Noč čarovnic mori

Vrnitev domov.

Grozljivke ne puščajo nobenega dvoma: družina ustvarja pošasti, ki jih ni mogoče ubiti – nikoli ne umrejo, vse preživijo, vedno znova se vrnejo. Maskirani, brezobrazni, vsevidni, vsepovsodni Michael Myers je takšna pošast – produkt družine. Zato se neprestano vrača. Vse preživi in vse pobije, da bi se lahko vrnil – k družini. K svoji sestri Laurie (Jamie Lee Curtis), njeni hčerki Karen (Judy Greer) in njeni vnukinji Allyson (Andi Matichak). In ko se vrne, imajo prebivalci Haddonfielda (Illinois), ki malce spominja na Slovenijo (tudi tu je preteklost zelo živa), res občutek, da so na isti barki – Michael, izumitelj sodobnega slasherja, namreč ne diskriminira.

Spusti jim kri, in to na stoinen način (tudi z motorko, kot da bi hotel poudariti, da je bila Carpenterjeva Noč čarovnic le reimaginacija Teksaškega pokola z motorko), a Laurie, ultimativno »zadnje dekle«, ima prav, ko dahne: »Michael je mojstrovina!« Michael je rorschachovska slika ameriškega pandemonija: po malem je videti kot sociopat, ki hoče šolo spremeniti v pokopališče, po malem kot jezni belski moški, Trumpov volivec, po malem kot puritanec, ki se mu ob pogledu na seks zmeša, po malem kot toksični moški, po malem kot pobegli suženj, ki ga hočejo linčati, po malem pa kot politično nekorektni trol – pred njim te ne reši ne to, da si gej, ne to, da si temnopolt, in ne to, da si cinefil, fen Cassavetesove klasike Minnie in Moskowitz. Je pa res, da ljudje komaj čakajo, da postanejo njegove žrtve, saj naredijo vse tiste napake, ki jih je parodiral že Krik. Polni so klišejev, Michael pa je umetnik – klišeji mu gredo na živce. (kino)