Ko pride prasica

Nekje na Metelkovi sedijo in kramljajo mlade konceptualne umetnice: prva ne more prehvaliti instalacije brazilske umetnice, ki uporablja mehke organske barve, jih vstavlja v vagino in potem pleše, druga hoče s svojimi slikami opozoriti na splošno zgrešenost percepcije ženskega telesa, tretja slika spolno prenosljive bolezni. Ja, nekaj za Janeza Janšo, antifena »izrojenih« in »parazitskih« konceptualnih umetnic. Simona Semenič in Maja Smrekar bi lahko o tem pisali knjige.

A film Prasica, slabšalni izraz za žensko, veliki zmagovalec Festivala slovenskega filma, ki ga je posnela Tijana Zinajić, se takoj zatem ponorčuje tudi iz splošne zgrešenosti percepcije ženskega telesa: ko se Eva (Liza Marijina), ena izmed teh umetnic, pofuka z Jakobom (Jure Henigman), mentorjem te slikarske skupine, ostane napol oblečena, ves gol – s tičem v ospredju – pa pristane Jakob. V filmih je bilo vedno ravno nasprotno: pri seksu je napol oblečen ostal moški, kamera pa je objektivirala in fetišizirala golo žensko telo – kot da je film ustvarjen za moški pogled. In kot da menstruacija ne obstaja. Eva ni iz tega filma. In preden odide, skrivaj izprazni Jakobov hladilnik, pa tudi straniščni papir odnese – konvencionalnost strese iz hlač. Poleg tega: prekarcem ni lahko.

Eva živi s slikarskimi prijatelji – vsi so prekarci, komaj shajajo, fukajo na ves glas, včasih bruhajo, včasih pa si vrtijo Cocks on the Rocks. Nina (Anuša Kodelja) sanja o selitvi v Berlin, Blaž (Tosja Flaker Berce) razvaža pizze in dila, Mateja (Lea Cok), njegovo dekle, stalno odhaja in se vrača (kot oni originalni Friends), Eva, ki dela vse, da v knjigarni, v kateri dela, ne bi kdo kupil kakega romantičnega sranja, pa ne ve, česa bi se bolj bala, svoje preteklosti (njeno repliko »Nič nisem dosegla v lajfu« dopolni verz »Vse gre naprej, a poglej, jaz sem na isti točki, kt sem bil prej«) ali svoje prihodnosti, kjer se ji – podobno kot Marku Rentonu v Trainspottingu – obetajo sivi vsakdanjik, obrok v mikrovalovki, TV, tuširanje s šamponom, kupljenim v akciji, in življenje brez nians (vzklikniti bi morala le še: »I choose not to choose life!«). Preklinja, zbada, pika, brca, renči in nenehno preverja, ali krvavi, saj je prepričana, da se ji je odpovedalo tudi lastno telo – ker ne dobi menstruacije, misli, da je že v meni. Včasih izgleda kot Annie Hall, ki jo igra Anna Karina, včasih pa kot Obetavna mladenka, ki jo igra Seth Rogen. V Dekle na vlaku bi takoj vedela, kdo je morilec. Frances Ha je urinirala le na železniški platformi – Eva gre dlje. In višje. A ve, da so Nina, Blaž in Mateja natanko prijatelji, kakršne potrebuješ, da se formiraš, in da se jih moraš potem znebiti, če hočeš naprej, saj začnejo z brezbrižno vero v permanentni hedonistični sedanjik – v to, da je treba živeti kot prej – slej ko prej delovati zaviralno, regresivno, banalno, antirevolucionarno. To je njen film. In Liza Marijina jo igra con gusto. Zdi se, kot da je rojena za to vlogo. Vraga, zdi se, da je rojena za vse vloge, ki bi jih igrala. Njene replike letijo, kot bi jih pela. Njene oči so protest. Njena predrznost ima oči. Njena emocionalna preciznost je vrtoglava. Njena jeza je stand-up. Njena transgresivnost je nalezljiva. Šele ko postane prasica, ko torej ekscesno zamaje patriarhalne standarde, ki od žensk pričakujejo, da bodo tesnobne in depresivne, ne pa jezne, izgleda normalno. Zlahka si predstavljamo, kaj bi naredila tistemu, ki bi ji vzklikal: »Ajde miška mala, gremo! To mi deli!« Ko jo gledaš, si rečeš: alternativa vendarle obstaja! Čakajte, da stušira generala Maistra. In čakajte, da Špela Rozin in Jožica Avbelj citirata Formanovo Slačenje.

Prasica, slabšalni izraz za žensko je radikalen film za radikalne čase – radikalen film o radikalnih časih. Film o kapitalizmu, v katerega se je vse težje integrirati. Film o kapitalizmu, ki je ljudi radikaliziral.

Prasica je slovenski film, ki izgleda res intergalaktično. A žensk, ki uživajo v svoji transgresivnosti, na festivalu ni manjkalo: najdete jih v »filmu« jerebika, štrudelj, ples pa še kaj, posnetku slovite »veseloigre« Simone Semenič (Marjuta Slamič, ki igra gospodinjo v župnišču, Bogu res ukrade nebesa, a pomenljiv je tudi napis »Živel tovariš Janez«, ki krasi transparent ob slovenski zastavi), v gverilskem celovečercu Desire in You, v katerem mladi prijateljici med sprehajanjem razpravljata o tem, na katerem stranišču je bolje fukati, moškem ali ženskem, in v Na svojih nogah, šestminutnem dokuju o Leskovčanki, ki je res karnevalsko odbita, a v tej svoji odbitosti neskončno uživa. Ljudje se ji smejejo, toda tudi v tem uživa – dobro je, da se ljudje smejejo, pravi.

Prasica, ki je na Festivalu slovenskega filma pobrala šest vesen (tudi za najboljši film, glavno vlogo Lize Marijine, stransko Anuše Kodelja in karizmatični scenarij Ize Strehar), je radikalen film za radikalne čase – radikalen film o radikalnih časih. Film o kapitalizmu, v katerega se je vse težje integrirati. Film o kapitalizmu, ki je ljudi radikaliziral. Film, ki ne skriva, da bo treba s to radikaliziranostjo živeti, navsezadnje, vsi jo varujejo kot punčico svojega očesa – kot svojo novo identiteto, kot svojo novo normalnost.

To potrjuje tudi druga letošnja velika slavljenka, morilsko precizno spletena Inventura, ki jo je po romanu Karla Čapka posnel Darko Sinko in ki je snela štiri vesne (tudi za režijo). Boris Robič, tipični mali, upogljivi, nevidni človek, kafkovsko-musilovski mož brez posebnosti, ki ga igra osupljivo samozatajeni Radoš Bolčina (logično, vesna), se zgrozi, ko okno njegovega stanovanja ponoči na lepem streseta dva strela. Saj je dober človek, nima sovražnikov, z nikomer ni v sporu, vsi ga imajo radi – zakaj bi ga hotel kdo ubiti? Toda ko mu detektiv (Dejan Spasić) naroči, naj naredi seznam vseh ljudi, s katerimi je v stiku, da bi jih policija lahko malce preverila, takoj sestavi seznam, ki je daljši, kot bi moral biti. Nekatere da nanj namerno – ta ga je čudno gledal, oni je iz Amerike prišvercal »malce elektronike«, tisti je prestrog do njega. Zdijo se mu sumljivi. Ob njih ima »čuden občutek«. Naj jih policija preveri – za vsak slučaj. In ker so storilci običajno bližnji sorodniki, dopiše še njih. Le zakaj ne – to so ljudje, ki so ga prehiteli. In ustavili. 

Šele, ko postane prasica, ko torej ekscesno zamaje patriarhalne standarde, ki od žensk pričakujejo, da bodo tesnobne in depresivne, ne pa jezne, je videti normalno. Ko jo gledaš, si rečeš: alternativa vendarle obstaja!

Inventura, reimaginacija Antonionijeve Povečave, cinična kot Id, je slika sveta, v katerem so streli resnični, strelci pa fantomski (Blow-Out, De Palmovo reimaginacijo Povečave, so pri nas naslovili Strel ni bil izbrisan). Boris od življenja ne pričakuje veliko, zaveda se, da se stara, toda njegova pasivnost je agresivna, njegova prijaznost mračna, njegova povprečnost pa radikalizirana. Pot ga pelje v dom za starejše, kjer živi njegova mama (»Od nečesa se moraš postarat«), a tudi k drugemu Borisu Robiču (Saša Tabaković), svojemu soimenjaku – svoji mlajši verziji. Ha! Boris je tipični odvečni človek, na katerega kapitalizem ne računa več. Odpisal ga je. Do konca filma Dekle na vlaku ne bi vedel, kdo je morilec. Ne, nikogar ne ustrelijo kar tako – po nesreči.

Poslednji dnevi patriarhata

Slovenska distopija je delovala transformativno, saj Prasice in Inventure zlepa ne boste pozabili, prav tako pa tudi ne kratkih filmov, ki so jih posneli štirje briljantni slovenski filmarji, Rok Biček, Žiga Virc, Olmo Omerzu in animatorka Špela Čadež – ti filmčki izgledajo kot brutalni, šokantni prizori iz celovečercev. V Bičkovem Kazenskem strelu, posnetem po motivih hrvaškega kultnega romana Črna mati zemla (via Kristian Novak), dva dečka, Franc (Gabriel Dolenec) in Matija (David Ivanović), na travniku brcata žogo, navijata, kričita. Matija hoče postati tak golgeter kot Maradona, Franc pa tak vratar kot Ivković, toda ko pridejo starejši fantje, igro – streljanje na gol, v katerem stoji Franc – prelevijo v sadistični torture porn, ki bi se dobro podal tako Goldingovemu Gospodarju muh kot Hanekejevemu Belemu traku (in ja, Netflixovi Igri lignja, alias Squid Game). A kdor je videl Razrednega sovražnika, ve, kako dobro zna Biček vivisecirati fašizacijo medčloveških odnosov. Tekmovanje – kompulzivno igranje iger – ljudi sili, da si počnejo strašne reči.

Virčeva Osvoboditev libida je mjuzikl o Marjanu (Gojmir Lešnjak), ki svojo invalidno, posesivno mamo (Špela Rozin) vara z Marjetko (Nina Valič), toda to bizarno »prešuštvo« dobi hitchcockovski spin, ko mama obleži v kopalnici, polni vode, nanjo pa pada fen za lase – jo bo Marjan še pravočasno osvobodil ali pa bo osvobodil svoj libido? Če Slovenec osvobodi svojega »notranjega« Normana Batesa (ali pa svojega »notranjega« Josefa Fritzla), potem je vse mogoče.

Osvoboditev libida, popolna, naravnost šolska abeceda suspenza in paralelne montaže (D. W. Griffith via Sergej Eisenstein), je prizor iz družinskega življenja – tako kot Steakhouse, animirani film Špele Čadež. Franc (Marko Mandić) peče zrezek, medtem ko čaka Lizo (Maruša Majer), svojo ženo, ki pa malce zamudi (v službi je morala nekaj dokončati, popraznovali so njen rojstni dan), zato zrezek namerno zažge (žena naj bo doma!), tako da je res well done. Ko ga grizeta in prežvekujeta, je tako, kot bi grizla in prežvekovala svoj odnos. Ko ga žreta, je tako, kot bi žrla drug drugega. Njun odnos je res skrenil – da bi ga lahko sploh artikulirala, si morata izmisliti nov jezik. Ne da ostane le pri tem. In ker je filmček animiran, deluje še bolj bergmanovsko.

Omerzujev Poslednji dan patriarhata, ki na perverzno nedolžen način poroči dolgotrajno oskrbo in #MeToo, se odvrti v bolnišnici, kjer umira starejši moški (František Nemec), sicer doktor, ki mu vnuk pripelje pokazat Nino (Eliska Krenková), svoje novo dekle, a umirajoči vse šokira, ko si zaželi, da bi mu Nina pokazala prsi. Še na smrtni postelji harasira in molestira. Kar pa ne pomeni, da patriarhat umira: vsi, ki so tam, o Nini govorijo tako, kot da je ni. Čakajo jo zažgani zrezki.

Poslednji dan patriarhata ni le prizor iz družinskega življenja, ampak družinski pornič. Vsi ti kratki filmi so videti radikalno, transformativno, kontroverzno, transgresivno, boleče. Ja, res zabolijo. Tako kot Kukline Sestre, ki sem jih že hvalil. Gre za film o treh »fužinskih« prijateljicah (Mina Milovanović, Mia Skrbinac in Sarah Al Saleh), ki postanejo virdžine, saj prevzamejo moško identiteto in se zavežejo celibatu, ko ugotovijo troje: prvič, da Slovenija ni tako sodobna, kot si domišlja, drugič, da je sama sodobnost v resnici primitivna, in tretjič, da opolnomočenje terja boj in da se druga stran ne bo zlahka vdala. Ta »sodobnost« je tako patriarhalno primitivna, tako represivna in protiženska, da so virdžine v njej videti rojene feministke. Formira jih boj. Njihovo življenje je protest.

Sestre bi bile lahko naslovljene tudi Poslednji dan patriarhata. Tako kot Babičino seksualno življenje (via Urška Djukić), kratki animirani doku, v katerem ženske – tiste iz bestsellerja Ogenj, rit in kače niso za igrače – pripovedujejo, kako so nekoč v Sloveniji o ženskah govorili tako, kot da jih ni, kako ni nihče razmišljal o ženskem užitku, kako je zakonski seks deloval kot posilstvo, kako je bolel in kako so mame hčerkam svetovale, naj se namažejo s svinjsko mastjo, pa bo manj bolelo. Toda ko je seks postal boj, je bil patriarhat le še boksarska vreča, ki čaka sestre.

Hočete našo kri!

Na festivalu ste lahko videli kratke filme, ki so eksperimentirali s split-screenom (Quality Time Together), računalniškim tekstom (Lazarus), barvami (Mesto in barva) in dimom (Pepelni drobci), številne celovečerce, pri katerih je Slovenija sodelovala le kot manjšinski koproducent (v tolažbo nam je, da je Moreno koproduciral tudi Martin Scorsese), in angažirane filme s prstom na pulzu nacije. Mandićev Sanremo, ki sem ga že popisal, se dogaja v domu za starejše, prizorišču dolgotrajne oskrbe, Završnikova črno-bela Ameba, gverilski remiks Cuaronovih Otrok človeštva in Camusove Kuge, pa se dogaja v futuristični, distopični Sloveniji, v kateri referendum o pitni vodi očitno ni uspel. Vodo povsem sprivatizirajo – to so nervozni, agresivni, ludistični časi, v takih časih pa se življenje preseli v klet.

Zlepa ne boste pozabili tudi – radikalnih, transformativnih, kontroverznih, transgresivnih, bolečih – kratkih filmov, ki so jih posneli štirje briljantni slovenski filmarji, Rok Biček, Žiga Virc, Olmo Omerzu in animatorka Špela Čadež.

Če ste videli korejskega Parazita, potem ste videli ekranizacijo ekonomske neenakosti, ki je, kot vemo, vse ekscesnejša – in predvsem najhujša po II. svetovni vojni. Tam, kjer je trend, pa je vedno tudi Vinko Möderndorfer. Njegov Zastoj je slovenska verzija Parazita, le da je tu bogataš ta, ki se »infiltrira« v dom revnih. Na vratih muslimanskega zakonskega para, Mejre (Mirjam Korbar) in Emirja (Peter Musevski), neke deževne noči pozvoni rahlo zmedeni, a elegantni, urejeni neznanec (Uroš Fürst), ki noče in noče povedati, kaj hoče. Emirja ni doma, Mejra pa se prestraši. Nažene ga, a se vrača – znova in znova. Pred vrati celo poklekne in moleduje. »Samo minuto mi dajte! Spustite me noter, nekaj vam moram povedat!« In ko izvesta, da je njun 19-letni sin doživel hudo prometno nesrečo, se stvari zapletejo, saj se izkaže, da neznanec, sicer bogataš, lastnik mreže hotelov in trgovin, ni prišel na vljudnostni klepet, ampak Emirju in Mejri ponudi nekaj, za kar je prepričan, da ne bosta mogla zavrniti. »Vse se da kupit. Imam denar. Kupim lahko, kar hočem,« kriči.

Zastoj, v katerem je veliki Peter Musevski, najimerzivnejši slovenski igralec, odigral svojo zadnjo vlogo (ta je skoraj hommage njegovim prejšnjim vlogam), je grotesken kot ekonomska neenakost (»Hočete našo kri, naše srce,« vpije Emir), teatraličen, didaktično poenostavljen, aristotelovsko zgoščen (odvrti se v eni noči v enem stanovanju) in poantiran (v kapitalizmu so proletarci več vredni mrtvi kot živi), je pa res, da se bo marsikomu zdelo to, da muslimana ne igrata muslimana, sporno in bolj ko ne operetno – v teatru to morda še leti, v filmih pa ne.

Drugače je v Vojnovićevem filmu Nekoč so bili ljudje – Italijana igra Italijan, Bosanca Bosanec in Slovenko Slovenka. Kul, boste rekli – to je avtentično in realistično. Toda potem se zgodi to, kar se zgodi slovenskemu filmu, ko se loti kriminala – vse skupaj naenkrat ni videti več avtentično, še manj realistično ali »doživeto«. Leo, priseljenec z zahoda, in Vučko, priseljenec z juga (preko Švedske), imata restavracijo: Leo menedžira, Vučko kuha, Tanja (Maruša Majer), Leova nekdanja žena, pa streže. Ker pa denarja, ki jima ga je posodil neki lokalni oderuh, ne moreta vrniti in ker banke ne dajejo kreditov, jima grozi izguba restavracije. Upniku ponavljata to, kar je nekoč Alenka Bratušek ponavljala trojki: potrebujeva čas! Ker časa v kapitalizmu ni (čas je denar) in ker slovenski kapitalizem ženejo nemški principi (ne moreš zapraviti več, kot zaslužiš, slišimo), privolita v tajno, ilegalno kupčijo: ponoči – z otroško pištolo in brez maske – ukradeta tovornjak, da bi lastnik pobral zavarovanje, onadva pa denar, s katerim bi rešila restavracijo, a v zelo približni grozi ugotovita, da sta ukradla napačen tovornjak in da so v njem afriški migranti. Zoprno? Nevarno? Ne, brez panike, niti za trenutek nimate občutka, da sta v nevarnosti.

Če bi hotel Goran Vojnović – ali pa Vinko Möderndorfer, če smo že ravno pri tem – videti, kako se gradi napetost, bi si moral ogledati bodisi Virčevo Osvoboditev libida, ki mjuzikl – ja, jebeno komedijo! – prelevi v napet triler, ali pa lucidni študentski film Janko Žonta, ki ga je Aleksander Kogoj Jr. posnel po zgodbi ameriške pisateljice Rone Vaselaar in v katerem skuša Janko (Primož Pirnat), osamljeni vaški posebnež, ošabnega policista (Primož Bezjak) prepričati, da je umoril neko žensko, a mu ta ne verjame, ker tega ne trdi prvič. Ta film – sicer študijsko posnet v dejansko izumrlem formatu »televizijske drame« (ne, niti nacionalka jih ne dela več) – je videl filme. Film Nekoč so bili ljudje pa ne. Pokaže nam le, kakšne poslovne priložnosti se odprejo temu, ki tihotapi migrante: lahko jih proda za ceneno delovno silo, lahko jih proda trgovcem s človeškimi organi in lahko jih proda avstrijskemu poslovnežu, ki jih potrebuje za prostitucijo in ki ga igra Boris Cavazza – v angleščini. Precej neresno. Kaj ti bo »avtentičnost«, če pa Avstrijca igra Cavazza. Film – zapozneli odmev univerzalne, tipično festivalske teme (migranti) – sproti karikira to, kar pove skozi zobe. Nič, le Srčna dama sreča Anino provizijo.

In ja, le mislimo si lahko, kaj bi s tem naredil Ken Loach. Ali pa Anže Grčar, dobitnik študentske vesne za (Ne)vidne, doku o migrantih, ki jih je nekoč varoval Rog. Oh, ali pa Nika Autor, avtorica dokuja Metka, Meki, ki pokaže, da je bila Nemčija le dobrih 20 let po tem, ko se je utapljala v holokavstnem nacizmu in rasizmu, dovzetnejša za migrante kot Slovenija danes. Vse to lepo dopolni Žica, hrvaško-slovenski doku o tem, kako je bodeča žica na meji ločila ljudi, ki živijo ob Kolpi, kako jih je prikrajšala za plaže, kako jim je ogrozila turizem in gospodarstvo in kako jih je omejila – njihovo gibanje je bolj omejeno kot med II. svetovno vojno, pravijo. »Bela krajina je dovolj daleč stran, da je politikom vseeno,« poudari zgodovinar Božo Repe, medtem ko migranti pojejo: »Utapljam se, a nisem se še utopil.« Če bom iz Afrike prišel do meje, na kateri je panelna ograja, me to res ne bo ustavilo, pravi neki domačin. Prav ima.

Prvi antifašisti so bili Slovenci

Festival je potrdil, da živimo v času, ko vsi Slovenci snemajo dokumentarce. V dokuju Iskre v času izveste, kako je Iskra Delta – »organizirana anarhija, v kateri je lahko do izraza prišel vsak, ki je imel kako idejo« – kompjuterizirala socializem (ne le jugoslovanskega, temveč tudi kitajskega), kako je postala trn v partijski in udbaški peti, kako je mislila, da bo presegla IBM, in kako je tako blazno obogatela, da je kupila helikopter in da je hotela kupiti celo famozno potniško ladjo Queen Mary, ki bi jo prelevila v hotel za svoje delavce. V zlatu! In srebru! Fantje, ki so vodili Iskro Delto, so danes videti kot Henry Hill na koncu Scorsesejevih Dobrih fantov – nekoč so vrteli svet, zdaj pa nekje v anonimnem predmestju tresejo slive in gledajo, ali bo kaj padlo dol.

Virdžine postanejo, ko ugotovijo troje: prvič, da Slovenija ni tako sodobna, kot si domišlja, drugič, da je sama sodobnost v resnici primitivna, in tretjič, da opolnomočenje terja boj in da se druga stran ne bo zlahka vdala.

Iskre Delte, ki jo je morda pokopal gospodarski kriminal, morda Amerika in morda fovšija, že dolgo ni več. Tako kot že dolgo ni več tovarne Labod – v dokuju Labod vidimo, da so od nje ostale le razdejane, zapuščene, distopične hale. A tam je nekoč brbotalo življenje – delavke so bile kot eno, slišimo. Zavedale so se moči, solidarnosti in ljubezni, ki so jih gnale, druga drugo so bodrile, si pomagale. »Vedno smo stale skupaj.« Življenje je bilo dobro. »Potem pa kar naenkrat – prav strašljivo je bilo.«

Odhod delavcev iz tovarne je bil eden izmed prvih filmov v zgodovini. Doku Delavci zapuščajo tovarno pa nas opozori, da delavcev, ki odhajajo iz tovarne, ni več mogoče posneti. Iz dveh razlogov – ker delo opravljajo številni podizvajalci, razpršeni po globaliziranem svetu, in ker je snemanje delavcev naloga nadzornih kamer. Če hoče odhod delavcev iz tovarne posneti kdo drug, je sumljiv – takoj ga legitimirajo in preženejo. Okej, odhoda delavcev tudi ni več mogoče posneti zato, ker delavcev ni več – ker so njihovo delo prevzeli roboti, avtomati. Doku Ne morete me avtomatizirati predstavi fizičnega delavca, ki ga ni mogoče avtomatizirati – preden kontejnerji odplujejo, jih ta delavec pričvrsti z dolgimi kovinskimi palicami in zategovalniki. Pravijo mu »vezalec«. Z njim sodobni kapitalizem, povsem odvisen od kontejnerskega transporta, stoji in pade. Prvi film je bil Odhod delavcev iz tovarne – zadnji bo morda Odhod vezalcev iz luke.

To »delavsko« linijo lepo dopolni Jasna Hribernik, ki v dokuju Naslednja postaja Kiosk pokaže, kako je arhitekt in dizajner Saša Mächtig ustvaril modularni kiosk (K67), ki je bil videti tako, kot da bi padel iz Kubrickove Odiseje v vesolju. Ta kiosk, delovno mesto prihodnosti, ni postal le ikona, temveč naše izkrcanje na Luni – naša večna prihodnost.

Na festivalu ste lahko v dokujih – pretežno produkcijah nacionalke – videli, kako je sredi socializma nastala Kavčičeva knjiga o dachavskih procesih (Kavčičev Zapisnik), kako so na izredno majhni razdalji zgradili pet utopičnih mest, Oglej, Gradišče, Torviscoso, Palmanovo in Novo Gorico (Idealna mesta), kako se je Britanija prehitro spreminjala, da bi lahko ostala v Evropski uniji (Brexit v nepolitičnem zrcalu), kako je avstrijska Koroška postala prevelika, da bi lahko ostala v Jugoslaviji (Sto let od koroškega plebiscita), kako bogata je slovenska divjina (Divja Slovenija), kako v pastirskih psih »umirijo« plenilski nagon (Sinovi burje), kako je bend Orlek postal »dober zasavski golaž« in »premična kulturna dediščina Zasavja« (Orlek: knap’n’roll) in kako se »znani Slovenci« spominjajo prvega lockdowna (Vmesni čas).

Zadnje čase smo videli igrane filme, posnete po dokumentarcih. Zanima me, kako bi izgledal igrani kostumski romantični spektakel, posnet po zgodbi, o kateri v Skrivnostih z Beethovnove ulice špekulira Jure Ivanušič, lucidni glasbeni forenzik: kaj če je bila slovenska pianistka Maria Leopoldina Pachler Košak skrivnostna ženska, alias »nesmrtno ljubljena«, ki ji je Beethoven pisal slovito ljubezensko pismo in ki je navdihnila Odo radosti, evropsko himno? To morda ni res, a zveni fantastično in kinetično – kot film, ki so ga Slovenci pozabili posneti.

Marija Zidar nas v monumentalnem Odpuščanju odpelje v ruralno Albanijo, kjer nasilna smrt 18-letnega dekleta dve družini pripelje na rob krvnega maščevanja, ki ga skuša preprečiti »spravni komite«, Iztok Don Aberšek, prvi Slovenec, ki je dal svoj trip čez Ameriko – tam nekje pred 30 leti – po- sneti, pa nas v dokuju Piran Underground odpelje v piransko podzemlje, a se izkaže, da je ob vseh drogah, seksu in muzeju Rolling Stonesov še najbolj podzemski Valter Dragan, povezovalec tega dokuja. Ne zasenči ga niti Milan Krek, ki pojasni, da balkanska pot pelje skozi Piran, Pirano.

Prve žrtve fašizma so bili Slovenci in Slovenci so bili tudi prvi antifašisti. Antifašizem je velika slovenska zgodba, vredna prestižnega igranega celovečerca.

Zvezdan Martič v Pozabljenem grobu ob pomoči zgodbe o Hermini Seničar, borki I. celjske čete, ki so jo nacisti ujeli, mučili in poslali v Auschwitz, po vojni pa jo je partija izbrisala (celo njen grob je izginil), pove zgodbo o tem, kako so Slovenci – mentalno, psihološko – prišli do tega, da so se tako odločno uprli okupatorjem, da so odšli v gozd in da so bili pripravljeni za svobodo žrtvovati svoje življenje (tega dotlej ni bilo), Majda Širca pa v Požigu pokaže, da so bili prve žrtve fašizma Slovenci (požig Narodnega doma v Trstu, znaka slovenske kulturne in gospodarske moči, je bil kristalna noč pred kristalno nočjo, pravi zgodovinarka Kaja Širok) in da so bili Slovenci tudi prvi antifašisti, tako da je Janševo enačenje antifašizma s fašizmom res zgrešeno in ponižujoče do Slovencev. Antifašizem je velika slovenska zgodba, vredna prestižnega igranega celovečerca. Tržaški, istrski antifašizem še toliko bolj.

In če naj parafraziram eksperimentalni filmček Nostalgija prihodnosti, ki ga je posnel August Adrian Braatz: ob tem občutimo nostalgijo po časih, ki so bili tako zanimivi, da nostalgije po preteklosti – po drugih časih – sploh niso potrebovali. A če hočete doživeti nostalgično antinostalgijo, bi si morali ogledati doku Septembrska klasa, v katerem Igor Šterk obišče svoje nekdanje vojaške tovariše, ki imajo vsi po vrsti slabe spomine na služenje vojaškega roka na Visu. Nobene patetike. Nobene nostalgije. Travma. Preden so jih poslali na Vis, so mislili, da na Vis prideš le po zvezah – ko so prišli tja, so ugotovili, da bi morali aktivirati vse zveze, da tja ne bi šli. Vis – tedaj še zaprt, brez turistov – je bil namreč popolna vukojebina. Pa sadistične vaje, mučna predavanja, nenehno dretje, kraje (starejši vojaki so mlajšim vse pokradli), strašne nelogičnosti, slaba hrana, kaznovanje, maltretiranje, zlorabe in izživljanje (»sredi noči v spodnjih gatah na pisto«), zastarelo orožje, nesmiselno stražarjenje popolne vukojebine in priseganje, da bodo branili celovitost domovine, ustavni red ter bratstvo in enotnost naših narodov in narodnosti – in da bodo v tem boju dali tudi svoje življenje. »Bil si nihče,« pravijo. Vsi so skušali le preživeti. Ko so uniformo slekli, so prisegli, da se na Vis ne bodo nikoli več vrnili, toda ko kje zapiha jugo, se spomnijo na Vis. Je kaj bolj nostalgičnega od antinostalgije?

Septembrska klasa je demonstracija filmske moči – vse te, ki se ne bi nikoli več srečali, poveže film. Tomaž Grom, glasbenik, ki ga je zadela huda izguba, se zaveda te moči – s polurnim filmom Can’t Wait for You to Come, mozaikom glasovnih sporočil, domačih filmov, animacij in fotk, ki jih zlepa ne boste pozabili, skuša priklicati tega, ki ga je izgubil. Prav ima – v filmih se ljudje včasih vrnejo. Film ima to moč.