29. 10. 2021 | Mladina 43 | Uvodnik
Cena predvolilnega obdobja
Za večino prebivalcev Slovenije je danes bivanje v tej državi hoja po minskem polju. Boj zoper epidemijo je razpadel, nič ni verodostojno, pravil ni oziroma se jih le redki držijo.
Ko je v sredo minister za zdravje Janez Poklukar ob novem valu okužb ponovno predstavljal nelogične in nekonsistentne vladne ukrepe – ki jih ni znal niti dobro razložiti –, se je čisto na koncu tiskovne konference oglasil novinar TV Slovenija Žiga Bonča in vprašal: »Stanje je torej resno, dnevni prirast števila okuženih je izjemen, na intenzivni terapiji se zdravi več kot 130 ljudi, kapacitet ni in zato jih boste povečali, ob tem pa pravite, da boste k zapiranju države pozvali, ko bo na intenzivni terapiji 160 ljudi. Glede na številke lahko to pričakujemo v tednu oziroma dveh. Zakaj torej k zapiranju države niste vlade pozvali že na včerajšnji seji? V čem je razlika? Zakaj to čakanje? Gre za eksperiment? Ali za poziv ljudem, da v dveh tednih to še lahko ustavimo, preden stvari eskalirajo?«
Bonči je v tem vprašanju uspelo zajeti, opisati, demonstrirati celotno vladno strategijo boja zoper epidemijo. Strategija je seveda napačen izraz – ker v ravnanju vlade ni nič strateškega, nobenega razmisleka, niti pogleda naprej. V sprejetih ukrepih ni nobene logike že zadnje mesece, pri čemer je ljudi, ki še razumejo vse ukrepe in ki vedo, kateri trenutno veljajo, verjetno mogoče prešteti na prste ene roke. Saj morda jih kdo razume, morda jih kdo celo res vse pozna, ker se jih je naučil na pamet, vendar jih v dejanskem življenju ni – tudi zato, ker so se toliko spreminjali, ker so tako nasprotujoči si in nelogični, da so državljani obupali. Mimogrede, po sprejetem semaforju ministrstva za šolstvo bi moralo šolanje že tri tedne potekati na daljavo. A to je le ena od stvari, ki ne veljajo – oziroma formalno veljajo, le izvajajo se ne. Od slovenske »strategije« boja zoper epidemijo res ni ostalo skoraj nič – razen seveda velikega števila okuženih in mrtvih ter majhnega števila cepljenih.
Vendar vprašanja novinarja Bonče nismo navedli zato, da bi še enkrat opisali nesposobnost vladne ekipe pri spoprijemanju z epidemijo in skromno precepljenostjo – temveč da bi pokazali, da je za tem norim ravnanjem razmislek, ki pa nima nobene zveze z epidemijo. Ta razmislek, ki dejansko preprečuje, da bi vlada imela strategijo boja z epidemijo, ta osnovna premisa, ki danes usmerja slovenski boj zoper epidemijo, ima ime: volitve. Sliši se banalno, dejansko celo kriminalno, vendar danes slovenska vlada ukrepe sprejema (oziroma jih ne sprejema) izhajajoč iz dejstva, da bodo čez pol leta v državi volitve – in da polovica volivcev, ki se bodo teh volitev morebiti udeležili, zavrača cepljenje, s čimer posredno sporoča tudi, da zavrača večino ukrepov. Zaradi tega vlada že zadnja dva, morda celo tri mesece sprejema nelogične in nekonsistentne ukrepe. Pri vseh je temeljni razmislek premiera in drugih predsednikov vladnih strank, pa tudi strankarskih ministrov, koliko bo morebiten posamezen vladni ukrep vplival na razpoloženje volivcev na prihajajočih volitvah.
A saj dvoma ni: imajo prav. Ukrepanje v epidemiji ima danes brez dvoma politični učinek na volilno telo. Toda v tem smislu to velja za vsako vlado. Vlado Mira Cerarja in njegov politični padec je zaznamovala begunska kriza. Vlado Alenke Bratušek je zaznamovala finančna kriza. Tako pač je: seveda si vsak premier in minister želi, da bi imel miren mandat, a se to zgodi zelo redko. In da, del politike je to, da politiki zmorejo pogledati onkraj strankarskih in osebnih interesov in sprejemati ukrepe, ki jim bodo verjetno politično celo škodovali, vendar bodo koristni za državo in njene prebivalce. To še posebej velja za to vlado in čas epidemije: gre brez dvoma za zgodovinski trenutek, v kakršnih pravi državniki žrtvujejo tudi svojo morebitno prihodnjo politično kariero v imenu višjih ciljev. In višjega cilja od življenja ljudi ni.
Ta vlada tega ne počne, tega Janez Janša ne zmore. Ta človek vedno najprej razmišlja o sebi, tako kot vsi avtokratski voditelji. Ne gre za nacijo, gre zanj. Zato vlada ukrepe sprejema oziroma jih ne sprejema glede na morebitni učinek na volitve. Dokaz tega so prav skrušeni in nekonsistentni nastopi zdravstvenega ministra. Le da v nasprotju s predhodnikom Tomažem Gantarjem ta minister ne razkriva, da Janša zavrača njegove predloge. Je zvest vojščak tega premiera. A cena je visoka.
Pri tem je seveda najhuje, da bo tako še več kot pol leta – toliko je še do rednih volitev. In če bi bili ti ljudje res državotvorni (to je beseda, ki jo tako radi uporabljajo), bi preprosto razumeli, da si v teh razmerah država ne more privoščiti še pol leta predvolilnega obdobja, ker čim prej potrebuje vlado, ki o epidemiji in ukrepih za njeno zamejevanje ne bo razmišljala skozi optiko prihajajočih volitev. Predčasne volitve bi omogočili že na začetku poletja, da bi zdaj imeli že popolnoma operativno vlado.
Cena tega preračunljivega in egomanskega ravnanja se ne šteje v evrih, ampak v življenjih.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.