Tore Janson: Povest o latinščini

+ + + +

Knjiga, ki bi pred stoletjem padla v prazno.

Takrat so se gimnazijci leta brusili v konjugacijah in deklinacijah latinskega jezika, ki je imel status prelomnega predmeta, pri tem so skozi branje tekstov srkali še kulturo antike, tujke, izpeljane iz klasičnih jezikov, pa so jim bile bližje kot domači izrazi. Nekoč se je denimo pisalo o konfiskaciji časopisa in ne o zaplembi.

V času, ko je latinščina zunaj splošnega kurikula, je švedski profesor opisal, kje mrtvi jezik danes še živi. V terminologiji zdravnikov, farmacevtov, fizikov in pravnikov, kjer ima imenitno funkcijo, da z njeno pomočjo govorci različnih jezikov takoj razumejo vsebino pojmov, o katerih jim pripovedujejo. A tudi v splošni govorici, kjer mrgolijo kabli, sateliti, digitalnosti, kalorije, mobiji, kaplani, operacije, avtomobili, komplikacije et cetera. Seveda je pred tem pripravil kratko zgodovino antične rimske družbe (republika, diktatorji, družina, imena, govori, pisanje, šolstvo …), opisal vztrajanje latinskega jezika skozi srednji vek, njegovo prehajanje v romanske in germanske jezike, njegov položaj v krščanstvu, ponudil obširen korpus izrekov in kajpak osnove slovnice.

Avtor je v opisu Cezarjevega osvajanja Galije poantiral, da je pri tem pobil 1,2 milijona Galcev, kar je genocid, in da jih je milijon prodal za sužnje, kar je korupcija, saj je zaslužek spravil v svoj žep. Žal je takšna aktualizacija v knjigi le sporadična, še bolj pa bralec pogreša, da bi mu ob posameznih temah postregel z navedbo nadaljnjega čtiva.