FINNEAS: OPTIMIST

+

Štiriindvajsetletni Finneas O’Connell je kot producent in glasbenik zaslovel v tandemu z mlajšo sestro, pop velikanko Billie Eilish. Njegov solistični dolgometražni prvenec OPTIMIST, na katerem se skuša dokazati še kot pevec in tekstopisec, je suveren dokaz, da bi se moral trdno držati vloge producentskega »brata iz ozadja«.

Billie Eilish je danes ena najpopularnejših glasbenic na obličju zemlje tudi zaradi Finneasovih producentskih veščin in prefinjenega občutka za skladanje izčiščenih, intimno minimalističnih, a mračno udarnih podlag, ki, čeprav avtor ustvarja v udobju lastnega doma – je torej tako imenovani spalnični producent –, zvenijo tako spolirano kot visokoproračunska blockbuster pop produkcija, za kakršno navadno stoji vojska studijskih delavcev. Večji del njegovega solističnega debija pa, žal, pogrne na celi črti.

V komadih, ki jih navadno sklada skupaj s sestro, pogosto očarajo njegove težnje po eksperimentiranju, te pa so na plošči OPTIMIST skoraj popolnoma odsotne. Agresivno rezek synth v skladbi The 90s je sicer izjema, a zveni kot kakšen nadležen »brostepovski« zvočni efekt, kakršni so se pojavljali v filmih tipa Transformerji. OPTIMIST je zbirka standardiziranih pop rock balad, ki so bodisi boleče osladne bodisi pretirano melodramatične in vselej izrazito za časom. Zdi se, kot bi se FINNEAS klanjal – k sreči skoraj pozabljenemu – zvoku pompoznih poprockovskih šlagerjev, kakršen je kmalu po prelomu tisočletja polnil lestvice najpopularnejših skladb, nikoli pa lestvice najboljših albumov. Prvenec zbuja asociacije na poznejša obdobja zasedb, kot sta Coldplay in U2, v najbolj pocukranih trenutkih pa spominja na baladne softrock radijske hitiče, s katerimi so nas pred dobrim desetletjem zalagala imena, kot so James Blunt, Keane ter celo Maroon 5. Resnično, OPTIMIST je ena najbolj anahronističnih pop plošč tega leta in precej nenavadno je, da jo je ustvaril nekdo, ki zadnja leta načelno sodirigira trende v sodobnem popu. Glede na to, da FINNEAS sestrine glasbe ne podpisuje zgolj kot producent, temveč tudi kot skladatelj oziroma soavtor, je mogoče sklepati, da je vse dobre zamisli pokuril za druge, pa naj gre za delo z Billie ali za sodelovanje s Seleno Gomez in Demi Lovato.

Pravzaprav so največji spodrsljaj te porazne plošče besedila. Ta bi lahko slabšalno označili za »woke«, a bi bili pri tem precej skromni, saj so kvazidružbenokritična na tako infantilni, površinski ravni, da se resnično zdijo kot osnovnošolska poezija izpod peresa najstnika, ki je jezen na sistem, a ne ve točno, zakaj. V skladbi The Kids Are All Dying se FINNEAS denimo sprašuje: »Kako lahko poješ o ljubezni, ko otroci umirajo? Kako lahko poješ o drogah, ko politiki lažejo? Kako lahko poješ o seksu, ko je šola v lockdownu? Kakšen je vaš ogljični odtis in kako bi lahko storili več?« ter nekajkrat doda: »Politiki lažejo, politiki lažejo, politiki lažejo.«