zgodbe iz kamene dobe? Delno zato, ker je Pregelj, rojen Ljubljančan, v otroških letih rad kolesaril po Ljubljanskem barju, od koder izhaja tudi del njegovih prednikov, delno pa, ker se mu je – kot diplomiranemu zgodovinarju – zdelo, da o kulturi kolišč, pomembnem delu slovenske zgodovine, vemo premalo. Najbolj znan literarni prikaz koliščarjev so Bobri Janeza Jalna, a so za današnje mlade nekoliko zastareli. Ko je imel sestavljeno okvirno zgodbo za prvo knjigo, se je lotil sistematičnega branja knjig o mlajši kameni dobi. »Bral sem jih na metre,« se zasmeje, »in iz njih luščil vse, kar se mi je zdelo uporabno za opise vsakdanjega življenja, pa tudi tisto, kar bi bralci morali vedeti za lažje razumevanje zgodbe – a ne bo nujno njen del. Kratke razlage določenih pojmov in različne opise sem nato uvrstil na konec vsake knjige.« Rezultat njegovega raziskovanja so dinamične zgodbe z ravno prav odmerjeno didaktično noto, ki jim dodatno privlačnost dajejo rahlo stripovske ilustracije Jureta Engelsbergerja.

Vrnitev ni edina nedavno nagrajena Pregljeva knjiga: njegov roman za odrasle V Elvisovi sobi o intimnem življenju dečka Jana, ki se prepleta s ključnimi kolektivnimi dogodki v Jugoslaviji osemdesetih let, je lansko leto kot prvi prejel Cankarjevo nagrado za vrhunsko literarno umetnino, bil pa je tudi v ožjem izboru za kresnika. Pregelj kritiški uspeh knjige, pa tudi priljubljenost pri širši bralski javnosti pripisuje dejstvu, da gre za generacijski roman. »Recimo, da je moja generacija (rojen je leta 1970, op. a.) trenutno v najboljših letih – čez deset let se bomo s tem samo še tolažili. (smeh) Časi naše mladosti so zdaj že dovolj oddaljeni, da o njih lahko obujamo spomine. Ne gre za to, da bi pogrešal čas stare Juge, ki v številnih pogledih ni bila idealna. Izguba stare domovine je pri moji generaciji sovpadala s prehodom v odraslo dobo, s koncem mladostne brezskrbnosti in varnosti.«

Je neutruden ustvarjalec: njegov opus sestavljajo štiri zbirke kratke proze, sedem romanov in dve otroško-mladinski knjižni seriji, ta hip snuje še eno mladinsko serijo in vsaj en roman za odrasle. Od prve zbirke kratkih zgodb, ki jo je napisal pri dvaindvajsetih, izdal pa pri šestindvajsetih letih, praktično ni prenehal pisati – še preden zaključi eno delo, ima v mislih naslednje, pa čeprav ga ob pisanju zaposlujeta redno delo v marketingu in družinsko življenje. Je pač rojen pisatelj. To je ne nazadnje vedel že od otroštva: v osnovni šoli je učiteljici slovenščine, s katero se nista ravno najbolje razumela, zabrusil, da bodo njegove knjige za domače branje, še preden bo šla v pokoj. Zahvala za to, da se danes ukvarja z literaturo, gre najbrž vsaj delno tudi dvema velikanoma slovenske poezije, Tonetu Pavčku in Cirilu Zlobcu. Pri Pavčku je po naključju prebil nekaj popoldnevov po šoli, saj je bil stric njegovega sošolca. Navdušilo ga je dejstvo, da je nekdo, ki piše pesmi, ki jih jemljejo v šoli, tako prizemljen, topel in duhovit človek, posebej pa sta ga očarala njegov glas in način pripovedovanja. Zlobec pa je bil njegov sosed v obdobju, ko so z družino živeli v središču mesta. Redno so se srečevali, pozneje je Zlobec tudi podprl njegove prve objave v literarnih revijah.

Četudi si življenja brez pisanja ne predstavlja, pri literaturi nikoli ni šel na vse ali nič – doštudiral je zgodovino, ne književnosti, saj je imel občutek, da mu bo dala večjo širino, ko se mu je po študiju ponudila priložnost za delo v marketinški agenciji, spet nekaj, kar ni bilo povezano ne z njegovim študijem ne z literaturo, je priložnost sprejel. »Nikoli si nisem delal utvar, da bom lahko živel od svojih knjig,« pravi. V isti branži zdaj dela več kot dvajset let in v delu še vedno uživa. V pisanju pa je že tako zverziran, da se je navadil pisati skoraj kjerkoli in kadarkoli. Ko so zunanje distrakcije premočne, si po potrebi natakne slušalke s priljubljeno glasbo – sodobna klasika ali metal, ki se ga drži še od najstniških dni – in se potopi v svoj svet.