Svet velikega botra

Janko Lorenci

29. 10. 2021  |  Mladina 43  |  Kolumna

Tom Burgis, avtor Kleptopie, knjige o nevarnosti korupcije in kleptokracije za demokracijo, našteva skupne značilnosti kleptokratov – kult osebnosti, nacionalizem, da se prikrije programirana kraja, odkrito zaničevanje norm, ki ločujejo osebne interese in politične funkcije, slikanje drugega, sovražnika kot tistega, ki kvari družbo, da bi skril lastno koruptivnost.

Opisano tipiko lahko mirno prenesemo na janšizem in Janšo. To velja tudi za opis Trumpove vladavine, ki jo je odstavljeni šef FBI Comey videl kot mafijski sistem; vse nadzoruje veliki boter, svet se deli na naše in nenaše, kodeks vdanosti postavlja organizacijo nad moralo, resnico in pravo. Spomenka Hribar, ki Janšo pozna od blizu, je na nacionalni tv rekla, da se je z njegovim vzponom v politiki začel in nato rastel kriminal. V to poglavje spada tudi najbrž sfabricirana zgodba z grozilnimi pismi Janši et consortes. Vizjakova sveže-stara afera prav tako potrjuje, da za Janšev ožji krog velja geslo: prevzameš oblast, da kradeš, in kradeš, da oblast obdržiš.

V vsej karieri sedanjega premiera mrgoli dogodkov, oseb, okoliščin, ki ga kažejo v skrajno sumljivi luči. V svojem tretjem mandatu je izgubil še zadnje ostanke dostojnosti, odgovornosti, sramu. Ne meni se več za sodišča in zakone, brezobzirno nastavlja naše, podkupuje (niža davke za premožne) in strahuje (ustvarja izredna stanja). Občutje, da je nad zakoni in ljudstvom, se meša s potlačenim vedenjem, da nima več kaj izgubiti, in se preliva v ravnanje: za mano potop, potegnimo iz položaja, kar se še da. V tem orgiastičnem razpoloženju daje duška svojim hudobiji, zamerljivosti, samoveličju – včasih tudi v lastno škodo, če to prinese močan hipni užitek.

Mož nenehno niha med takimi zadoščenji in trudom, da bi si zgradil podobo edinega pravega branitelja ljudstva in slovenstva. Ta laž pri delu volivcev še deluje, tudi zato, ker so se politični nasprotniki in mediji tako dolgo delali, da ne vidijo, kakšen je Janša v resnici.

Tretji mandat je masko dokončno strgal z obraza in tistega pod njo se ustrašiš. Sedanja vladavina je eno samo veliko svarilo, kam bomo prišli, če bo janšizem ostal na oblasti. Že po teh volitvah bo pustil za sabo razdejanje – načeto pravnost in socialnost, nekaj tisoč mrtvih zaradi zlorabljene epidemije, visoko zadolženo državo. Enako hudo je, da svojo pokvečenost, tolikšno, da vedno znova osuplja, svojo bolnost in bolestnost prenaša na vso družbo – po tem letu in pol smo vsi bolj histerični, bolj frustrirani, bolj negotovi. In to se nam celo zdi že nekam normalno.

K sreči ima zanorjevanje svoje meje. Scela je prebivalstvo strahovito nezadovoljno; to govorijo protesti, ankete in nekoč nepredstavljivo ostre reakcije mnogih mirnih ljudi. Rezultat: ljudstvo bo to oblast odvolilo in mori tega mandata napravilo konec. S tem bo svoje storilo.

Potem bo vse najbolj odvisno od sedanje opozicije, nove oblasti. Zdaj se nad njo rado obupuje, v marsičem upravičeno. Toda če se ne bo čudežno pojavil nov zmagoviti obraz, je to edina realna politična alternativa janšizmu. Leva sredina je polna slabosti, vendar ni maligna kot janšizem. Njeno benignost je mogoče izboljšati, saj se nanjo – drugače kot na janšizem –še da vplivati. A za to je potreben permanenten pritisk – pred volitvami in po njih. Ne le pritisk na splošno, ampak tudi jasen in konkretiziran pritisk – hočemo to in to, to in to je treba spremeniti, opustiti, narediti (zgled za to je referendum o vodi).

Tak konstruktivni pritisk bi morali izvajati mediji, sodstvo, civilna družba, sindikati. Slednji so slabo izrabljali svojo nemajhno moč; zakaj se ne zgledujejo po policijskem sindikatu, ki demonstrira, da je lahko odpor živ in deloma uspešen tudi, če je oblast vrh ustanove že pokorila. Isto velja za gospodarstvo, ki noče videti, da janšizem spodkopava tudi njega. Vsi našteti so tarče oblastne destrukcije, in če hočejo preživeti kot avtonomni in vitalni subjekti, se bodo do volitev janšizmu upirali, na novo oblast pa pritiskali, vendar ne samo skozi očala ozkih parcialnih interesov. Za vse skupine in posameznike velja: če hočeš sebi in celoti boljše, ne moreš ostati oportunist, egoistični opazovalec in gostilniški godrnjač.

Leva sredina pa si mora naposled jasno priznati, da je sokriva za trdoživost janšizma. Na socialnem in ekonomskem področju je v marsičem ravnala podobno, in če bo tudi tokrat zgolj obnovila status quo, bo še enkrat pripravila teren za Janševo vrnitev. Lahko ji ne bo. Vladala bo v epidemiji, v podnebni, energetski krizi in krizi EU, v zaradi janšizma diskreditirani in močno zapufani državi. Začetno množično olajšanje po padcu režima bo splahnelo, kritičnost javnosti bo naraščala, Janša bo napadal.

V taki godlji lahko leva sredina preživi in napravi kaj za Slovenijo le, če se bo izumila na novo. Naj se ne slepi, da bosta dovolj le večja kulturnost in demokratičnost. Prioritete bodo vsaj tri: zaresna socialnost, ekološkost in absolutna odpoved vrhovnemu merilu našosti v kadrovski politiki. Še bolj kot nujna odstavitev Janševih razsejancev je pomembno, da bo nova oblast postavljala na položaje sposobne in dobronamerne ljudi, pa če bodo naši ali ne. Se pravi tudi zmerne desničarje, neokužene s sodelovanjem z janšizmom. To bi bil dokaz širine in začetek zmanjševanja nenaturne razklanosti družbe. To hkrati pomeni, da bi morali mnogi, ki nočejo zdaj za politiko niti slišati, vstopiti vanjo. Brez pozitivne kadrovske selekcije se bomo pogrezali naprej.

Vrnimo se k avtorju Kleptopie in njegovemu citatu Hemingwaya, ki je rekel, da se bankrot kuha dolgo, udari pa nenadoma. Podobno, pravi Burgis, je s pešanjem demokracije in njenim zlomom. Slovenija je nevarno daleč na tej poti.