Poslednji dvoboj

za

Le da pomeni da.

Poslednji dvoboj pokaže, kako je bilo enaindvajseto stoletje videti v štirinajstem. Dogaja se ob koncu kužnega 14. stoletja, v času stoletne vojne, v njem pa se gnetejo Rašomon, Scottova Dvobojevalca, Scottovo Nebeško kraljestvo in sodna drama, pa tudi dim, megla, zima in blato – in #MeToo. Marguerite (Jodie Comer), hči propadlega plemiča, svojemu možu, častitljivemu Jeanu de Carrougesu (Matt Damon), sicer vitezu, pove, da jo je – medtem ko je bil na vojni – brutalno posilil hedonistični Jacques Le Gris (Adam Driver), njegov nekdanji prijatelj, prav tako vitez. Film se odvrti v treh poglavjih: v prvem vidimo, kako je »dogodek« videl de Carrouges, v drugem, kako ga je videl Le Gris, v tretjem pa, kako ga je videla Marguerite, a ko skozi Le Grisove oči vidimo, kaj se je zgodilo, ni nobenega dvoma, da jo je res posilil. To, da vztraja, da je bil seks konsenzualen, ne preseneča: v očeh posiljevalca je seks vedno konsenzualen, žensko upiranje pa znak razvnete strasti.

Marguerite je rekla ne – in ne pomeni ne. Ni rekla da – le da pomeni da. Le Gris – toksični moški, ki mu je de Carrouges nekoč rešil življenje – je prepričan, da ženski ne v resnici pomeni da. Kar pa naj vas nikar ne zavede – Marguerite je ženska med dvema smrtma: Le Gris je resda posiljevalec, toda njen mož je prav tako toksičen. Ne le da pristaja na to, da je žena le moževa lastnina (in da se moški s posilstvom ne pregreši zoper žensko, temveč zoper njenega moža!), in ne le da pusti, da bo o tem, kaj se je zgodilo, odločil viteški dvoboj (če bo zmagal de Carrouges, pomeni, da je bila res posiljena, če pa izgubi, pomeni, da je lagala in da jo lahko sežgejo na grmadi!), ampak po dolgočasnem, zelo enostranskem zakonskem seksu, ki je videti kot verzija posilstva, pokroviteljsko dahne: »Verjamem, da je bila tvoja mala smrt nepozabna in produktivna.« Film hoče reči, da znakov posilstva ne kaže le posilstvo, da je torej posilstvo bolj »epsko«, kot se zdi. (kino)